25.05.2017

Brez kančka subverzivnosti

Letos je RTV Slovenija v drugo zagnala večdnevni dogodek z naslovom Dnevi slovenske zabavne glasbe, pod okriljem katerega se je zgodil Neishin koncert ter dva tekmovalna večera, Popevka in Poprock.

Žiga Valetič

DSZG 2017: Popevka - Pop rock

Različni izvajalci

DSZG 2017: Popevka - Pop rock

ZKP RTV Slovenija
2017

Letos je RTV Slovenija v drugo zagnala večdnevni dogodek z naslovom Dnevi slovenske zabavne glasbe, pod okriljem katerega se je zgodil Neishin koncert ter dva tekmovalna večera, Popevka in Poprock. Gre za nadaljevanje zgodbe, ki so jo na televiziji od leta 1998 dalje (po petnajstletnem premoru) gradili z revitaliziranim festivalom Slovenska popevka, dobili pa smo tudi »nadgradnjo« s sekcijo Poprock, nekakšno Pop delavnico za novo tisočletje. Spomnimo se: Pop delavnica je nastala leta 1984 na pogorišču glasbeno in idejno izčrpane popevke kot odgovor na subverzivne žanre, ki so se razvijali in polagoma prehajali v mainstream: punk, heavy metal, industrial, electro, goth rock, new wave itd. Takratna oblast je želela vzpostaviti prostor, kjer zvok vendarle ne bi uhajal preveč iz nadzora; toda to so bila osemdeseta leta divjih make-upov, barvitih pričesk in stilskih prelomnic, zato je Pop delavnica, okužena z liberalnostjo, avtorskim individualizmom, odmikanjem od popevkarstva, predvsem pa v krčevitem strahu pred alternativo, navrgla nemalo zanimivih trenutkov, prepričljivih enodnevnic in tudi vseslovenskih uspešnic, ki so prestale test časa. Današnji Dnevi slovenske zabavne glasbe želijo torej ustvariti vtis, da bomo dobili dvoje, če ne kar treh stvari v enem.

Zakaj, za božjo voljo, bi leta 2017 sploh še kdo želel staviti na najnižje skupne imenovalce predvidljivosti, neizraznosti in neinventivnosti? Je res to pot, na katero želimo povabiti mlade?

Cede vsebuje dvanajst popevk in dvanajst »poprock« štiklov. Popevke seveda stojijo na Big Bandu in Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, kar pomeni, da je vse skupaj izvedeno profesionalno, strokovno, če že ne znanstveno natančno (pod taktirko Patrika Grebla), hkrati pa sila predvidljivo in glasbeno neinventivno – retro otok, nenadkriljivi glasbeni hipsteraj. Besedila posnemajo izdelke izpred pol stoletja in kar tri pesmi koketirajo z Ljubljano (Dotik Stare Ljubljane, Na konec Ljubljane, Nad Ljubljano se dani). Opazna razlika se pokaže pri uveljavljenih izvajalcih, kot so Nuška Drašček, Slavko Ivančič in Darja Švajger, ki pesmi dejansko vzamejo za svoje in se tudi zvok približa njihovim sposobnostim, kakovostim in značaju, medtem ko med večino mladih izvajalcev ni slišati osebne zgodbe, karizme ali pa vsaj nimajo prave želje, da bi kaj povedali. Krivda ni povsem njihova. Vsi po vrsti izpadejo kot robotsko tehnični talenti, za kar so zaslužna tudi besedila, v katerih ni niti kančka drznosti, prestopanja mej, provokacije in predvsem ne čustev, ki bi jim lahko verjeli. Prav res je zanimivo vprašanje, zakaj besedil (več) ne pišejo resne pesnice in pesniki, če že skladbe pišejo komponisti; morda bi bilo treba v razpis podtakniti pravilo, da mora avtor/ica besedila imeti objavljeni vsaj dve pesniški zbirki? Svetla izjema je pesem Sama Jane Šušteršič, ki ima moč, da se nas dotakne globlje, kar je dokazala tudi njena uvrstitev na končno drugo mesto v superfinalu, takoj za Nuško Drašček, ki navduši s plesno r'n'b mojstrovino Aleša Klinarja, Anje Rupel in Aleša Avblja. Ljudem je včasih seveda treba verjeti, ko nekaj ocenijo kot najboljše; to je med drugim pokazala letošnja Pesem Evrovizije s portugalskimi zmagovalci.

