14.10.2015

Brez predsodkov

Trio Vibesonic Jam zgolj po imenu deluje kot nekaj novejšega na domači sceni. Za njim je namreč že samozaložniški prvenec Egotrip (2009), še bolj impresivna pa je predzgodba: dve tretjini benda sta nekoč tvorili udarno rockovsko zasedbo Sleazy Snails

Gregor Bauman

Surfing To the Moon

Vibesonic Jam

Surfing To the Moon

Dallas Records
2015

Trio Vibesonic Jam zgolj po imenu deluje kot nekaj novejšega na domači sceni. Za njim je namreč že samozaložniški prvenec Egotrip (2009), še bolj impresivna pa je predzgodba: dve tretjini benda sta nekoč tvorili udarno rockovsko zasedbo Sleazy Snails, ki sicer ni pustila dolgoročnih posledic v našem razvajenem prostoru, bo pa za veke vekomaj ostala zapisana kot ena tistih, ki je odprla tukajšnji nastop skupin Verve in Smashing Pumpkins. Od takrat do danes je minilo (že) neverjetnih triindvajset let, kar odpira veliko manevrskega prostora za razvoj, zorenje, dopolnjena razmišljanja, iskanja ter raziskovanja »novih« in drugih glasbenih poudarkov. In Vibesonic Jam nadaljuje prav s te, razširjene premise, ki mu dovoljuje manipuliranje z raznorodno žanrsko fuzijo v formi skladbe kot take.

Po kar nekaj večernih poslušanjih albuma Surfing to the Moon se moram oprijeti prvega vtisa, ki sem ga dobil takoj po prvem soočenju z vsemi sedmimi skladbami na albumu: Vibesonic Jam se je postavil v dinamično opozicijo vsem žanrskim delitvam, pogojno rečeno, v izmuzljivem miljeju alternativnih (z)godb. V instrumentalnih pripovedih benda se namreč sprošča in ohranja plodna napetost, ki pogosto menja svoj orientir znotraj dialoga med tršimi prijemi in nekaterimi eksperimentalnimi prvinami. Pri tem trio ne posiljuje ali vztraja na določeni tonalni jakosti, temveč se prijetno igra in plete v obeh smereh – crescenda in decrescenda. Vsaka skladba, no, večina, je tako razgibana in ne »teži« za nekim všečnim zaporedjem akordov, kakor se to pogosto dogaja primerljivim, a manj izkušenim ekipam. Vibesonic Jam namreč zvočne koordinate razvija tudi v širino – jih širi in krči, odvisno od tega, kaj želi z izbrano skladbo doseči. S Holidays bi bend znal biti celo prijazen povprečnemu domačemu ušesu in ujeti sekundo na kakšni »neštudentski« radijski postaji. To je seveda čista znanstvena fantastika (če si sposodimo naslov projekta, bo prej možno surfati na luni), kaže pa na fleksibilnost razmišljanja tria, ki ne daje prostora predsodkom, ki so ljubi mnogim. Kompaktni trio se jih vešče izogiba ter se mimo njih poigrava s skupinsko kombinatoriko, ki jo plemeniti z nekaterimi solističnimi izpadi, vendar je vsak izmed njih podrejen vnaprej jasno izraženi glasbeni ideji. Vibesonic Jam namreč točno ve, kaj želi, in bo za dosego izpeljave (ne cilja) naredil vse. To je pogosto točka, od katere je veliko odvisno in na kateri je marsikateri projekt že zapadel v banalnost in zbledel. V primeru »surfanja na luno« se to ni zgodilo. Razlog je preprost: njegov eksperiment je tokrat stremel k poenostavljanju oziroma tradicionalizaciji zvoka, kar je – po prebranem v odnosu na prvenec – velik odmik od nekdanjih hrupnih zvenenj. Nekaj takšnega ni samo hrabro početje, temveč nelahek izziv, ki ga je trio uspešno prestal tudi v trenutkih, ko se poslužuje psihedeličnega fraziranja. Prav to prvino lahko tolmačimo kot leitmotiv albuma, ki občasno postreže še s stonerskimi izpadi (Peacock Dance) in postrockovsko melodiko (Water Drop Rainbow).

Kompaktni trio se jih vešče izogiba ter se mimo njih poigrava s skupinsko kombinatoriko, ki jo plemeniti z nekaterimi solističnimi izpadi, vendar je vsak izmed njih podrejen vnaprej jasno izraženi glasbeni ideji. Vibesonic Jam namreč točno ve, kaj želi, in bo za dosego izpeljave (ne cilja) naredil vse.

Vendar je tisto, kar na koncu najbolj ugaja, to, da so si Zlatko Kuret, Milan Murko in Bernard Pintar v nekaterih igrah odprli veliko prostora za raziskovanje naprej. Ne glede na zaključenost skladb so namreč (za)pustili nekaj jasnih namigov, od kod še bi lahko njihov ustvarjalni razmislek črpal v najbližji prihodnosti. Ne govorimo o dodatnem »poenostavljanju,« temveč plemenitenju ekspresij klasičnega rockerskega tria z nekaterimi sintetičnimi prvinami. Ali je zaključna skladba Tumbleweed namerno obogatena s takšnimi posegi, to je seveda čisto ugibanje, ki pa v prihodnosti morda ne bo več tako neosnovano, kot se zdi ta trenutek. Za zdaj je jasno vsaj to, da Vibesonic Jam (p)odpira novo poglavje, za katero sem prepričan, da ni moment slabosti, a tudi ne prehodna faza. Koncept albuma Surfing To the Moon je preveč izdelan in razločen za kaj tako pavšalnega.