27.07.2015

Bilo je nekoč na Ministrstvu za kulturo

Prvi prispevek pričenjam s predahom. V njem skušam preleteti misli o stvareh, ki so me v glavi obsedale zadnja leta. Zadnjih deset let, v katerih so se križale usode glasbenika, uradnika in vnetega obiskovalca koncertov mnogoterih žanrov.

Peter Baroš

Peter Baroš je diplomirani filozof in sociolog kulture, glasbenik, član zasedbe Zaklonišče prepeva, nekdanji uradnik na MK in danes generalni sekretar SIGIC. (foto: Miro Nunić)
Foto: Miro Nunić

Prvi prispevek pričenjam s predahom. V njem skušam preleteti misli o stvareh, ki so me v glavi obsedale zadnja leta. Zadnjih deset let, v katerih so se križale usode glasbenika, uradnika in vnetega obiskovalca koncertov mnogoterih žanrov.

Zagato je najbolje načeti s povratkom nazaj. Študent filozofije in sociologije kulture, v zlatih časih študentskega dela. Oče mi je takrat pogosto pravil: »Vam mladim manjka prakse. Berete knjige in mislite, da vse veste … V mojih časih je bilo drugače. Vajenec je dobil najprej metlo v roke …« In sem prijel za metlo na Ministrstvu za kulturo in z njo pretaknil domala celo Maistrovo 10. Iz pisarne v pisarno, iz nadstropja v nadstropje. Iz tretjega v drugo, iz drugega v pritličje pa nazaj v drugo, v prvo in zopet v tretje. Vmes za nekaj časa še v klet. Polnil evidence, arhiviral dokumente, zlagal fascikle, tiskal odločbe, kopiral pogodbe, žigosal papirje, pisal zapisnike, kuhal kavo in hvalil nove frizure sodelavk. Diplomiral. Leto 2009 je bilo tedaj in že je bilo čutiti, da se časi spreminjajo. Po enoletnem delu s statusom podiplomskega študenta je generalni sekretar vendarle podpisal sklep za pripravniško delo. Potem zaposlitev za določen čas, potem za nedoločen čas.

Z redno zaposlitvijo v kulturi je hudič. Podpis pogodbe za redno delovno razmerje v kulturi je podpis izjave, da si bržkone len, neveden, nesposoben in vzvišen požeruh proračunskega denarja, ki sceno duši in ubija, ne pa da bi ji bil v kakršno koli korist. S te perspektive je težko začenjati. Pričakovanja so visoka. Ali pa jih sploh ni. Kako to načeti? Kako dopovedati, da nisi prišel vdirat v domove, ljudi pokrivat v spanju, jim pripravljat zajtrk in jih za roko vodit naokoli?

Če se to bere kot fin scenarij za nedeljski večerni film, je treba povedati, da v resnici bolj spominja na film o vojnih veteranih. Z vojno nalogo izvrševanja razpisnih postopkov financiranja programov in projektov na področju glasbene umetnosti. Vpliva na človeka. Nekatere uniči, druge utrdi, nekatere pohabi, druge izuri. Nekatere zadene tudi vse skupaj. Težko se znajdeš na začetku. Najprej dobrikanje, smehljanje, trepljanje. Potem obrekovanja, obtoževanja in grožnje. Uničevalec, ukinjevalec, iztrebljevalec. Nekompetentnež. Prodana duša, ki ji je mar le za svoje. V bistvu ni kaj dosti filozofije okoli tega. Kamor se giblje denar, tja se streljajo metki.

Po devetih letih je bil krog sklenjen. Od perspektive dirkalnega žrebca do usode zjahane tovorne mule. To je pač krog sistema, ki te za vestno, skrbno in hitro opravljeno delo nagrajuje vsakič z novo in večjo lopato. A najbolj grenak občutek je v resnici pustila neka druga stvar: zavedanje dejstva, da v vsem obdobju, ki sem ga preživel na Ministrstvu za kulturo, za mano ni bilo nobenega vajenca, nobenega pripravnika več. Žalosten in skrb vzbujajoč prizor, ki ga je zrežirala zakonodaja za uravnoteženje javnih financ.

Veliko zaskrbljenih obrazov je bilo, ko sem odhajal. Zaskrbljeni sodelavci, zaskrbljeni nadrejeni, zaskrbljeni kulturniki. Kam greš? SIGIC? Kaj pa je to? Proračunsko financirano? Redna zaposlitev?

Z redno zaposlitvijo v kulturi je hudič. Podpis pogodbe za redno delovno razmerje v kulturi je podpis izjave, da si bržkone len, neveden, nesposoben in vzvišen požeruh proračunskega denarja, ki sceno duši in ubija, ne pa da bi ji bil v kakršno koli korist. S te perspektive je težko začenjati. Pričakovanja so visoka. Ali pa jih sploh ni. Kako to načeti? Kako dopovedati, da nisi prišel vdirat v domove, ljudi pokrivat v spanju, jim pripravljat zajtrk in jih za roko vodit naokoli? To namreč ni nujno tisto, čemur se pravi javni interes. Kako dopovedati, da zgolj trkanje na vrata postave neizbežno vodi v propast? Premalo se čita Kafko. Kako kulturo mimobežnega kramljanja in čečkanja parol na razno razne zidove spreobrniti v aktivno in zavzeto participacijo civilne družbe pri oblikovanju kulturne politike, ali kako se že temu reče? Spremembe s toliko vloženega napora, kot ga terjata kramljanje in čečkanje, lahko prinese le giljotina.

Zdaj, po letu dni dela na SIGIC-u, me navdaja zmerni optimizem. Ki se krepi vsakič, ko me kdo potegne za rokav. To občutim kot zaupanje, kot željo po tem, da se z védenjem in izkušnjami, ki jih imam, pridružim skupnemu zavzemanju za prave stvari. Vsega se ne da rešiti. Še vedno je veliko problemov zastavljenih povsem parcialno, veliko med njimi je takšnih, ki jih mora človek, ki se v naši ljubi deželi ukvarja z glasbo, razčistiti pri sebi. In veliko problemov je takšnih, pri katerih je treba najprej preveriti, ali so bile sploh premišljene in preigrane možnosti, ki bi jih bilo mogoče realizirati v obstoječih razmerah. In kar mi predstavlja poseben izziv: mnogi vlečejo za rokav za enako stvar. Za enake probleme, enake tegobe. Pa prihajajo iz svetov, ki se zdijo njim samim svetlobna leta narazen. Pa očitno niso. Ali pa so kdaj bili, a kaže, da niso več. Naj bo to izhodišče za naslednji prispevek.