30.06.2019

Running on Empty

Festival jazzovskih orkestrov MareziJazz bo konec tega tedna doživel štirinajsto izdajo. Gre za največji tovrstni festival v Srednji Evropi. Vendar se kljub temu sooča s finančnimi težavami, zato je njegov obstoj vprašljiv.

Nina Novak

Big Band Krško na Marezijazzu.
Foto: Mateja Filipič

Čeprav Slovenija premore visoko število jazzovskih orkestrov, v večini primerov ljubiteljskih, so festivali, ki bi na oder postavljali big bande, izredno redki. A tako ni le pri nas, temveč tudi drugje po Evropi in svetu. MareziJazz, ki bo konec tega tedna (5.-6-. julij) doživel štirinajsto izdajo, zato velja za pomembno dopolnitev sicer raznolike ponudbe jazzovske glasbe pri nas in obenem za največji tovrstni festival v Srednji Evropi. Vendar se kljub temu sooča s finančnimi težavami, zato je njegov obstoj vprašljiv.

O nastali situaciji, poimenovani kar Running on Empty, je govoril festivalski predstavnik za stike z javnostjo, Andrej Filipič, ter obenem napovedal letošnji festival. V petek, 5. julija, se bodo predstavili Big Band Stična pod dirigentsko taktirko Braca Doblekarja, ki je tokrat ob sebi zbral še mlajše glasbenike kakor običajno, lokalni Špičikuc Orchestra in Big Band Radlje. Sobota bo za razliko od prejšnjega večera poleg Big Banda Šentjur, domačega Bend-It!-a in Jazz Punt Big Banda prostor namenila edinim tujim gostom, članom Big Banda Theory iz Trsta. Ljubiteljem orkestrske glasbe se torej ne glede na okrnjenost festivala –  posledica finančne stiske – obeta bogat vikend v Marezigah.

Pravijo, da je najpogosteje prelomno sedmo leto, a se je festival MareziJazz znašel v škripcih tik pred jubilejno petnajsto izdajo. Kljub uspešni kandidaturi na razpisih je razlog v prenizkem odobrenem finančnem znesku. Gre za posledico krčenja javnih sredstev, porasta števila kulturnih institucij, ki zanje zaprošajo, ali za skupek obojega?

Vsekakor gre eno z drugim, a imam občutek, da je razpisnih sredstev manj v smislu na število projektov, ki se prijavljajo. To lahko pomeni, da je kakovostnih dogodkov ogromno in da v primerjavi z njimi MareziJazz ni dober v enaki meri ali celo boljši, da bi dobil več sredstev. Vendar kot poslušalec opažam, da se denar včasih namenja projektom, ki so slabši od našega festivala, zato se mi zdi, da je kdaj kvantiteta pred kakovostjo.

Slovenija se je v zadnjem desetletju, nemara dveh, kulturno prerodila, še posebno na glasbenem področju. Vsaka vas ima svoj festival in vsak posameznik svoje društvo, v čemer se nemara kaže nezmožnost sodelovanja. Od kod potreba po tem in od kod potreba po vašem festivalu?

Rekel bi, da sodelovati znamo, vendar ima, kot si že povedala, vsak kraj nekaj svojega; tako ni le v Sloveniji. Na Hrvaškem ima Istra, denimo, v vasi sredi ničesar enega boljših jazz festivalov na tem geografskem območju. Govorim o Grožnjanu. In le dve vasi naprej poteka artistični filmski festival. Morda se na ta način oživlja podeželje, kar se mi zdi izredno dobrodošlo, saj ne podpiram centralizacije in krčenja dogodkov le na večja mesta ter prestolnice. Tudi naš festival je nastal, ker v Sloveniji ni bilo ničesar podobnega. Takratni Big Band Hrošči iz Marezig so bili v našem okolju fenomen, ker imamo tradicijo pihalnega orkestra, ne pa tudi jazza. Mladi so si želeli igrati drugačno glasbo, in ker jim je šlo čedalje bolje, so se skušali povezati z enakomislečimi. Tako smo ustanovili Zvezo big bandov Slovenije in začeli prirejati festival, zaradi katerega se je kulturna raven dvignila. Paralelno potekajo še drugi festivali, ki so nedvomno vplivali na porast poslušanja jazzovske glasbe v Kopru in zaledju, a smo za to vsaj delno zaslužni tudi mi. Nismo pa vedeli, do kakšnih razsežnosti se bomo povzpeli in ali se bo festival odvil le enkrat, trikrat ali petkrat. Vsekakor nismo pričakovali, da se bo zgodilo petnajstkrat.

Čeprav neredno, je podobno zgodbo v devetdesetih letih gradil Big Band Krško, organizator treh srečanj big bandov.

Tega, priznam, nisem vedel in dvomim, da vedo moji kolegi, ker smo bili takrat premladi, da bi poslušali jazz. Zato nismo iskali neke naveze, mi je pa zdaj še v večjo čast, da se tudi Big Band Krško redno udeležuje MareziJazza.

