06.03.2017

»Pritisk na gumb ni dovolj«

O Skoraj vse o zvoku, o zvoku in gluhi sobi, v katero imamo v okviru razstave priložnost vstopiti in v njej preživeti nekaj časa, je spregovoril Orest Jarh

Nina Novak

Orest Jarh
Foto: Neža Renko

Verjetno ni malo ljudi, ki jih hrupen svet, v katerem živimo, moti. In zato najbrž niti niso tako redka vprašanja, ali zvok obstaja neodvisno od človeka in ali so z njim (pre)obremenjena tudi vsa ostala živa bitja ter ali obstaja absolutna tišina. Tista mikavna želja po njej nas žene k raziskovanju in preizkušanju različnih zvokov ter begu pred njimi, a pri tem pogosto pozabimo, da je zvok kot tak nekaj najbolj naravnega. Tudi zato najbrž človek ne premore zapiralk, s katerimi bi ubežal dotoku zvoka v sluhovod, kot to na primer omogoča vid, do neke mere tudi vonj in ostala čutila. 

A o tem le redko premišljujemo. Zato se zdi postavitev občasne razstave Skoraj vse o zvoku, ki ponuja odgovore na osnovna vprašanja in je na ogled vse do konca letošnjega leta v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki, več kot smiselna. O njej, zvoku in gluhi sobi, v katero imamo v okviru razstave priložnost vstopiti in v njej preživeti nekaj časa, je spregovoril Orest Jarh, njen avtor, zaslužen za to, da se na zvok ozremo še z malce drugačne plati. Ob tem se nam morebiti porodijo nova vprašanja, a morda odgovorimo tudi na katero izmed starih. Ne nazadnje smo zato tu. Da iščemo, raziskujemo in rastemo. Tudi s pomočjo zvoka.

Občasna razstava Skoraj vse o zvoku, ki je vse do decembra letos na ogled v Tehniškem muzeju v Bistri pri Vrhniki, je razdeljena v tri sklope. Tehnično-fizikalne lastnosti glasbene akustike obiskovalcem s pomočjo definicij in slušnih ter praktičnih primerov najprej razložijo osnove zvoka, medtem ko sta v nadaljevanju predstavljena oba organa, bistvena za proizvajanje (glasilke) in zaznavanje (uho) zvočnih dražljajev. Iz zvokov, ki so prisotni povsod, kjer je prisotno premikanje, je »nastala tudi glasba, saj je človek ugotovil, da so nekateri še posebno prijetni. Sicer ločimo med naravnimi, umetnimi, prijetnimi in neprijetnimi zvoki,« je pojasnil Orest Jarh, avtor razstave. Zadnji sklop se nekoliko odmika od znanstvenega pristopa in prinaša pregled naprav za snemanje, zapisovanje in predvajanje zvoka, ki so se pojavile konec 19. stoletja, ko je Thomas Edison izumil fonograf. Temu je sledil gramofon, nakar je razvoj zelo hitro napredoval od magnetofona do današnjih digitalnih in ne več analognih zapisov. Ob vsem omenjenem avtorji niso pozabili niti na interakcijo z najmlajšimi, ki se lahko podajo v t. i. igralnico, kjer se seznanijo z različnimi zvoki in preizkusijo njihov vpliv na telo, ali se posvetijo slikanici Vesela dolina Irene Marušič in se na ta način zavejo zvokov, ki nas obdajajo ves čas.

V okviru projekta Delaj z zvoki ste sodelovali še s petimi evropskimi državami in skupno posneli vsaj šeststo različnih zvokov iz delovnega okolja z namenom, da bi ohranili tiste, ki izginjajo. Sklepam, da tako kot je industrializacija mnogo hrupa prinesla, ga je digitalizacija vsaj nekaj odvzela.

Pravzaprav menim, da ga kaj dosti odvzela ni. Če gledamo s praktičnega stališča in vzamemo za primer gramofonsko ploščo, je bil zvok na starem sistemu nekoliko drugačen od današnjega, saj je malce prasketalo. A kar zadeva globalno onesnaženje z industrijskimi zvoki, menim, da digitalizacija ni kaj dosti pripomogla k zmanjšanju hrupa.

Na občasni razstavi Skoraj vse o zvoku zasledimo več umetnih, a tudi naravnih zvokov, saj niste pozabili ne na tiste živalskega izvora ne na bitje srca. Kako pomembno je po vašem zavedanje o naravnih zvokih iz naše okolice in kako obremenilno življenje, obdano z umetno ustvarjenim hrupom, ki mu danes več ne znamo in ne moremo ubežati?

