11.03.2019

Ali kvaliteta zadošča za domače uho?

Ljubljanski heavy metal kvintet SkyEye je svoj žanr aktualiziral s prvencem Digital god. Tema je kot nalašč za revitalizacijo retra pred vrati 2020., svežemu domačemu izvajalcu pa ga je v dvanajstih pesemskih delih v angleškem jeziku tudi uspelo oživiti.

Robert Šercer

Digital God

SkyEye

Digital God

samozaložba
2018

Ljubljanski heavy metal kvintet SkyEye je svoj žanr aktualiziral s prvencem Digital god. Tema je kot nalašč za revitalizacijo retra pred vrati 2020., svežemu domačemu izvajalcu pa ga je v dvanajstih pesemskih delih v angleškem jeziku tudi uspelo oživiti. Z lirično aktualizacijo tematike človeštva in njegove zgodovine ter z občasnimi glasbenimi izleti iz varnega matičnega območja hrupne godbe tako skupina potrjuje svojo žanrsko produktivnost in raznoterost, v drugem delu albuma pa nakaže morebitno smer svojega razvoja.

Oživljati stare žanre je včasih bolje kot na silo iskati novo. Ljubljanski bend SkyEye to potrjuje. Z izpiljenim materialom je pripravljen na nadaljevanje. Morda tudi na izvoz? Vsekakor je bend vreden prisluha, kar nestrpno pa že pričakujemo tudi drugi album.

Že po prvem poslušanju je več kot očitno, da SkyEye s prvencem misli resno. Tudi podoba knjižice, editiranje notranjih fotografij ter logotip benda so speljani profesionalno. Za to je zaslužen bobnar Jurij Nograšek, za njegovo fotografijo Špela Peruš, medtem ko je Jana Šnuderl poskrbela za preostale fotografije članov, ki jih najdemo v knjižici. Ovitek albuma je delo Alexa Boce, abstrakciji slike na sprednji strani je dodana figura nekakšne humanoidne pošasti, kar vse skupaj deluje povsem legitimno in v skladu z glasbeno vsebino, ki jo je posnel, zmiksal in produciral Grega Smola Crnkovič. Ta je poprijel tudi za kitaro ter bobne v sedmi pesmi Jerusalem, ki je z dobrimi osmimi minutami ena daljših na albumu. Poleg tega je prispeval inštrumentalni uvod, ki deluje kot nekakšen cinematični intro, na sredini albuma pa še enega (Secrets of the damned), ki deluje kot pavza ter razbremeni uho in nas pripravi na drugi, zdi se, da zrelejši del albuma, čeprav tega poslušalcu, utrujenemu od dolžine celote, morda ne bo uspelo takoj zaznati. Vse ostalo inštrumentaliziranje in vokaliziranje je plod samega izvajalca.

Če je epičnost prva karakteristika plošče, potem je oda ognju druge pesmi po začetnem intru povsem na mestu. Prezentni kitarski prijem je v kombinaciji s suvereno heavymetalsko ritmično sekcijo in vokalno udarnim melodičnim petjem v slogu Iron Maiden povsem poslušljiv, prebavljivo je tudi pogovarjanje med kitarskima soloma kot zapuščina omenjenega britanskega prvaka žanra. Že malce daljša pesem Digital God, ki je posodila ime albumu, daje občutek, kot da bi bend že imel kakšen album za seboj. Refreni Jana Leščanca so povsod in do kraja zapeti profesionalno, z obveznim vibratom na ne najnižjih tonih je karizmatični pevec pika na i suverenosti in celovitosti albuma. Njegovo aktualnost potrjuje lirika: »Searching for heaven, creating hell / Love is forgotten / Humanity crumbles to the ground / Kneel before a Digital God.« Torej še en dokaz, da je ta žanr še kako živ in nikakor ne mrtev. Skladba In the name of SkyEye ponudi dinamično ustavljanje na prvi tretjini prvenca; še za minuto daljša dokazuje bendovo maniro – heavy metal, katerega podžanr bi lahko iskali na podlagi liričnega dela apokaliptičnega prihoda, človeškega življenja in smrti. V njej zopet odzvanja Leščanec: »In the name of SkyEye / we were born and we died for rebirth / Salvation at hand / united in a circle of lie.« Zgodovinsko ozadje, nemir in vojna, bežanje pred agresorji, vse to se odstira v peti pesmi, ki pomeni kar pričakovano žanrsko nadaljevanje hitrejše dinamike, tempa ter melodične stalnice dveh suverenih kitar Marka Kavčnika in Grega Stalowskega. In tako smo na polovici albuma, kjer nas pričaka še en cinematični inštrumentalni del Smoleta Crnkoviča, ki deluje kot pavza za oglase in ostale nujnosti med tole hrupno zvočno predstavo. V nadaljevanju nam ta zopet ponudi nalezljive prijeme, trdno ritem-sekcijsko podlago bobnarja Nograška in basista Primoža Lovšina, zgodovinske teme pa so tokrat povezane z vprašanjem vere, krščanstva in islama. Te se razprejo v pesmi z naslovom Jerusalem. Zvočno je zasedba tu našla svojo postavitev, zgradbo pesmi pa bi bilo v tem primeru skoraj nesmiselno spreminjati. Epičnost se sklene s prelomom v drugi del albuma, saj od osmega do dvanajstega dela albuma mine kar štirideset minut. Najprej dobimo Confess your sins, kjer lirski subjekt dalje dvomi o pristnosti vere, saj »sveti« veri predlaga, naj se že izpove in razkrije svoj zlobni načrt. Hitrejši tempo in zdaj že nalezljivo avtorjevo inštrumentalno in vokalno melodičnost prinaša skladba Book of life. Sledi ji z dobrimi desetimi minutami najdaljša, Tsunami, ki ima baladni začetek, v katerem se počasi razvija tema o vsemogočnosti Zemlje, nato se na polovici prelomi v železno deviško sinkopno drvenje, tudi z dvojnim bas bobenskim pedalom in izvrstnimi inštrumentalnimi poudarki, ki rahljajo sicer kar malce enoumno dinamiko. V skladbi Stardust lirski subjekt opozarja na ponavljanje zgodovine. Najbolj razgibano zgradbo ima Galactic wind, ki je druga najdaljša pesem in ki morda s svojimi slabimi desetimi minutami nakazuje, v katero smer se bo bend nadalje razvijal. Akustični konec je dodatni dokaz, da je prvenec peterice SkyEye dodelan v nulo, in to tako glasbeno kot fizično.

Oživljati stare žanre je včasih bolje kot na silo iskati novo. Ljubljanski bend SkyEye to potrjuje. Z izpiljenim materialom je pripravljen na nadaljevanje. Morda tudi na izvoz? Vsekakor je bend vreden prisluha, kar nestrpno pa že pričakujemo tudi drugi album. Upajmo na najboljše!