Dva močna festivala obalne regije, Baladoor Jazz Festival in JEFF, sta zamrla zaradi podobnih težav, s kakršnimi se zdaj soočate vi.

Baladoor je bil uveljavljen že prej, medtem ko je JEFF rastel paralelno z nami. Morda je bil nekaj let v prednosti, saj ga je postavila nekoliko starejša generacija. Gre za odraz prijavljanj na podobne razpise. Vsi so imeli enake težave, a smo mi očitno manj vešči, zato smo denar iz lastnega žepa dajali v skupno blagajno, oni pa so se očitno ustavili že prej. Verjetno boljše računajo. Kar je žalostno, saj to pomeni, da danes v tem delu Slovenije ni več tako raznovrstne glasbene ponudbe. Prej smo se dopolnjevali, saj je vsak med nami pokril določen spekter jazzovskih podzvrsti, čeprav občinstva za ekstremne žanre pri nas ni, zato si za razliko od Ljubljane gostovanj tovrstnih izvajalcev ne moremo privoščiti. Baladoor je bil v tem pogledu najnaprednejši in je obenem predstavljal najzahtevnejši jazz. Bil je starejši brat drugima dvema festivaloma.

MareziJazz je največji festival big bandov v Srednji Evropi, tradicije torej, če upoštevava, da jazzovski orkestri predstavljajo osnovo tega žanra. Je osveščanje o tej glasbi, ki mu gredo v prid tudi brezplačni koncerti, njegovo poslanstvo?

Namen festivala ostaja skozi vsa leta enak, to je približati orkestrsko glasbo širšemu občinstvu. Vsaj kar se tiče poslušalstva. Poslanstvo do izvajalcev pa je omogočanje izmenjave znanj, razvoja, učenja, rasti, srečanja. Odkar je bila ustanovljena Zveza big bandov Slovenije, pa ne da si za to pripisujemo pretirane zasluge, je število big bandov v porastu. In ti ne preigravajo izključno swinga. Pred leti smo namreč orkestre začeli spodbujati k izvajanju avtorske glasbe, kar je povzročilo nastanek skladb in aranžmajev. Ko je šlo festivalu najbolje, štiri ali pet let nazaj, je bila vsaj polovica repertoarja avtorskega. Torej, nedvomno ohranjamo tradicijo, a obenem vanjo vnašamo moderne elemente, ki sicer res niso tako ekstremni kot v manjših zasedbah, so pa ustvarjalni.

Letošnji obseg nastopajočih je zaradi omenjenih težav skrčen. Tako si pomagate z lokalnimi entuziasti in mladimi orkestri.

Tako je, vendar imamo v vsakem primeru srečo, da so nam kar vsi big bandi precej naklonjeni. Jazz Punt Big Band bo letos nastopil že desetič. Odločili smo se za izključno tradicionalne zasedbe, čeprav smo v preteklosti v enaki meri gostili manjše, ki so v svoj izraz vključevale vplive drugih žanrov. Lahko trdim, da je odziv velik, in hvaležni smo, da so pripravljeni igrati za dobesedno nič, če njihovega užitka ob izvajanju glasbe in želje po druženju ter srečanju ne štejemo. Pripeljati zasedbo takega obsega čez pol ali celo Slovenijo ni mala stvar. Zavedamo se, da nastopajoči v festival vlagajo lastni denar, prav tako kot to počnemo sami.  Ob večji finančni podprtosti tega ne bi bilo in bi lahko, če že ne moremo plačati honorarja, pokrili vsaj potne stroške. A kakorkoli že, entuziazem pri big bandih je zelo močan, zanimanje za MareziJazz obstaja in menim, da se ne more zgoditi, da bi imeli finančna sredstva za organizacijo, ne pa nastopajočih.

Na kakšne načine lahko obiskovalci in drugi ljubitelji jazzovske glasbe pripomorejo k izboljšanju trenutno precej črnega stanja?

Z glasbenega vidika in vidika kakovosti bo letošnja izvedba festivala enako dobra kot prejšnje, tu ni dileme. Zato je dobrodošel prav vsak ljubitelj tovrstne glasbe. In kdor je pripravljen primakniti kakšen evro prostovoljnih prispevkov, nam morda lahko pomaga, da se rešimo. Iščemo tudi sponzorje, tako finančne kot materialne, in v zahvalo za širokosrčnejše prispevke pripravljamo simbolična darila. Osredotočili smo se na načine, ki smo jim kos in smo jih sposobni izvesti sami, brez pomoči, kar vključuje zmanjšani obseg. Vendar je odziv lokalne skupnosti, pri čemer imam v mislih različne proizvajalce, izredno dober. Če se oprem na to, si morda celo upam upati, da bomo nastalo situacijo rešili in festival znova pripravili prihodnje leto.