16.04.2018

Brez obžalovanj

»Re-belle« kot upornica? Morda kot ponovna lepotica, iz pepela vstala lepotica oziroma nekonvencionalna lepotica? Obe plati beleži Nuška Drašček v spremni besedi k pričujoči plošči, »nekonvencionalna« pa smo pridali sami. A Edith Piaf je bila, kot že dolgo vemo, precej več kot to.

Matej Krajnc

Re-Belle – Posvečeno Piaf

Nuška Drašček & Boris Cavazza

Re-Belle – Posvečeno Piaf

ZKP RTV Slovenija
2018

»Re-belle« kot upornica? Morda kot ponovna lepotica, iz pepela vstala lepotica oziroma nekonvencionalna lepotica? Obe plati beleži Nuška Drašček v spremni besedi k pričujoči plošči, »nekonvencionalna« pa smo pridali sami. A Edith Piaf je bila, kot že dolgo vemo, precej več kot to

Najprej: bila je pomembna avtorica, kar se rado pozablja in na kar je začela pri nas med drugimi spet opozarjati Vita Mavrič na svojih šansonskih večerih. Naprej: bila je bržčas definitivna interpretka svojih pesmi in pesmi drugih, ki jih je pela. Naj so se še tako trudili ali trudile, nihče ni nikoli, kar pošteno priznajmo, presegel izvirnika Je ne regrette rien; ker ga enostavno ni moč preseči. A pričujoči zapis vendarle ni postavljanje panteona Edith Piaf, kajti ta tega ne potrebuje. Sprehodili se bomo skozi svet Jacquesa Préverta in Edith Piaf, svet, ki je zapisan na najnovejši plošči omenjenih izvajalcev. Gre, točneje, za glasbeno-literarni performans, kot se danes rado zapiše, ali za literarno-glasbeni večer, če vam je to bližje, kjer naj ne bi bilo nasnemavanj, razen nekaterih tolkal, in kjer naj bi vse služilo poslušalskemu občutku koherentnega in neprekinjenega sodelovanja pri podajanju besede in glasbe. 

Sprehodili se bomo skozi svet Jacquesa Préverta in Edith Piaf, svet, ki je zapisan na najnovejši plošči omenjenih izvajalcev. Gre, točneje, za glasbeno-literarni performans, kot se danes rado zapiše, ali za literarno-glasbeni večer, če vam je to bližje, kjer naj ne bi bilo nasnemavanj, razen nekaterih tolkal, in kjer naj bi vse služilo poslušalskemu občutku koherentnega in neprekinjenega sodelovanja pri podajanju besede in glasbe.

Izbor Prévertovih pesmi, ki jih kot pomenljive uvodnike v šansone Edith Piaf interpretira Boris Cavazza, je naredil interpret sam in izbiral med prevodi Aleša Bergerja. Tako se na plošči znajdejo nekatere najbolj znane Prévertove pesmi: Srečna sem, Jesen, Pesem, Paris at night in Čedne familije, ki uvajajo šansonski železni repertoar: La vie en rose, L'accordéoniste, Les amants d'un jour, Les amants de Paris in L'homme à la moto; in če slednja ne zadoni tako znano kot prejšnje tri, so tu še Hymne à l'amour, ki jo uvede Prévertova Zate moja ljubezen, ob tej pa Padam padam (Najkrajše pesmi), Mon Dieu (Bdenje), Sous le ciel de Paris (Svobodna četrt) in Je ne regrette rien (Prvi dan). Nuška Drašček poje v izvirnikih; to je vključeno v sam koncept plošče, je pa tudi odmev ljubezni protagonistke do francoskega jezika ter tega, da Nuška Drašček že dolgo poje pesmi Piafove, in to uspešno. Morda bi bilo zanimivo slišati tudi prevode teh šansonov, a francosko avtorico so v prevodih med drugim že pele Vita Mavrič, Melita Osojnik in Jana Kvas, tako da je ta dimenzija pravzaprav že pokrita in tako ne nujna na tej plošči, četudi bi utegnila biti zanimiva. V sedanji različici lahko vsekakor spremljamo sožitje dveh jezikovnih dimenzij, čeravno izhajata iz istega jezika; to je pravzaprav še posebej zanimivo.

Petju Nuške Drašček tehnično ne moremo ničesar očitati. V uvodni pesmi o rožnatem življenju (ko smo že pri prevodih, to pesem je leta 1973 na svojem vinilnem prvencu v prevodu Elze Budau pel Oto Pestner) poje brez spremljave glasbil, kjer pa se pojavijo, gre za dva inštrumentalna protagonista: pianista Blaža Jurjevčiča in tolkalca Vida Ušeničnika. Minimalistična usmeritev je kar prava, razmerja tolkal in klavirja dobro umerjena po posameznih pesmih, učinkovito denimo v L'accordéoniste in Padam padam, a tudi v Sous le ciel de Paris, ki v sožitju obeh inštrumentalnih svetov dobi zanimivo latino preobleko. »Bolero« v pesmi Rien v dotični izvedbi nekolikanj bolj bode kot v izvirniku, kjer orkestracija himnični odločitvi protagonistke doda nekakšno »potrditev vesolja«; Edith Piaf namreč to izkriči, medtem ko na pričujoči plošči ta potrditev zazveni bolj kot monolog, intimni samogovor. 

Interpretacije in biografije ter v Prévertovem primeru tudi antologije imamo, v prihodnosti pa se bo bržčas treba pobrigati še za »definitivne« prevode teh šansonov v knjižni, antološki obliki. Okruške imamo, prevedenega je pravzaprav precej, a pod različnimi strehami. Naj nam Re-belle ob poslušalski dimenziji ponudi tudi splošno tuhtajočo. Čeravno je bila Edith Piaf popularna pevka, ni bila nikdar pop. Zlasti ob Dylanovi Nobelovi nagradi se je pokazalo, da ti pojmi pri nas še zdaleč niso razčiščeni. Je pa morda pomenljivo, da je plošča Re-belle izšla v zbirki Klasika.