20.06.2017

Banchetto musicale s člani Kvarteta Accadèmia

Kvartet Accadèmia je v dvorani Slavka Osterca Slovenske filharmonije poslušalcem ponudili notranje kontrasten izbor skladb svojih vrstnikov.

Aleš Nagode

Kvartet Accadèmia

Pozornost, ki jo neko okolje nameni izvajanju komorne glasbe, odraža raven razumevanja glasbene umetnosti v njem. Pretanjeno izrisane glasbene stvaritve, razbremenjene površnih efektov in kričečih zvočnih barv, namenjenih temu, da bi ugajali nerazgledanemu občinstvu, so estetska hrana za glasbene sladokusce. Žal je stvarnost naših koncertov večinoma bolj podobna restavraciji s hitro hrano, kjer iz rok šefov kuhinje z dvomljivimi referencami jemljemo z industrijsko učinkovitostjo pripravljeno in nato do neprepoznavnosti pogrevano mešanico mednarodne kuhinje, seveda z obvezno kranjsko klobaso pri vsakem obroku.

Večer komorne glasbe s člani Kvarteta Accadèmia je bil pravi estetski banket, v renesančnem pomenu te besede. Takih bi si želeli še več.

Izjemoma – ali morda v opomin? – pa se sem in tja na koncertnem odru vendarle pokaže potreba (večinoma mladih) glasbenikov po pristnejšem umetniškem izražanju, ki se še ni izgubilo v blodnjaku členov pogodb, tarifnih postavk in sistemov točkovanj za napredovanje. Takšen dogodek je bil brez dvoma koncert Kvarteta Accadèmia, ki ga sestavljajo Mojca Fortin (1. violina), Beti Bratina (2. violina), Gea Pantner Volfand (viola) in Zoran Bičanin (violončelo) v dvorani Slavka Osterca Slovenske filharmonije. In užitek je bil še večji, ker je hitro razvijajoči se ansambel končno nastopil v akustičnih pogojih, ki omogočajo kvalitetno oblikovanje ansambelskega zvoka.

Mladi umetniki so poslušalcem ponudili notranje kontrasten izbor skladb svojih vrstnikov. Uvedel ga je Godalni kvartet št. 14 v d-molu, Deklica in smrt Franza Schuberta, ki je bil v času nastanka tega dela star sedemindvajset let. Ta skladba, podobno kot druga skladateljeva zrela dela, postavlja izvajalce pred težko nalogo, in sicer na eni strani osuplja z globino, niansiranostjo in dramatičnostjo izraza, na drugi pa zahteva precej pomoči pri zakrivanju razpok v mestoma prenapeti glasbeni strukturi. V prvem stavku so se člani kvarteta odločili za izvirno branje, ki odstopa od ustaljenega. Njihova pozornost se ni osredotočila le na v beethovnovske dimenzije stopnjevano neizprosnost brezizhodne obupanosti, ki jo slišimo v večini interpretacij tega dela, pač pa so jo ustrezno uravnotežili z občuteno oblikovanimi odseki značilno schubertovskega bega v domišljijske pokrajine lirične spokojnosti. Sposobnost vzpostavljanja zvočnih razmerij med člani ansambla je prišla lepo do izraza v drugem stavku, kjer so spreminjajoče se zvočne barve pomagale osenčiti morda nekoliko enolično zasnovo ornamentalnih variacij. V tretjem in četrtem stavku so se izvajalci ob neprestanem spreminjanju zvočnih konstelacij med inštrumenti kvarteta izkazali tudi z izklesano artikulacijsko disciplino, ki se ni omehčala pod pritiski živahnih tempov. V zadnjem stavku se jim je posrečilo v veliki meri zakriti strukturne napetosti, ki so posledica njegovih že kar »nebeških dolžin«.

Ukleščena med dve klasični deli repertoarja za godalni kvartet je bila krstna izvedba skladbe mladega slovenskega skladatelja Davida Vebra z naslovom Polnoč. Vešče napisano, očarljivo delo je posrečen odsev postmodernih iskanj poti nazaj k poslušalcu. Čeprav se navdihuje pri plesni glasbi, njeno glasbeno tkivo nikoli ne zdrkne v trivialnost (kar se pogosto dogaja v skladbah s podobnimi ambicijami), temveč se boči v spretno zgrajenem loku izraznih in zvočnih zgostitev. Vebrovo pisanje je presenetljivo idiomatsko in dobro izkorišča zvočne možnosti zasedbe. Vsekakor je skladatelj ustvaril delo, zaradi katerega mu ni treba zardevati ob delih velikih predhodnikov.

Zadnja točka in morda tudi višek večera je bil Godalni kvartet v F-duru Mauricea Ravela, ki je delo ustvaril, ko je bil star osemindvajset let. Bil je to nekakšen magistrale kvalitet nastopajočega ansambla. Mojstrsko napisana partitura je izvajalce tokrat z zanesljivo roko vodila skozi strukturno jasno izrisane, a vseeno slikovite impresije. A mehkoba v liričnih lokih ukrivljenih melodij, nemirno migotanje harmonskega sfumata v spremljavi, odrezavost ritmičnih impulzov ali silovitost zvočnih izbruhov so lahko oživeli le zaradi individualnega mojstrstva in kolektivne usklajenosti članov ansambla, predvsem pa zaradi poglobljenega razumevanja te večplastne glasbe.

Večer komorne glasbe s člani Kvarteta Accadèmia je bil pravi estetski banket, v renesančnem pomenu te besede. Takih bi si želeli še več.