02.01.2013

„Nikamor“ skozi ritmično elektroniko

Dead Center Of Nowhere je Octexov četrti album, vendar kronološko drugi po vrsti. Kot nadaljevanje pomembnega Idei Lahesna pravzaprav nadaljuje zgodbo bega iz mesta. Kam beži?

Žiga Pucelj

Dead Center Of Nowhere

Octex

Dead Center Of Nowhere

Entropy Records
2012

Zadnji rez Octexovega albuma Dead Center Of Nowhere bi lahko bil blizu triindvajsetminutni metafori bistva ritmičnih elektronskih muzik. Ta metafora bi tako izražala, da gre pravzaprav za »tisto« generično formo. Za »tisto«, kar razteza konce klubskih plesišč in kar v »štirikratnosti« razvija nedeljive prostore, »tisto«, kar bo vedno začetek in vedno tudi nedovršni konec zgodb klubskih glasb.

Ta zadnji rez je komad Stream Of Static (Lost Over Lardossa) (Lardossa je dovolj očiten namig in poklon detroitskim velikanom Drexciya, ki morda celo širi koordinate običajnih ozkih povezav Octexovega zgodnjega obdobja z berlinskim dub technom). V počasnem četrturnem izginjanju konvencionalnejših muzikalnih elementov se znajdemo znotraj zadubirane prasketajoče matrice šuma in poka, odmeva in odmevajočih konkretnih zvokov. In vendar se prav ta oddaljeni trenutek, ta organska matrica izkaže kot uvajanje prostora za zaključno, najbolj neposredno basovsko in naposled celo kick-drum abstrakcijo albuma. Kljub dejanski odsotnosti čiste generične oblike zgoraj namigovane štirikratne ritmike se očitno znajdemo na začetku ali vsaj na vnovičnem začetku, ki pa je za obrat drugačen od predhodnega.

Da bi lahko prav zares ujeli lok albuma, moramo ugledati še širši sklop diskografskega para, ki mu pripada album Dead Center Of Nowhere. Gre namreč za nadaljevanje enega pomembnejših albumov slovenske elektronike sploh, albuma Idei Lahesna, ki ga je Jernej Marušič pod umetniškim psevdonimom Octex povil leta 2002. Ta je morda že z začetka požel navdušenje skupnosti, a zdi se, da je šele skozi staranje in kontekst avtorjevih nadaljnjih izdaj zares pridobil na teži, ki ga danes postavlja v sam vrh slovenske elektronske produkcije. Dead Center Of Nowhere pa ni le tematsko nadaljevanje Idei Lahesna, temveč tudi kronološko. To seveda pomeni, da je pred nekaj meseci izdani album pravzaprav že star. Octex je z delom na sedmih prepletajočih se komadih s plošče zaključil že pred desetimi leti, vendar ti iz različnih razlogov do nedavnega niso doživeli izdaje. Če že ne bi bilo pravilno reči, da Dead Center Of Nowhere zveni sodobno, pa nedvomno ne bo napak, če rečemo, da s konceptom in narativo izrisuje poligone, ki so domači igriščem sodobnih eksperimentalnih klubskih muzik.

Octex s ploščo Dead Center Of Nowhere za nazaj pristavi še eno stopničko že tako pustolovskemu muzikalnemu vzponu v današnji čas. To stopničko lahko z oddaljene časovne perspektive premislimo na način, ki na eni strani dodatno konceptualno utemeljuje njegove stilske odklone z albumov Variations in Every Sound Tells A Story

Tukaj se namreč vračamo k zgodbi dveh, drug na drugega navezujočih se albumov. Idei Lahesna je zgodba bega iz mesta. Mehanični pulzi blizu odmevov legendarne berlinske založbe Basic Channel  tu očitno simbolizirajo urbano štirioglatost, hladnost in odtujenost. Vendar je v podstati in v vmesnih prostorih že prisoten šum vsakdana – za puristični techno nenavadno prasketanje. Dead Center Of Nowhere zgodbo nadaljuje po pobegu, v svobodi neomejenega gibanja naproti paradoksnemu centru tistega, kar je / ni nikjer (morda gre za nekakšno singularnost). Tu vse mehanične impulze zamenja gosta megla statike, ki jo spremlja primerna radijska metaforika. Uvodna Fade Out (Radio Polution) je serija človeških glasov in besed, ki tlačijo drug drugega v nerazpoznavnost do meje, ko preprosto utihnejo in pripovedovanje prepustijo ambientalnim abstrakcijam, ritmičnim konstrukcijam, ki se nahajajo v vmesnih prostorih žanrskih formaliziranj, ter le redkim konkretnejšim basovskim momentom, ki izginejo prav tako, kot se pojavijo iz gmote fino gnetenih šumov in osciliranj. Vendar ravno te razredčene, a zato toliko učinkovitejše pojavitve basov pa mojstrsko tenkočutna raba synth padov in stilsko raznorodni ritmični elementi, ki v uhajanju nadgrajujejo vir očitnega pulza, ponovno afirmirajo vse skozi ploščo relativno odsotne komponente. Po teh elementih bi sicer prepoznali avtohtono klubsko glasbo in »tisto« generično singularno formo, h kateri se naposled glasba z albuma tudi vrne, čeprav je ta tokrat preobražena in zazrta v prihodnost. In ravno v omenjeni ponovni afirmaciji elementarne forme se znajdemo na področju, ki je prav nenavadno blizu kronološko precej aktualnejšim tokovom sodobnih eksperimentalnih klubskih glasb.

Octex s ploščo Dead Center Of Nowhere za nazaj pristavi še eno stopničko že tako pustolovskemu muzikalnemu vzponu v današnji čas. To stopničko lahko z oddaljene časovne perspektive premislimo na način, ki na eni strani dodatno konceptualno utemeljuje njegove stilske odklone z albumov Variations in Every Sound Tells A Story , ki so dejansko mlajši, na drugi stani pa nam jasni najaktualnejši, diskografsko sicer nezabeleženi (vsaj v obliki albuma) projekt, to je sodelovanje v improvizacijski zasedbi Ago Tela, ki zvočno dosti bolj prisega na čistejše klubske matrice.

Nedvomno gre v primeru Dead Center Of Nowhere za zahtevno in raztegnjeno poslušanje, ki zahteva zbrano uho, nekaj dodatne motivacije pa je potrebne še za vztrajanje skozi suspenz popolnoma samostoječe, samozadostne celote, ki je tiho preživela zadnjih deset let in gre naprej.