31.08.2018

Brda Contemporary Music Festival 2018

Med 13. in 15. septembrom bo v Šmartnem v Goriških brdih potekala že osma edicija festivala Brda Contemporary Music Festival. Tega programsko snuje domači tolkalec, improvizator in pedagog Zlatko Kaučič v sodelovanju s številnimi kreativci in glasbeniki, tudi z druge strani meje, torej Italije.

Luka T. Zagoričnik

Brda Contemporary Music Festival 2018

Med 13. in 15. septembrom bo v Šmartnem v Goriških brdih potekala že osma edicija festivala Brda Contemporary Music Festival. Tega programsko snuje domači tolkalec, improvizator in pedagog Zlatko Kaučič v sodelovanju s številnimi kreativci in glasbeniki, tudi z druge strani meje, torej Italije. Festival je v svojih osmih letih domačemu prostoru še dodatno razprl vrata za mednarodna sodelovanja, za srečevanja scen in glasbenih izrazov, ponudil je razna znanja na delavnicah z mnogimi mojstri z raznih koncev, izpostavil številna zlitja glasbe z drugimi umetnostmi (vizualnimi umetnostmi, poezijo itd.) in obenem ponudil obilo dobrega sodobnega jazza in improvizacije tako domačih kot tujih ustvarjalcev. V letošnjem letu bo delavnico vodil ameriški pihalec z bazo na Nizozemskem, član legendarnega improvizacijskega orkestra ICP Orkest in sam ploden avtor, Michael Moore. Trije intenzivni dnevi delavnice se bodo na zadnji dan utelesili v skupinskem koncertu vseh udeležencev. Kaučič pod okriljem festivala nadaljuje praznovanje 40-letnice lastnega ustvarjanja. Tokrat bo nastopil v triu Without Borders z znamenitim britanskim basistom Barryjem Guyem in violinistko Mayo Homburger. Obenem bo v času festivala na ogled razstava fotografij, ki obeležuje Kaučičevo 40-letnico; na njej bo solistično nastopil domači pihalec Igor Lumpert, ki mu bo sledil italijanski kolega, klarinetist Marco Colonna. V spoj improvizacije skozi zven in ritem glasbe in poezije bo tokrat kot pesnik in pianist vstopil Milan Dekleva ob boku harfistke Teje Plesničar in poeziji pokojnega italijanskega poeta Pierluigija Cappella ter interpretacijah Braneta Grubarja in Stefana Montella. Na podij mladih domačih in italijanskih talentov bosta letos stopili dve trojki, trio vokalista Žige Jenka, hrvaškega kitarista Leonarda Medice in italijanskega bobnarja Marca D’Orlanda ter trio domačega tolkalca Urbana Kušarja, saksofonista Jureta Boršiča in italijanskega trobentača Francesca Ivoneja. Nastopila bo tudi domača jazzovska naveza bobnarja Gala Furlana, trobentarja Igorja Matkovića in kitarista Janija Modra ter špansko-italijanska naveza pihalca Alberta Cirere in basista Silvija Bolognesija. Svoj novi mednarodni trio bo ob boku nemškega klarinetista Michaela Thiekeja in bobnarja Michella Rabbie predstavil italijanski pianist Giorgio Pacoriq, prvič pa bo na naših tleh nastopil tudi francoski duet violinista Thea Cecaldija in tolkalca Edwarda Perauda.

Celotni program festivala si lahko ogledate TUKAJ. O letošnji ediciji, o aktivizmu in angažmaju v glasbi, o poeziji in še čem smo se pogovarjali z Zlatkom Kaučičem.

Lanska edicija festivala je bila posvečena preminulemu pianistu Mishi Mengelbergu, letošnja Cecilu Taylorju. Sam letos obeležuješ 40 let ustvarjanja. Kako gledaš na to, da neka generacija, s katero si bil sam v stiku, odhaja? Kje vidiš prihodnost mlajše generacije v improvizirani glasbi? Nenazadnje je festival v večji meri posvečen ravno njim.

Najmanj, kar lahko narediš kot glasbenik (v tem primeru »kurator« festivala BCMF), je, da omeniš te velikane, ki so v preteklosti krojili in še krojijo to bogastvo, ki se imenuje SVOBODA – v glasbenem in humanističnem smislu. Letos je to Cecil Taylor, ki je s svojo glasbo spremenil sistem igranja, misli, energije in konceptov. Ne pozabit tudi, da je to ustvarjal v času Milesa Davisa, Johna Coltrana in nešteto drug zvezd! Na žalost stara generacija izjemnih glasbenikov odhaja, kar je normalno … Kar se tiče mlade generacije, pa imam dosti upov, saj upam, da jim naša stara nudi prekleto veliko informacij in še kaj več.