Nedvomno so za človeka danes naravni zvoki manj pomembni v primerjavi z življenjem nekoč, saj živimo v povsem drugačnem svetu, kot so živeli dva ali tri tisoč let nazaj. Takrat je bilo poznavanje določenih naravnih zvokov vprašanje preživetja, medtem ko danes to ni več nujno. V prvi vrsti nam ti pomenijo sprostitev, ne dojemamo jih več kot grožnjo narave. Celo strela in grom sta nam včasih bolj v užitek kot vzgib za strah. Seveda pa se glavna težava skriva v industrijskih zvokih in še toliko bolj v prometu, ki je tisti, ki k stanju, kakršno vlada na Zemlji, prispeva največ.

Skorja vse o zvoku (foto: Urša Vodopivec

 

Občutek imam, da se čedalje močneje zavedamo glasnosti življenja in ji zato tudi skušamo ubežati, čeprav se zdi, da neuspešno. Po drugi strani nismo zmožni ozavestiti, da je zvok nadvse naraven pojav, saj popolne tišine v naravi sploh ni. V gluhi sobi, v katero se v okviru razstave lahko podamo, naj ne bi bilo nikakršnih zvokov. Kakšen je odziv našega telesa na popolno tišino?

To stanje naj bi bilo nenormalno, zato lahko povzroči določene motnje. Od tega, da občutek ni prijeten in da nam nekaj manjka, do anksioznosti ali drugih psihičnih težav, do katerih lahko pripelje dolgotrajnejše zadrževanje v takem prostoru. Na tem področju nisem strokovnjak, a nedvomno po nekaj minutah v takšnem prostoru slišimo lastni srčni utrip, šumenje v ušesih in podobno, česar v običajnem okolju ni. In kar ni normalno, pogosto ni niti prijetno. Podobno se dogaja pri visoki jakosti zvoka, ko začutimo bolečino, ki je lahko tudi fizično nevarna za ušesa.

Pride v gluhi sobi do kakršnihkoli pojavov znotraj našega telesa ali pa je neprijetnost le posledica nevajenosti na odsotnost zvokov?

Tega ne vem povsem natančno, a ne verjamem, da bi imela odsotnost zvokov kakšen mehanski ali fizikalen učinek. Močno dvomim. Menim, da je vse skupaj povezano s psihološkim efektom preprosto zato, ker tega stanja nismo navajeni.

Je gluha soba, o kateri se pogovarjava, dejansko popolna gluha soba ali le njen približek?

Gre seveda za približek, kajti popolno gluho sobo bi zelo težko naredili. Obstajajo merila, po katerih lahko izmerimo, v kolikšni meri je zvok v primerjavi z nekim normalnim zadušen. Po teh meritvah je naša gluha soba precej dobra, a ni popolna; takšno bi našli le v zelo redkih primerih, ki so običajno del laboratorijev ali industrijskih objektov. Tu gre tudi za vprašanje dobrega glasbenega studia.

Kot fizik najbrž lahko razložite, zakaj v gluhi sobi zvokov ne slišimo. Se ti morebiti drobijo ob stene in zato frekvenc ne zaznamo ali pa se razlog skriva v samem mirovanju zraka?

Učinka sta dva. Soba je zelo dobro zvočno izolirana od okolice, kar pomeni, da zvoki, ki se nahajajo zunaj, vanjo ne pridejo, kot je to običajno v vsakem prostoru. Ta prvi učinek je pravzaprav dosti težje doseči kot drugega, pri katerem gre za to, da je soba z notranje strani oblečena v penasto gumo, da se tisti zvoki, ki se proizvajajo znotraj nje, ne odbijajo. Kajti v vsaki navadni sobi se zvok odbija od sten in stropa. Je pa v gluhi sobi zvok drugačen celo takrat, ko se v njej nahajata dva človeka in se pogovarjata, saj pogovor zveni suho, prazno, brez odmeva …

Na kakšne načine se zvok lahko prenaša in kaj ta sploh je s fizikalnega stališča?

Zvok je valovanje, mehansko valovanje, saj to potrebuje sredstvo. Je longitudionalno valovanje, kar pomeni, da delci migotajo v isti smeri, kot se valovanje širi. Nemehansko valovanje je svetloba. Za prenos zvoka je potrebno določeno sredstvo, v našem primeru je to večinoma zrak, čeprav se prenaša tudi po trdnih snoveh in tekočinah. Kadar se nahajamo v zaprtem prostoru, se zvok ne prenaša le neposredno, temveč pride tudi do odbojev od stene. Če smo daleč narazen, prenos zvoka poteka bistveno hitreje po steni, a to osnovni zvok tudi malce pokvari. Če pa zavzamemo nekoliko širše stališče, gre za prenos zvoka tudi takrat, ko ga posnamemo in z letalom pripeljemo plošče iz Amerike v Evropo ter jih tu prodamo. Tudi v tem primeru gre za transport zvoka. Prav tako je treba omeniti radijski prenos, kjer se zvočni signal pretvori v električnega, ki ga s pomočjo radijskih valov pošljemo v svet. In nekdo drug ga lahko nekje povsem drugje sprejema. Novost tega časa je, da imamo poleg radijskih valov tudi optične komunikacije in se zvok zato lahko prenaša še s pomočjo svetlobe. Morda je še kakšen način, a dosti zgrešila pri navajanju nisva.

