27.06.2020

Brez glasbe nam živeti ni

Ne vem, kako boste preživeli. Mislim, vem. Še vedno ste. Nekako. S flikanjem. S sekanjem ovinkov. Z odrekanjem. Bo že šlo.

Jure Novak

Koronska dvorana...
Foto: Radek Grzybowski / Unsplash

Glasbene umetnosti predstavljajo izredno širok diapazon od povsem pridobitniških d.o.o.-jev, ki igrajo na veselicah in maturantskih plesih, ter glasbenih oprem TV reklam in filmov prek avtorjev, ki razprodajo Stožice, in spontano sestavljenih jazz kombov v majhnih lokalih do filharmonikov in skladateljev sodobne klasične glasbe. Podobno kot v drugih kulturnih panogah so ustvarjalci in izvajalci razporejeni v različno privilegirane profile. Nekateri so redno zaposleni v institucijah, drugi povsem brez statusov, vezani na podjemne pogodbe ali celo na klobuke na ulicah. Stožic ne razprodaš v enem tednu, klubski in festivalski dogodki pa so obiskani na podlagi rednega, stalnega in dolgotrajnega dobrega kuriranja. Še gostinci, sicer prav tako izredno prizadeti med epidemijo, so se lahko v zadnjih tednih nekoliko opomogli. Koliko koncertov pa se je izpeljalo junija letos? V primerjavi z lanskim letom? Ne vem, kako boste preživeli. Mislim, vem. Boste. Nekako. Zase obljubim, da bom še bolj pridno kupoval albume in obiskoval koncerte. Vi pa morate resno premisliti, ali ni trenutna kriza samo pokazala, kako zelo nevzdržen je vaš tipičen produkcijski model. In stopiti skupaj in doseči spremembe.

Se je pa v glasbi veliko izraziteje kot v drugih panogah monetizacija vsebin odmaknila v prihodnost, v po-uporabo. Kolikor vem, je izredno majhen delež sodobnega glasbenega ustvarjanja podprt vnaprej – v smislu javnih subvencij ali privatnih investicij.

V gledališču vnaprej vemo, kakšen je budžet za predstavo. Načeloma smo vsaj delno vnaprej za delo tudi plačani. Pisatelji dobijo honorar, pogosto mizeren, pa vendar, ob oddaji besedila založbi. Slikarji imajo razstavnine, naročene projekte, štipendije. Film se brez jasnega razreza stroškov in prihodkov ne začne niti načrtovati. Glasbeniki in glasbenice pa ustvarjajo v prvi vrsti sami in na svoje stroške. Prav tako na svoje stroške snemajo, montirajo, producirajo, promovirajo, se opremljajo in izobražujejo. Vsi njihovi prihodki so zamaknjeni v prihodnost. Po koncertu. Ko ljudje kupijo CD-je. Ko SAZAS ali IPF naredita obračun. Ko Spotify in YouTube algoritmi odmeljejo svoje. V tem smislu so glasbeniki bolj kot druge ustvarjalne panoge tržni. Tržni v trdem, ameriškem smislu – »risk capital« investicija. 

A so v ameriškem modelu tu zadaj še vedno velike založbe, ki svoj riziko razpršijo med večje število projektov; tudi če 9 bendov ne proda ničesar, bodo z desetim, ki uspe, pokrili izgube in še vedno tudi zaslužili. Pri nas pa takih založb ni (več?). Prav tako ni sistematičnih vlaganj v razvoj ali promocijo slovenske glasbe. Niti kakršnega koli premisleka o tej razvejani in razširjeni panogi s strani odločevalcev in snovalcev (kulturnih) politik. In posledice so jasne.

Že pred krizo so bile glasbenice in glasbeniki med najbolj prekarnimi poklici pri nas, povsem odvisni od sezonskih nihanj, všečnosti na tržišču in od dejavnikov, na katere nimajo vpliva, na primer od politike klubov in radijskih postaj. V verigi organizatorji–gostinci–ozvočevalci–čistilke so bili zadnji, ki so prišli do zaslužka, če je slučajno kaj ostalo. Vse prepogosto so jih prosili, naj nastopajo zastonj, »za promocijo«.

Pa vendar, vsaj nekaj se jih je prebilo iz zastonjkarske večine v kolikor toliko dobro plačane izvajalce lastne ali tuje glasbe.

Prepoved druženja pa je ne samo zamajala, ampak verjetno celo prevrnila še zadnji relativno stabilen prihodkovni steber – koncerte. Tu so bili glasbeniki najbolj neposredno povezani, tudi monetarno, s svojim občinstvom. Za veliko večino so bili koncerti najbolj stalen vir prihodkov. Trenutno so se tako znašli pred popolnoma negotovo prihodnostjo. Nekaj malega koncertov se organizira, a prav vsi z velikim »ČE BO ŠLO«, vpisanim tudi v pogodbe. Na dnevni bazi se menjajo napovedi glede drugega vala COVID-19 in priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje glede organizacije večjih dogodkov.

Kar seveda ne gre. Stožic ne razprodaš v enem tednu, klubski in festivalski dogodki pa so obiskani na podlagi rednega, stalnega in dolgotrajnega dobrega kuriranja. Še gostinci, sicer prav tako izredno prizadeti med epidemijo, so se lahko v zadnjih tednih nekoliko opomogli. Koliko koncertov pa se je izpeljalo junija letos? V primerjavi z lanskim letom?

Ne vem, kako boste preživeli. Mislim, vem. Boste. Nekako. Zase obljubim, da bom še bolj pridno kupoval albume in obiskoval koncerte. Vi pa morate resno premisliti, ali ni trenutna kriza samo pokazala, kako zelo nevzdržen je vaš tipičen produkcijski model. In stopiti skupaj in doseči spremembe.

Lahko morda za začetek predlagam prevzem in preobrazbo kolektivnih organizacij? Vzpostavitev mehanizmov monetizacije objav in predvajanj na spletu? Kakšno obliko zadružnega ali sindikalnega organiziranja, ki bi osebne rizike nekoliko razpršil in prerazporedil? In ko določate ceno za svoje delo, že tako plačano povsem prepozno, vanjo vračunajte še to, da gredo stvari spet hitro lahko zelo narobe.