28.02.2015

Brgs, piči dalje ...

Tokrat se k solističnemu delu Jake Bergerja vračamo ob priložnosti dveh novih izdaj za njegove lastne Zvočne prepihe. Overture For A New Beginning ter Endless Walls predstavljata Brgsovo novo izvajalsko paradigmo.

Žiga Pucelj

Overture For A New Beginning; Endless Walls

Brgs

Overture For A New Beginning; Endless Walls

Zvočni prepihi
2015

Kar dve novi plošči je zopet izdal Brgstime ali najbolj preprosto in vsakodnevno Brgs, kot se v zadnjem obdobju pod svoje solistične izdelke podpisuje Jaka Berger. Tehtno vprašanje bo, koliko osnovne predstavitve Brgs sploh potrebuje. Morda nobene. Vsaj ne, ko gre za naslavljanje dovolj jasnih interesnih skupin, sestavljenih iz posameznikov, ki bi jih v golih tržnih razmerah označili za »odjemalce« Brgsu specifičnega tipa godbe. A vseeno povejmo že kar takoj, da se je v letu in pol od zadnje Odzvenove recenzije njegovega dela lepo nakopičil, prestavil, predimenzioniral in v osnovah prekonfiguriral temeljni kontekst, skozi katerega običajno vzpostavljamo poznavanje glasbenika, torej kontekst živih aktualnih muzik, ki jih v danem trenutku ustvarja in soustvarja. Že tako obsežnemu seznamu Bergerjevih bendov in sodelovanj moramo tako po letu in pol dodati vsaj še Borghesio, Ludovik Material ter na novo vzpostavljeni trio Brgs Baker Linch. In vendar smo celo pri tem naštevanju selektivni. Tako bo čisto na mestu, ko bom zdaj brez kančka slabe vesti preprosto prepisal in znova poudaril svoj uvodni odstavek v recenziji izpred leta in pol: »Jaka Berger je že leta eden tistih centralnih motorjev domače neodvisne scene, brez katerih si težko predstavljamo tako njeno javno podobo kot njeno aktivno drobovje. Znotraj vrste mlajših kreativcev gre v njegovem primeru nedvomno za prototipsko pojavo, za pobudnika, ki koplje v vse pore telesa nekomercialne kulture. V prvi vrsti ga seveda poznamo kot glasbenika – bobnarja in zvočnega raziskovalca, vendar je že zgodaj moral večkrat z glavo skozi zidove svojih okolij, tako da ga je nuja oblikovala tudi v organizatorja dogodkov, založnika, radijskega sodelavca, v zaganjalca aktivnih prostorov ter skupnosti.«

Tokrat se k Bergerjevemu solističnemu delu vračamo ob priložnosti dveh novih izdaj za Zvočne prepihe (avtorjeva lastna, zdaj predvsem založniška izpostava). To pa niti nista njegovi prvi solo plošči po v Odzvenu recenziranih Koščkih stare celine in Žarku zvoka iz leta 2013. Septembra lani je pod takrat že skrajšanim imenom Brgs namreč izdal dve kratki plošči, First Dance in Long Walk To Freedom, izmed katerih bi sam nekoliko pristransko izpostavil predvsem elektro-akustično slednjo, ki je nakazala pogumne premike ob otipljivi, bolj minimalistični osi repeticije ter dala močnejši fokus na zvočni fragment/frazo, s tem pa posredno tudi že na zvočni vzorec, ki se ob novih izdajah izkaže za ključnega. Novi plošči, Overture For A New Beginning ter Endless Walls, minimalistični gon iz statične, naefektirane akustične improvizacije z bobnom, ki je močno zaznamovala kos Long Walk To Freedom, namreč po logičnem koraku prestavljata v nov milje, na igrišče celostno posredovanega zvoka. Gre za novo izvajalsko paradigmo Brgsa, ki izkustvenega doživetja njegove muzičistične prakse ne povezuje več z aktom izvabljanja, povzročanja zvoka, temveč se odmakne nivo stran in muzikalno/konceptualno idejo aplicira na že prisoten zvok ter na ta način razprostre bistveno drugačna polja izraznosti in tekstnih, diskurzivnih idej, ki njegovo novo delo vsaj deloma premikajo tudi že v območje programske glasbe.