In zakaj pravimo, da ima zvok barvo?

Denimo, da vzamemo kitaro in udarimo na struno. Iz instrumenta pride točno določen ton s frekvenco, ki je odvisna tako od debeline kot dolžine in napetosti strune. A ob tem tonu prihajajo iz instrumenta še mnogokratniki tega osnovnega tona. Ti mnogokratniki, ki jim rečemo tudi višje harmonske frekvence ali alikvotni toni, kot se jih imenuje v glasbenem jeziku, dajo zvoku barvo. Zvok večine glasbil je sestavljen iz osnovnega tona in nekaterih višjih harmonskih frekvenc, kar imenujemo zven. Zvoku posameznih glasbil daje njihovo značilno barvo prav vsebnost teh višjih harmonskih frekvenc. V slovenščini gre morda za zavajajoč izraz, kajti v svetlobi barvo določa frekvenca, pri zvoku pa frekvenca pomeni višino zvoka, medtem ko je barva nekaj povsem drugega. Poenostavljeno rečeno: barvo zvoka določa prisotnost višjih harmonskih frekvenc določenega tona, zato isti ton na kitari ne zveni enako na flavti.

Znano je, da človeško uho zazna zvok med frekvencami od 20 do 20 000 Hz in da zvok v prvi vrsti uporabljamo za sporazumevanje in zabavo, če samemu govoru priključimo tudi glasbo. A obstaja še cel spekter zvokov, ki jih ne zaznamo, so pa znani živalim. Iz tega sledi, da smo ljudje zmožni proizvesti nenormalne količine hrupa, a nismo sposobni zaznati vseh zvokov iz naravnega okolja.

Frekvenčni obseg človeškega sluha je nekje med 20 in 20 000 Hz, medtem ko marsikatere živali slišijo tudi zvoke z bistveno višjo frekvenco. Tem pravimo ultrazvok. Zakaj je tako, je nadvse preprosto razložiti z evolucijo. Človek je bil celo v svojih prvotnih fazah, ko še ni bil človek, dnevna žival, in podnevi se orientacija ter vse ostale dejavnosti počnejo s pomočjo svetlobe in vida. Tiste živali, ki so si življenje prilagodile nočem, si z očmi kaj dosti ne morejo pomagati. Morda tiste, ki le hodijo naokrog še, druge, denimo plenilci, ki iščejo hrano, pa svojega plena ne morejo videti, zato so razvili druge čute. Tak primer je netopir, ki lovi ponoči in uporablja ultrazvok. Organ, s katerim to počne, je razvil do te mere, da s pomočjo ušes dejansko vidi ultrazvočno sliko. Takšne slušne sposobnosti ljudem niso bile nujne, saj ni potrebe, da bi s pomočjo sluha točno vedeli, kje je določen predmet. Človek je bil ponoči od nekdaj v varnem zavetju svojega zavetišča in ni hodil naokrog. Evolucija je nadvse racionalna. Ne dela stvari, ki niso potrebne.

Verjetno so naši čuti sčasoma še dodatno oslabeli …

Vsekakor, saj tudi civilizacija obstaja že kar nekaj časa. Pravzaprav v evolucijskem smislu to še ni prav dosti, a vseeno. Osnovni odgovor, tako menim, je evolucija. Če govorimo o tem, kakšne zvoke vse človek lahko proizvaja, seveda proizvaja mnogo ultrazvoka, ki ga pač ne slišimo. Pri tem gre tudi za stvar tehnologije, ki zadeve razvija povsem drugače. Kakorkoli pogledamo, smo ljudje ustvarjeni tako, da več uporabljamo vid kot sluh. Slepi in slabovidni sicer sluh okrepijo in ga razvijejo do veliko večje mere občutljivosti in se z njegovo pomočjo lahko tudi orientirajo ter do neke mere nadomestijo vid. Iz tega izhaja, da človeško uho ima možnost zaznavanja prostorske informacije, ker ima vsak človek dve ušesi in z enim seveda slišiš prej kot z drugim, vendar ljudje z zdravim vidom tega ne uporabljamo. Sprva smo uho uporabljali za to, da smo se izognili nevarnostim, medtem ko je bila kasneje komunikacija pomembnejša od vsega. To je tudi razlog, da najbolje slišimo v območju govora.

