06.05.2020

Barve v črno-belem

Skupina melodičnih kitar Le Serpentine je konec lanskega leta postregla z drugo ploščo, ki odraža postopno, a izrazito zorenje, vsi potenciali za veličino pa niti približno še niso izkoriščeni.

Žiga Valetič

Pobarvanka

Le Serpentine

Pobarvanka

Spinnup
2019

Ko sem prvič slišal to skupino, sem dobil asociacije na »coming-of-age« film Izlet Nejca Gazvode, v slovenskem glasbenem prostoru na energijo skupin Dreamwalk, The Kamns in Haiku Garden, v širšem smislu pa na indie zvrsti dream-pop ter shoegaze z značilnimi distorziranimi kitarami in do obisti poudarjeno melodičnostjo. Druga stvar, ki je bolj kot v ušesa padla v oči, so bili naredi-sam videospoti, ki kljub lovljenju nekakšne barvite stilske linije niso premogli prave filmičnosti, niso bili ne abstraktni ne konkretni, niso podajali zgodbe, prav tako pa niso iskali specifične režijske estetike. Spotov je kar nekaj, tako s prvenca Ujemi val (2015) kot s Pobarvanke (2019), ki je veliko bolj zrela. V videoposnetkih je veliko sproščenega smeha, naravne svetlobe, barvnosti in lahkotnosti, in vse to so tudi označbe, ki skupini lahko dam sam. Pesmi so nastajale nekaj let, zato večkrat zaznamo preskoke v zvoku, končna produkcija pa na srečo vse skupaj uspešno poveže v celoto, ki sicer ne odseva enega samega trenutka v času, pač pa prikaže razstavo odraščanja ter zorenja mlade skupine na meji med klubsko alternativo in potencialno radijsko všečnostjo. Zvok je neprimerno bolj ambientalno dograjen kot pri prvem poskusu, kar je verjetno posledica studijskih izkušenj vseh vpletenih. Kitare polnijo vsak kotiček etra, ne da bi preglasile odmevni glas, ki si vzame dovolj prostora zase, premore pa zasanjanost na eni ter raskavost na drugi strani.

Ampak Le Serpentine (izgovarja se dobesedno), ki prihaja iz Kranja, zmore več od fenovskega posnemanja omenjenih zvrsti ali od tega, kar kažejo priložnostni videospoti, ki so bolj namenjeni spletni promociji glasbe kot pa temu, da bi nekaj ponudili sami zase. Prva stvar, ki izstopa, je vokal Tjaše Teropšič, ki dream-popu silno pristaja, četudi kmalu ugotovimo, da je petje zgolj še eden od elementov v širši orkestraciji, ki jo pri Le Serpentine izvaja kreativno srce benda, Žiga Jokić. Jokić piše besedila, režira spote, snema, fotografira, oblikuje plakate itd. 

Pesmi so nastajale nekaj let, zato večkrat zaznamo preskoke v zvoku, končna produkcija pa na srečo vse skupaj uspešno poveže v celoto, ki sicer ne odseva enega samega trenutka v času, pač pa prikaže razstavo odraščanja ter zorenja mlade skupine na meji med klubsko alternativo in potencialno radijsko všečnostjo. Zvok je neprimerno bolj ambientalno dograjen kot pri prvem poskusu, kar je verjetno posledica studijskih izkušenj vseh vpletenih. Kitare polnijo vsak kotiček etra, ne da bi preglasile odmevni glas, ki si vzame dovolj prostora zase, premore pa zasanjanost na eni ter raskavost na drugi strani. To je vsekakor produkcijska značilnost, od katere bi se lahko učil marsikateri slovenski bend, ko z utišanjem vokala sramežljivo utiša lastno misel in sporočilnost. Le Serpentine gre v obratno smer, pa četudi brez angažiranega naboja v refrenih. Vse sloni na posameznih verzih, ki nam melodično zlezejo v ušesa, potem pa tako blago-hrupno, kot so vstopili, tudi izstopijo in prepustijo prostor novi radostni melanholiji. 

Odkar se je novembra pojavil na plačljivi spletni platformi, sem album poslušal vsaj dvajsetkrat. Podobno se mi je leto poprej zgodilo s Haiku Garden in Where If Not Now, mogoče zato, ker sem pri obeh podoživljal trenutke svoje formativne mladosti s skupinami, kot so (bile) Ride in The Charlatans, in se mi je pač zdelo fino, da v poplavi vse manj rockersko obarvanih radijskih mainstreamov takšni zvoki ne zamrejo povsem. Potem je prišla koronina karantena in nagledali smo se posnetkov praznih ulic z vsega sveta, zato so poprej urbane pesmi s klavstrofobičnim podtonom, kakršna je JRM, nenadoma zazvenele svobodno in svetlo: »Noč v mestu, tema, vse že spi, / moj svet takrat oživi, […] na ulici plešem, prižigam vse luči …« Kadar se glasba dobro znajde v različnih kontekstih, je to vsekakor dober znak. 

Pobarvanka se začne z morsko obarvano Skalco, ki nadaljuje na valovih s prve plošče: »Vroče je, greva tja …«. Za JRM pride na vrsto Crnobel, ki je eden bolj hitovskih, ker mogoče najbolj neposredno prikaže avtorski značaj benda, kar so prepoznali tudi njegovi privrženci: »Ti 'maš taka očala gor, da vid'š sam' črno-beli svet, […] si črno-bel, jaz te pobarvam …« V valoviti tok pesmi Z lahkoto se prikradejo zvoki trobil, ki smo jih slišali že na prvencu, a tu v kombinaciji s kitarsko solažo, na primer, prepoznamo britanske darkerje The Cure iz njihovih bolj razigranih trenutkov (Why Can't I Be You), ki jih na živih nastopih v svoji izvedbi In Between Days občasno igrajo tudi v Le Serpentine. »Barka pluje kot ladja, / ladja, ki gre naprej […] trga, trga jadra, / pluje le naprej …« zveni iz Le naprej. Friends je edina angleška skladba, potem gre album na Vrtiljak: »Greva v zrak. / Čez rob neba. / Čez rob neba. / Tja do vesolja.« Veselja krik spet opeva dviganje in sveži zrak, ki ga najdeš ob tlorisnem pogledu na bivanje. Potem so tu Majice kratke z moškim vokalom, kjer zaznamo, da so ena bistvenih prvin zasedbe intervencije na klaviaturah, ki jih prispeva Matej Naglič. Peterec sestavlja še ritem sekcija v sestavi bobnarja Anžeta Kerna in basista Grge Jokića. Predzadnja pesem In vse zaspi je najbolj nedodelano nekonvencionalna, Zadeta od interneta pa postane poetični poklon naši labilnosti na spletu.

Februarja, tik pred kolektivno samoizolacijo, so se v Le Serpentine izštekali pri Juretu Longyki, kar je resda bilo simpatično, toda glasba te zasedbe zaenkrat še najbolj zasije skozi studijsko igro, ko je priklopljena na raznorazno tehnologijo in posebne učinke. Morda je to nujni preskok, ki jo čaka s tretjo ploščo, kajti če primerjamo zvočno-inštrumentalni potencial skupine z, denimo, Coldplay, potem ji za resnejši preboj zaenkrat manjka prav kantavtorska izpoved. Ob sporočilno izrazitejših skladbah, ki bi nekaj pomenile tudi same po sebi, v polnosti pa bi nato zaživele na dobro opremljenem odru, bi se na koncu lahko pogovarjali tudi o hitih in širši priljubljenosti.