05.07.2017

Arheomuzika ali evropeizacija starodavnih zvokov

V Narodnem muzeju Slovenije je na ogled ena prvih preglednejših razstav s področja glasbene arheologije pri nas – Arheomuzika: raziskovanje glasov in glasbil starodavne Evrope, ki je na ogled tja do konca septembra.

Katarina Juvančič

Replika galskega železnodobnega karniksa z živalsko glavo iz Tintignaca v Franciji.
Foto: David John Lake

Muzeji so kraji, v katerih se (tudi) soočamo s preteklostjo, in v teh soočanjih, ki so nedvomno prevlečena ne le s historičnim, ampak tudi ideološkim in fantazijskim premazom, nenehno reflektiramo sedanjost in svoj intimni ter družbeni položaj v svetu. Prav nič drugače ni v primeru ene prvih preglednejših razstav s področja glasbene arheologije pri nas – Arheomuzika: raziskovanje glasov in glasbil starodavne Evrope, ki je do konca septembra na ogled v Narodnem muzeju Slovenije

Vstop v ideološko kulturno-politično polje se ponuja že v samem naslovu, za katerim stoji obsežna večletna evropska raziskava, ki jo financira Izvajalska agencija za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo Evropske skupnosti. V času, v katerem datirajo pričujoči inštrumenti, se pravi od paleolitika do pompejske kulture, s katero se eksponatni del zaključi, Evropa ni obstajala. V najboljšem primeru gre torej za raziskovanje glasov in glasbe s področij, ki jih danes politično, geostrateško, kulturno itd. povezujemo s širšim evropskim ozemljem. Vse ostalo je pentljanje z ideološko potentnim imaginarijem, ki je tukajšnji in sedanji in nič več od tega. 

Da ne bo pomote, neandertalčeva piščal, najdena v Divjih babah (za katero se znanstveniki/ce še vedno ne morejo zediniti, ali je bila glasbeni inštrument ali kaj drugega) ter rimska dvojna piščal tibia, najdena na Ptuju (iz 2. ali 3. stoletja), prav tako in iz istega razloga nista in ne moreta biti slovenski. Bili sta najdeni na ozemlju današnje Slovenije, to je vse. Razen materialnih dokazov o obstoju od neandertalcev in Rimljanov na tem prostoru v kulturnem, lingvističnem ali etničnem smislu ni praktično ostalo ničesar, v genetskem pa tudi bore malo. Kar hočem povedati, je to, da morajo biti znanstveniki in raziskovalci v svoji artikulaciji in prezentaciji dejstev še posebej občutljivi, kadar gre za približevanje oddaljene preteklosti današnjemu času in današnjemu človeku. Pri tem ne evropocentrični ne nacionalni diskurz nista najustreznejša koncepta za korespondiranje z družbenimi razsežnostmi ali političnimi ureditvami tedanjih prostorov in časov. 

Ko se tako s slušalkami v ušesih (iz katerih odzvanjajo ne le razlage, ampak tudi zvoki razstavljenih replik zvočil, inštrumentov, celo videoposnetki igranja ali izdelovanja inštrumentov) sprehajamo po treh sklopih, in sicer najprej s Prvimi zvoki človeštva, ko srečamo paleolitskega prebivalca neandertalca, za katerega se zdi, da z vsakim novim odkritjem postaja vse bolj sofisticiran in žlahten evropski prednik (spomnimo se, kaj smo povedali v uvodu), in homo sapiensa, lahko občudujemo ne le kreativnost, zvedavost ter zavidljivo zmožnost udejanjanja obeh, kar je ena najpomembnejših značilnosti človeške vrste z najbolj razvitimi možgani, ampak tudi še kaj drugega. 

Zato je, mimogrede, škoda, da »starodavna Evropa« nima bolj naglašenega glasbenega kontrapunkta iz ostalih delov sveta, kjer se je v enakih obdobjih prav tako ustvarjala muzika. Večji poudarek na univerzalnosti ustvarjanja zvoka bi namreč prinesel dodano vrednost tako raziskavi kot razstavi ter jo ideološko razbremenil.

Če se še za hip pomudimo pri produciranju zvoka, je zanimivo opaziti, da se tehnika izdelovanja inštrumentov skozi tisoče let ni radikalno spremenila, verjetno tudi zaradi akustičnih zakonitosti, ki so posledica lastnosti materialov, iz katerih so sestavljeni (kamen, les, kosti, glina, kovina). Na novejše različice trobil, godal, tolkal in brenkal še vedno igramo tako kot pred 10.000 leti, hkrati pa še vedno uporabljamo tudi tako preprosta zvočila, kot so jih naši paleolitski, mezolitski in neolitski predniki/ce (brnivke, zveneči kamni, strgala, ropotulje, piščali, rogovi ipd.).

Drugi sklop, Glasbila skozi čas, je posvečen razvoju glasbil in glasbenim stikom med različnimi kulturami od bronaste in železne dobe do konca antike. Tu se seznanimo z razvojem lutenj, lir, dvojnih piščali, rogov in trobent, med katerimi je gotovo najbolj impozanten galski železnodobni karniks z živalsko glavo, najden v Tintignacu v Franciji, ki krasi grafično podobo razstave. Tretji sklop, Glasba za ljudi, glasba za bogove, ki se mi osebno zdi najzanimivejši, predstavlja družbenost glasbe (vloga glasbe in inštrumentov v verskih, pogrebnih obredih, mitih in legendah ter antičnih glasbenih tekmovanjih). Ta sklop se sicer tako tematsko kot vsebinsko povezuje z ostalima dvema, kar pa ni posebej naglašeno. Tu je še posebej zanimiv (subjektivno mnenje!) nagrobnik s Seikilovo pesmijo, najden v Turčiji (obdobje rimskega cesarstva, iz let 100–150), ki je eden prvih glasbenih zapisov – epitafov (z melodijo in besedilom). Omeniti velja vsaj še švedsko ropotuljo na prevezi za nošnjo otroka iz mlajšega mezolitika (6000–4300 let p.n.š.), ki so jo našli v grobu matere, umrle pri porodu. Je bila ropotuljica, narejena iz sekalcev divjega prašiča, namenjena uspavanju otroka? Zanimiva najdba so železne ropotulje in trobenta, najdene pri pokopu dveh žensk na vikinški ladji. Sprašujem se, ali lahko glede na najnovejše teorije o Vikingih govorimo celo o vikinških bojevnicah. 

No, vidite, pa sem končno prišla do bistva: kar nas pri vsakršnem stiku s preteklostjo, zlasti zelo oddaljeno, vznemirja, niso in ne morejo biti dejstva, ampak možnosti, ki jih vidimo v predmetu. Še več, z odsotnostjo dejstev lahko odpiramo prostor svojim intervencijam, domišljiji, tudi ideologiji. Šele v odsotnosti dejstev predmet lahko oživi in nam govori tiste zgodbe, ki jih lahko ponotranjimo, ker so del našega izkustvenega ali imaginarnega sveta. 

Želja po ustvarjanju zvoka je inherentna človeškim bitjem. V tem nam je paleolitski lovec bližji, kot si predstavljamo. Brnivke, ropotulje, rogove ali piščali je gotovo vsak od vas kdaj prijel v roke in morda nanje celo skušal zaigrati. Če ne, potem je skrajni čas, da to storite na razstavi.