Morda smo slušne sposobnosti malce tudi zanemarili. Prvič, ker že tako živimo v zelo glasnem svetu in, drugič, ker nas na vsakem koraku dobesedno posiljujejo z glasbenim ozadjem, ki ne zahteva poslušanja, temveč ima izključno vlogo zvočne maske.

Pri tem gre dejansko za hud problem in z zvokom smo nedvomno preobremenjeni. Hrup prihaja z vseh koncev. A ker popolne tišine ni, nam zadostuje tišina, ki jo najdemo v naravi, v gozdu, tam, kjer teče potok, pojejo ptice … danes ti zvoki niso le nadvse prijetni, temveč tudi redki.

Morda se kdaj porodi tudi vprašanje, ali zvok obstaja neodvisno od človeka.

Vsekakor. Človek je le nekdo, ki zvok bolj ali manj posluša, a ta obstaja tudi, ko ni nikogar, ki bi ga slišal in zato nihče ne ve, da sploh je. Tu gre seveda prav tako za filozofsko vprašanje, ali se je nekaj zgodilo, če tega nihče ni opazil.

Če se vrneva k razstavi: s kakšnim razlogom je sploh nastala in komu je namenjena?

Nastala je povsem spontano, potem ko smo se dolgo ukvarjali s snemanjem zvoka in ker smo v to vložili toliko dela. Čeprav je šlo za zelo specifične zvoke, se nam je zdelo povsem smiselno in pametno narediti še razstavo, na kateri bi povedali, kaj zvok sploh je, če se že toliko ukvarjamo z njim. Zamislili smo si pregledno razstavo, kjer bi podali osnovna znanja, a je kljub vsemu postavitev koncipirana na način, da je zanimiva tako za otroke kot, ne bom rekel ravno strokovnjake s tega področja, a za splošno publiko gotovo. Če bo prišel naokrog kakšen strokovnjak iz akustike, bo najbrž pogrešal poglobljeno analizo tehničnih podrobnosti. Govorimo tudi o glasbi, a je širši del namenjen razvoju naprav, ki so se uporabljale za zapisovanje in predvajanje zvoka. Otroci so pogosto presenečeni, ko vidijo, kako veliki stroji so se včasih uporabljali in kako se vse krči, medtem ko se zdi starejšim zanimivo kaj drugega. Spekter je širok in vsakdo najde kaj zase, tudi čisto majhni otroci, ki se lahko igrajo, kar je spet po svoje zanimivo.

Razstava je tudi sicer večplastna, saj obiskovalcu na eni strani ponudite definicije in osnove glasbene akustike, na drugi strani pa zvočne primere in, kar je nadvse zanimivo, eksperimente, ki jih lahko vsak obiskovalec tudi preizkusi.

Poskušali smo jo koncipirati večplastno in jo narediti nekoliko drugačno od večine muzejskih oz. klasičnih razstav. Želeli smo, da bi lahko vsaj določene stvari, o katerih govorimo, tudi poskusili in naredili sami. Iz te želje so se rodili eksperimenti, ki so bili pravi izziv. Kajti najprej jih je bilo treba narediti na način, da so delovali, medtem ko jih je zdaj treba seveda še vzdrževati. A sem zadovoljen, saj stvari stojijo in še vedno delujejo, čeprav jih vmes malce popravljamo. V tem vidim korak naprej od načina, na kakršnega smo razstave delali doslej. Je pa res, da to zahteva posebno postavitev od samega začetka, kajti najprej moraš povedati osnove vsebine, ki jo kasneje predstaviš skozi eksperimente, moderne tehnologije in podobno; to ni najbolj enostavno.

Seveda je na ta način obiskovalec aktivno vključen v samo razstavo. Definicije zelo hitro pozabimo, če jih ne uporabljamo vsak dan, medtem ko pri praktičnem preverjanju tistega, kar smo prebrali, več ostane v nas in je tudi uporabnejše v vsakodnevnem življenju.

Če nekaj preberemo, si morda zapomnimo, a največkrat pozabimo. Če nam nekdo nekaj pove, razumemo, a če poskusimo, vemo. Ni vedno tako, seveda ne, a praksa prinese vsaj več možnosti za to. Le pritisniti na gumb in videti, kaj se zgodi, ni dovolj. Moraš vsaj nekaj narediti, vsaj malce poskusiti, dobiti več …

Skoraj vse o zvoku (foto: Jaka Blasutto)