40-letnico letos obeležuješ z izjemno izdajo in serijo koncertov po festivalih in različnih prizoriščih ter razstavo. Če se ozreš malce nazaj, predvsem v čas vrnitve domov in vzpostavljanja scene ter ustvarjanja v tem prostoru, kje je Zlatko Kaučič danes v primerjavi s preteklostjo?

S svoje strani sem se trudil dati vse od sebe, kot glasbenik in človek, in tako še nadaljujem!

Osrednji gost in vodja delavnice bo letos na Nizozemskem delujoči ameriški pihalec, improvizator in skladatelj Michael Moore, tudi član legendarnega ICP Orkesta. Sam si preživel precej časa v tamkajšnji pomembni skupnosti improvizatorjev in improvizatoric ter sodeloval z mnogimi od njih. Kako pomembna je ideja skupnosti za tovrstno sceno in kakšna, če sploh obstaja, je ta skupnost pri nas? 

Michael Moore je živel v drugem nadstropju skvota, kjer smo živeli vsi skupaj, glasbeniki, slikarji, padalci, prodajalci droge etc. Poznam njegovo delo in sva igrala skupaj. Je enkraten glasbenik in človek! Tam sem se tudi naučil, kaj pomeni živeti v »skupnosti«. Bili so drugi časi, kjer je bilo sožitje, sobivanje nuja za preživetje. Danes je to druga zgodba, kjer je na pohodu fašizem, kjer so ljudje potisnjeni v kot, kjer ljudje ne razmišljajo s svojo glavo, vrednotami … in še in še. V impro glasbi še obstajajo te vrednote, pomisli na Orkester brez meja, potem delo Tomaža Groma pa Mihe Zadnikarja, Mitje Hlupiča in še cel kup ljudi je, ki jim je moto življenja SVOBODA!

Na festivalu je dober del programa ponovno namenjen mlajšim ustvarjalcem, in sicer na način sodelovanja z italijanskimi glasbeniki. BCMF v veliki meri temelji in spodbuja te povezave in sodelovanja preko meje. Kakšen se ti zdi potencial za dejansko vzpostavitev scene, ki bi razbila miselnost mej in vzpostavila polje ustvarjanja v obeh sosednjih regijah? Vsekakor so tvoji koraki odprli marsikaj, a jih morajo verjetno storiti še drugi.

Zgoraj poudarjeno je pravilno! Ja, sem izjemno vesel, ko vidim in slišim (seveda skozi svoja kritična ušesa), kako ta povezovanja mladih iz Slovenije in Italije pa od drugod obrojevajo sadove. Super, ampak pot je še dolga in včasih imam občutek, da so že malo napihnjeni. Pojesti morajo še dosti dreka, biti v težkih situacijah, ne pa da žicajo mamico in očeta, da jim dasta keš. Dobit morajo življenjski BLUES. Čas bo vse pokazal!

Poezija je od nekdaj močno vpletena v tvoje ustvarjanje in je hkrati redno prisotna na festivalu. Letos gostite Milana Deklevo v mednarodnem projektu, kjer se bo obenem predstavil kot pianist, improvizator, po čemer ga pozna manj ljudi. Kako bi orisal njegovo poezijo in glasbo?

Milan je izjemen pesnik in sem ponosen, da sem ga spoznal. Imam skoraj vse knjige, nekako sva si podobna, oba bluziva med »nebom in Zemljo«. Poezije so ključne zame, skoraj bolj kot glasba, ker mi dajo ta notranji let, ki me spodbuja v fantaziji, domišljiji in improvizaciji. Ob tem bi še omenil furlanskega poeta, ki je žal preminil lansko leto, Pierluigija Cappellija, ki je izvenserijski, večkrat nagrajeni pesnik. Letos bo torej ta novi »koncept za branje in improviziranje v dveh jezikih«, nekakšna stereo poezija.

Sam boš nastopil s triom Without Borders (z Mayo Homburger in Barryjem Guyem), ki ima v sebi tudi politično noto, saj se dotakne aktualne situacije z migracijami. Z glasbo se večkrat subtilno lotevaš komentarja aktualnega političnega dogajanja pri nas in v svetu. Se ti zdi, da je tega angažmaja pri nas v polju sodobnega jazza in improvizacije dovolj ali premalo?

Na pohodu je fašizem, ne moremo reči populizem. Treba je opisat stvari z njihovo pravo besedo! Opažam, da je povsod v evropskih državah postalo normalno sprejemat to, da se zaprejo meje, da se uniči kultura, da se izbriše drugačnost … (Ali je pri nas kdo slišal od politikov besedo »kultura«!?) Glasbeniki iz polja jazza in impro glasbe se zavedajo te problematike in so angažirani tudi z izdajami plat itd. Ampak pomembno je, da vsak posameznik doda svoj delež, da se izkorenini ta plesen.