11.03.2012

Brez ekscesov nad oblake

1000 mest je doslej najbolj domišljen album zasedbe Coma Stereo, s katerim si bo še utrdila pozicijo med najzanimivejšimi domačimi zasedbami.

Goran Kompoš

1000 mest

Coma Stereo

1000 mest

Kapa Records
2012

Ni veliko domačih alternativnih bendov, ki se ponašajo s tem, da jim je uspelo napolniti Galo Halo. Februarski nastop zasedbe Coma Stereo, ki ji je to uspelo, je bil resda promocijski in za nameček še zastonjski koncert ob izidu njene nove plošče. Toda v luči aktualne, izjemno dejavne koncertne scene v prestolnici, ko širšo publiko težko zmotivirajo celo tuji zvezdniki, gre nedvomno za dosežek, vreden pozornosti. Še toliko bolj zato, ker mariborski kvartet vsaj na prvi posluh ne sodi ravno v kategorijo bendov, ki bi svojo prepoznavnost gradili na atraktivnosti in trendovskih vzgibih. Četverica publiko nagovarja izključno s svojo glasbo, brez vsakršnih populističnih pritiklin, brez umetnega ustvarjanja hajpa in z zadržanim medijskim pojavljanjem. Preprosto ostaja zvesta brezkompromisnemu ustvarjanju in izrazu, ki ga z vsako novo ploščo nadgradi. V tem smislu je novi, tretji dolgometražec 1000 mest doslej najbolj zanimiv in domišljen album zasedbe, ki ne le izstopa v siceršnji domači glasbeni ponudbi, pač pa ga zlahka primerjamo z nekaterimi dosežki sorodnih tujih bendov.

Na tem mestu je umestno zapisati, da zasedba letos beleži osmo leto svojega obstoja, zato je bilo priložnosti za to, da jo spozna širša publika, seveda veliko. Toda po drugi strani ni nobena redkost, da dandanašnji, ko čas bendom vsaj skozi eksistencialno prizmo ni tako naklonjen kot v preteklosti, pri tej starosti mnogi med njimi že izgubljajo sapo. No, Coma Stereo s premišljenim koncertnim pojavljanjem in ravno pravšnjimi presledki med posameznimi albumi očitno beleži vse večjo priljubljenost. To, da se je glasbenega ustvarjanja lotila na zanimiv in svež način, nenazadnje potrjuje že dejstvo, da je bila še pred izidom svojega dolgometražnega prvenca povabljena v karavano Klubskega Maratona Radia Študent. Še več, gre za eno redkih domačih zasedb, ki se lahko pohvali tudi s koncertnimi turnejami zunaj matične domovine.

To je torej zasedba, ki je že
v svojih začetkih imela zelo dobro razdelano predstavo o tem, kaj želi doseči s svojo glasbo, s kontinuiranim širjenjem teh smernic pa je
danes zrasla v enega najbolj prepričljivih domačih bendov.

Temelje izraza, ki ga Coma Stereo goji danes, lahko najdemo že v njenih prvih posnetkih. To je torej zasedba, ki je že v svojih začetkih imela zelo dobro razdelano predstavo o tem, kaj želi doseči s svojo glasbo, s kontinuiranim širjenjem teh smernic pa je danes zrasla v enega najbolj prepričljivih domačih bendov. In to kljub temu, da je njenemu izrazu soroden postrock (ta se je na domačih odrih obdržal nekoliko dlje kot drugod po svetu) v zadnjih letih skoraj povsem izginil z radarjev privržencev kitarskih muzik. Razloge, da se je zasedba obdržala na sceni, bržkone lahko pripišemo njeni osredotočenosti, neobremenjenosti s trendi in grajenju lastne, prepoznavne estetike. Z njo sicer ne dela nobene revolucije, niti to ni njen namen, saj so spajanje sintetičnih in kitarskih zvokov že pred slabimi štirimi desetletji popularizirali krautrockerji. Toda premišljeno brušenje in posodabljanje izraza sta bili očitno dovolj prepričljivi tako za glasbene kritike kot publiko.

Da ima četverica, kar zadeva glasbo, zelo jasen cilj, postane očitno že ob prvem stiku s ploščo 1000 mest. Posneta je bila namreč v vsega tednu dni, skoraj v celoti brez dodatnega nasnemavanja. Vendar so skladbe kljub temu kompaktne, izbrušene in spretno strukturirane, plošča pa ponuja koherentno glasbeno izkušnjo. Še več, daljša forma skladb s prejšnjih dveh plošč je zasedbi puščala mnogo več manevrskega prostora za eksperimentiranje z zvokom in teksturiranjem, medtem ko se tokrat skladbe v povprečju končajo nekje med tremi in štirimi minutami, ne da bi zaradi tega glasba kaj izgubila. Zdi se, da je četverici uspelo ohraniti vse atribute iz preteklosti, ki sedaj skozi krajšo, bolj dinamično, že skoraj pop zasnovo zasvetijo v še svetlejši podobi.

@http://www.youtube.com/watch?v=4SKb4UQ22xE@

Ob bolj strnjenem,
tu pa tam že skoraj plesno razpoloženem ritmičnem ogrodju so največjo preobrazbo doživele sintetične linije.

Ob bolj strnjenem, tu pa tam že skoraj plesno razpoloženem ritmičnem ogrodju so največjo preobrazbo doživele sintetične linije. Do neke mere naivne, igrive elektronske posege s prejšnje plošče je po novem zamenjala daljša, glasbeno mnogo bolj zrela melodična sintetika, ob kateri dobimo vtis, da je bila iztrgana neposredno iz zlatega, pionirskega obdobja synth-rocka. Resda to za seboj povleče značilen retro prizvok, toda to obdobje iz sedemdesetih, ki je močno začrtalo podobo sodobnih elektronskih muzik, so v zadnjih letih obujali in bolj ali manj uspešno prenavljali številni bendi. Vendar bi zasedbi Coma Stereo storili krivico, če bi jo pavšalno postavili v sredino obujevalcev (pol)preteklih praks. Iz zakladnice glasbene zgodovine namreč posvoji le posamezne pogruntavščine, s katerimi dopolni svojo povsem sodobno zvočno podobo. Ta še naprej ostaja izrazito atmosferična, močno oprta na dodelan spoj kozmičnih sintetičnih in kitarskih linij. Za vse, ki preslišijo instrumentalno spogledovanje z odzemljenostjo, pa so v oporo priložnostno še v slovenščini (!) interpretirana abstraktna besedila.

S to ploščo (v tem primeru dobesedno, saj so posnetki odtisnjeni v vinil) si bo Coma Stereo nedvomno še utrdila pozicijo med najzanimivejšimi domačimi zasedbami, kar je v času, ko ponovno beležimo vzpon domače rockovske glasbe, nedvomno lep dosežek. Le upamo pa lahko, da bo njihovemu zgledu sledil še kakšen mlajši bend. Vztrajnost se očitno izplača.