16.09.2016

(Ne)avtomatiziran (ne)klavir

Ljubljanski beatmaker/producent s svojo drugo ploščo hiphopersko tehniko rezanja in lepljenja zvočnih vzorcev nadgradi s skladateljsko suverenostjo.

Goran Kompoš

Player Piano

Borka

Player Piano

RX:TX
2016

Vse večja priljubljenost beat glasbe je močno sled pustila tudi na naši glasbeni sceni. Tako močno, da smo Slovenci po številu beatmakerjev/producentov na prebivalca verjetno zelo blizu Los Angelesu, ki velja za svetovno prestolnico tega med hiphopom in elektroniko razpetega žanra. Če bi se ozrli le na obalne ustvarjalce, je to razmerje morda celo višje od losangeleškega. Prav v teh dneh bo, denimo, izšla nova kompilacija Giro, za katero je komade poleg uveljavljenih Gramatika, Žige Murka, Blaža ter .čunfe, ki je letos že objavil samostojen dolgometražni prvenec, prispevalo še šest tamkajšnjih producentov, ki jih zaenkrat še ne poznamo tako dobro. Že pred časom sta presenetila Oknai in Some1Else, na obronkih beatov najdemo tudi priljubljeni zasedbi Matter in Your Gay Thoughts idr. A ne gre samo za to, da je tovrstnih ustvarjalcev pri nas veliko; kar je še pomembnejše, je to, da se našteti klepanja beatov lotevajo na zelo visoki ravni, ki pogosto v ničemer bistveno ne zaostaja za smernicami najvidnejših ameriških beatmakerjev.

To zagotovo drži za ljubljanskega veterana in enega naših najprepoznavnejših didžejev, Borko. Skladbe je na različnih kompilacijah začel objavljati kmalu po prelomu tisočletja, pomemben nov korak v njegovi producentski karieri pa je pred štirimi leti oznanil prvenec, mala plošča What Sticks. Konec leta 2012 je pristala na drugem mestu najboljših domačih plošč po izboru Radia Študent, pozitivni odzivi pa so kapljali tudi iz tujih medijev. Z njo je Borka dokazal, da je mojster beatmakerske obrti. Čeprav bi mu zaradi nabiranja vzorcev iz zapuščine jugoslovanske glasbe do neke mere lahko pripisali inovativnost, je bilo jasno, da ga bolj kot odkrivanje tople vode preprosto zanima izpiljena, poznavalska produkcija. In kar je še pomembnejše, ko si slišal njegov komad, si vedel, da je to Borka, kar je v času beatovske hiperprodukcije nedvomno hvalevredno dejstvo.

Bolj kot glasbene avanturiste je s svojo glasbo torej nagovoril privržence žanra, ki stavijo na visoke (producentske) standarde. Že pred izidom plošče je bilo jasno, da je Borka za tovrstni pristop izvrstno podkovan. Tako v teoriji v vlogi glasbenega novinarja, recenzenta in radijskega voditelja kot v praksi z dobrimi desetimi leti izkušenj didžejanja predvsem tistih muzik, ki so tlakovale pot pojavu beat glasbe. Da ga bolj kot – pogosto votla – razvpitost ustvarjalcev zanimajo mojstrski obrtniki, je nenazadnje jasno, če pogledamo njegovo koncertno promotorstvo. Čeprav je med urednikovanjem na založbi RX:TX v domače klube pripeljal tudi marsikatero zveneče ime, se zdi, da prednost raje da tistim kreativcem, ki jih širša publika slabše pozna in ki se bolj kot s (samo)promocijo ukvarjajo s svojo glasbo. In tej etiki sledi tudi v vlogi producenta.

To hitro ugotovimo že iz promocijskega zapisa, ki spremlja izid Borkove nove (male) plošče Player Piano, za katero si je naslov izposodil pri ponovno aktualnem romanu Kurta Vonneguta. »Še zmeraj stavi na nič kaj nove tehnike rezanja in lepljenja ter prav nič trendovske zvočnosti,« se jim je na založbi zapisalo o Borkovih (starošolskih) strategijah. S prvim delom se ni težko strinjati; Borka bi ploščo z enako producentsko tehniko lahko posnel že pred desetimi leti. Bi pa ta brez informiranosti o tem, kaj je beat glasba ponudila v zadnjem desetletju, nedvomno zvenela precej drugače. Če parafraziram: ploščo Player Piano resda zaznamuje starošolska senzibilnost, a je ta nedvomno ukrojena po sodobnih beatovskih zapovedih.

Da je v Borkovem »starošolskem« producentskem pristopu še vedno dovolj manevrskega prostora za razvoj, slišimo že takoj ob poslušanju obeh njegovih plošč. Nove skladbe so še bolj dodelane kot tiste s prvenca, več poudarka je na detajlih, spretnem križanju zvočnih elementov, tudi subtilnosti. Zvočni vzorci, ki jih tokrat ni več nabiral (le) v jugoslovanski diskografiji, se po novem bolj neopazno vpenjajo v celostno (aranžmajsko) podobo skladb. Po drugi strani razpoloženjsko ostaja na zelo podobnem terenu kot na prvencu. Pozibavajoča umirjenost, ujeta v melanholičnost in priložnostno igrivost, je bolj kot za klubsko plesišče ukrojena za terasno užitkanje, in to tudi v skladbi The Prize, na katero je svoje (kritične) rime zložil N'toko. Borkov skladateljski napredek se lepo sliši v skladbah New Religion in CBM (Cash Money Brothers), v katerih osrednja motiva spretno zapleta in odpleta z različnimi zvočnimi posegi in pritiklinami. In ja, predvsem na račun razpoloženja, precej specifične melodičnosti in rokovanja z vzorci nam postane tudi ob poslušanju plošče Player Piano hitro jasno, da se je pod njo podpisal Borka.

Morda bi izdelku lahko očitali, da je preveč zaprt v klasičen beatovski obrazec, toda hkrati se zdi, da je bil ravno to Borkov namen. Namesto da bi rahljal ali podiral njegove okvire, se je očitno preprosto odločil za to, da znotraj njih išče (producentsko) popolnost. In če je že ne doseže, se ji vsekakor močno približa.