Pri nas imamo nasploh strašanske težave s popom, zlasti z moškim popom, ki bodisi nima glasu bodisi zgodbe oziroma sploh ničesar od tega. Koren »pop« se v latinščini nadaljuje v populus oz. »ljudstvo«, zato bi morala popevka in s tem pop glasba pač iz poslušalstva izvabljati tisto najboljše, ne najslabšega. In če dobrega popa ni, bodo ljudje segali po slabem in ga tako finančno okrepili. Ko se boste poleti svaljkali po hrvaški obali, prižgite radie in presenetile vas bodo ure in ure najnovejšega svetovnega in balkanskega pop-rocka, ki ga pri nas v najboljšem primeru slišimo na Valu 202 v največ polurnem paketu. Ostale slovenske postaje se sodobnemu pop-rocku, ki še vedno dela velike in zanimive korake, posvečajo v nekaj odstotkih, večinoma pa drajsajo stvari iz mladosti svojih dolgočasnih lastnikov. 

Snovalci letošnjega programa so frazo »poprock« v marsičem zlorabili; upam si namreč trditi, da večjih hitov iz tega nabora pesmi niti ne bo (pop), še manj pa ima vse skupaj kaj opraviti z rockom, ki naj bi nas (s)tresel, vrgel iz tira, udaril po buči, preglasil hrup v nas in nam kakšen verz ali kitico ponudil v globlji razmislek. Pač nadaljevanje popevke, le da teh pesmi niso aranžirali znanstveniki, temveč izvajalci, njihovi sodelavci in studijski mojstri. Toda rock in pop sta v resnici zabavna šele takrat, ko postavljata na glavo ustaljene moralne norme; če se ne spreminjata tudi sama, če torej ne iščeta novih robov, potem izgubita vso »razvedrilnost«, zaradi katere ju imamo radi. 

V pop-rock sekciji je zmagala igriva Anabel, ki vabi na kavo, za njo pa je pristala Amadea Begović s tenkočutno odpeto pesmijo Le srce Alexa Volaska. To sta edini pesmi, ki kažeta zametke nečesa sodobnejšega. Na tretjem mestu je pristal Andraž Hribar, ki ga odnaša proti skupini Coldplay, toda namesto da bi svoj vokal dejansko izročil nepredvidljivemu iskanju pop kvalitete, si nekoč obetavni vokalist zdaj tlakuje glasbeno pot s prikladnim revijalnim nastopanjem, ki je, kot vse kaže, namenjeno tistim, ki jih svet in življenje pretežno dolgočasita.

Vsi, ki so si zamislili letošnji program DSZG, z urednikom Razvedrilnega programa TV Slovenija Mariem Galuničem na čelu, si zaslužijo še precej bolj krepko kritiko, kot je bila izrečena na tem mestu. Pri Popevki bi veljalo mladim talentom prisluhniti na osebni ravni in jim priti naproti z veliko bolj tenkočutnimi in drznimi aranžmaji, v Poprock (če mu ne želijo še naprej zbijati vrednosti v primerjavi z izdatno zastopano komercialo narodnozabavne glasbe na nacionalki) pa bi morali pripustiti (in zanj spodbuditi tudi javnost ob razpisu) subverzivnost, hrup, zabavo, ostrino in žanre. Ni namreč žanra, naj bo še tako čudaški, divji, prevratniški, ki v zadnjega pol stoletja ne bi v določenem trenutku prestopil v čisti mainstream, v čisti pop. Zakaj, za božjo voljo, bi leta 2017 sploh še kdo želel staviti na najnižje skupne imenovalce predvidljivosti, neizraznosti in neinventivnosti? Je res to pot, na katero želimo povabiti mlade?