13.11.2017

Kantavtorske kvante: 25 let kantavtorskega delovanja Mateja Krajnca

Ob petindvajsetletnici svojega kantavtorskega dela je Matej Krajnc, eden najbolj vsestranskih ustvarjalcev s Sloveniji, izdal prav posebno kompilacijsko ploščo.

Dušan Mijanović

Matej Krajnc
Foto: Lenka Krajnc

Antologija Popotovanje 1992-2010 tako prinaša prerez pesmi z albumov, objavljenih pred začetkom sodelovanja s hrvaško založbo Slušaj najglasnije!. Zastopani so albumi Glory And Honor (1998), Na prvem ovinku (1999), V akciji (2001), Drugi udarec (2002), Vse pesmi so tihe (2002), Likvidamber (2004), Radoslav - glasba za roman (2005), Prepozno za svetnike (2005), Domen Fras - glasba za roman (2006), Magdalena ali Kis-dur - glasba za roman (2006) in Country gospel (2006). Poleg tega je dodan še neobjavljen posnetek 4. junij, ki je nastal leta 2002 za ploščo Vse pesmi so tihe. Plošča bo do 30. novembra celo na voljo za brezplačen prenos.

Ob omenjenem jubileju smo z Matejem tudi malo pokramljali:

Proslavljaš 25 let svojega kantavtorskega ustvarjanja. Kako se oziraš nazaj na »prehojeno pot«. Imaš občutek kako, če seveda sploh, se je scena v teh letih spremenila?

Spomnimo se telefonov iz leta 1992 in denimo iPhona X, ki je letošnji trend: približno tako se pozna tudi v naših vodah, kar zadeva tehnični napredek, seveda pa ni nujno, da je feeling isti – ni isto, ali snemaš na kolutar ali na telefon, kar se zdaj precej počne in je seveda izziv. Minus je ta, da smo ustvarjalci v očeh vobčega občestva in tudi cesarja paraziti, čeprav cesarju damo, kar je njegovega, bogu zagotovo tudi, nekaj benefita v obliki težko prisluženih (vsaj v mojih ustvarjalnih krogih) prispevkov pa se vendar spodobi in je pravičnega, saj naj bi se ukvarjali z državotvorno dejavnostjo, kot trdita zgodovina in tudi politika v trenutku slabosti. Korak naprej je enakovrednost kantavtorskega poklica z drugimi; za zdaj sva uradno registrirana bojda zgolj dva: poleg mene še Ksenija Jus, lahko pa bi bil še kdo … ne veliko, a nekaj jih je. Kar je seveda dobro. Manj dobro je, da se v tem poklicu ne da spodobno preživeti, ker kantavtorji nismo zabavljači, ampak resni ustvarjalci; to bo moralo sčasoma postati jasno in se temu primerno tudi nagraditi, a družbena mentaliteta še ni čisto tam. Začelo bi se lahko s samoumevnim rednim in poštenim plačevanjem naših storitev, saj pisanje in izvajanje t.i. državotvorne substance ni mimobežno plenkanje, ker ne bi imeli početi česa drugega, ampak zahtevna polna zaposlitev. Poznavši zgodbo o zajcu in želvi upam na svetlo prihodnost. 25 let pa je hitro minilo, zdi se mi, da sem šele začel.

Poleg tega, da si pravi kulturni multipraktik (prevajalec, publicist, kritik in esejist, pesnik in pisatelj), si torej tudi priznani kantavtor. Pa me vseeno zanima, kakšni so (bili) tvoji odnosi z bendovskim načinom ustvarjanja. Poznamo namreč Agencijo Rokenrol, Sužnje sendvičev …

Poleg teh dveh bendov sta ključna še Brem z Aleksom Cepušem in mojo soprogo, ki še vedno deluje, in Stara mama bend s Cepušem in Martinom Mastnakom (deTonator), ki je deloval v letu 2015. Sodeloval pa sem še v Pohištvu pod stresom, Usmrajeni ribi in Fretless citrah. Z vsemi temi sem tudi snemal, z Brem sem letos izdal nov album in EP. Tako da tudi dandanes kombiniram med solističnim in bendovskim delom, oboje ima svoje prednosti in slabosti, a opiram se na prednosti. Vse več eksperimentiram; klasična podoba beglajtarja z akustiko je sicer po svoje romantična, a za romantiko pride realizem, vsaj tako se zdi.

Kako da si se odločil za ta korak – tj. da proslaviš obletnico s kompilacijo samo iz plošč pred Slušaj najglasnije!

Ker se teh plošč, ki so izšle med letoma 1998 in 2009, ne da nikjer dobiti in ker jih je samo dvanajst. Od začetka sodelovanja s Slušaj najglasnije! jeseni 2010 sem namreč objavil preko sto albumov v različnih kombinacijah, kar otežuje kompiliranje, pa tudi sicer nisem silen pristaš tovrstnih obeleževanj; bilo pa je treba izbrati in bilo je zanimivo brskati po zgodnjih letih.  

Po kakšnem ključu si izbiral skladbe za ploščo? Jih povezuje kakšna rdeča nit?

Kronologija. Šel sem po vrsti in z vsakega albuma skušal izbrati najbolj reprezentativen komad. Dodal sem enega še neobjavljenega. Izpustil sem samo ploščo Tekoma (2009), ker sem jo v celoti ponatisnil pri Slušaj najglasnije! dve leti pozneje.

Kdaj te lahko spet vidimo v akciji, tj. na odru?

Kmalu; že 17. novembra nastopam kot gost Samih bab v ljubljanski Kavarni Union na večeru posvečenem Janezu Menartu. Nato 22. novembra koncertiram v Rimskih Toplicah s programom uglasbitev odlomkov iz Aškerčevega Poslednjega Celjana, 7. decembra bom v celjski Mladinski knjigi predstavljal novo prozo in ploščo Predzadnja letošnja plošča ob spremljavi sotrudnika Aleksa Cepuša, pri Slušaj najglasnije! bo konec leta izšel božični album na moj način, vmes pa bo gotovo še kaj – podroben itinerarij je na voljo na moji spletni strani.