Overture For A New Beginning je zvočno zelo zanimiva, na mestih pretkana, dinamična in scenosledno izredno učinkovita kompozicija, ki se kljub svojemu dolgemu teku in relativno enostavni paleti zvokovja izogne vtisu samozadostne gradnje, ponavljanja ter večkratnega prežvekovanja enakih vzorcev in idej ali morda statičnosti in sočasni izčrpanosti zvočne intrige.

Druga po vrsti, vendar po mojem mnenju prepričljivejša od prve je Overture For A New Beginning, ki je pravzaprav le ena dolga, skoraj štirideset minutna kompozicija nizanja, plastenja in modulacije vzorčenih drobcev orkestra v trenutku uglaševanja, ki ga Brgs programsko opredeli kot trenutek »še nesprogramiranega glasbenika«, ko se ta (za razliko do preigravanja komponiranega dela) »spontano in improvizirano dejansko izrazi«. Morda je na tem mestu treba pikolovsko izpostaviti Brgsov diskurzivni manko širšega nastavka pojma improvizacije, ki je danes trd oreh tako rekoč slehernega globljega razumevanja tega glasbenega izraza. Iz nastavka, ki ga slišimo pri Brgsu, namreč ne moremo zares zaslutiti ključnih razmerij med poustvarjanjem in avtorsko glasbo, med spontanostjo in socialno pogojenim vzorcem vedenja ter nenazadnje med prostim in svobodnim igranje, če omenim le nekaj opozicij, ki zadevajo v bistvo problematike improvizacije. Vendar me Brgsov trdi inventar življenjskega sveta, motivov, morale ter same glasbe upravičeno prisili, da zavzamem določeno distanco do svojih lastnih pomislekov. In tako je največ, kar lahko suvereno rečem, to, da imam določene pomisleke, kar zadeva predvsem filozofsko tehtnost plastene programske vsebine, ki pa jo še vedno lahko, in verjamem, da upravičeno, z blago silo potisnem tudi v polje bolj metaforičnega, kjer diskurzivna poanta zopet pridobi na smislu prav v trenutku, ko se udejanja znotraj glasbenikove oziroma specifično Bergerjeve prakse živega improviziranja, ki je v temeljih veliko bolj pogojeno s konkretno prakso igranja inštrumenta ter z vidiki čisto zvočnega prostega dialoga/poslušanja kot pa s potencialom ideologije svobode, spontanosti in neidiomatskosti.

Overture For A New Beginning je zvočno zelo zanimiva, na mestih pretkana, dinamična in scenosledno izredno učinkovita kompozicija, ki se kljub svojemu dolgemu teku in relativno enostavni paleti zvokovja izogne vtisu samozadostne gradnje, ponavljanja ter večkratnega prežvekovanja enakih vzorcev in idej ali morda statičnosti in sočasni izčrpanosti zvočne intrige. Brgsu se je tukaj po mojem mnenju posrečilo prebiti osnovni izziv, torej dolgi kolažni remiks, in ustvariti zvočno razmeroma enotno, homogeno, monolitno kompozicijo, ki v bazi vseh elementarnih, generičnih nastavkov ponuja predvsem pasti, od glasbenika pa zahteva v vsakem trenutku jasno fokusirano namero, dobro mero občutka za zvočno materijo in predvsem paleto izkušenj in prakse s poslušanjem (tudi skozi igranje). Morda najbolj reprezentativen moment dinamičnega, mestoma hrupno distorziranega ambienta je začetek, ki niti ne zares očiten, a dejansko prisoten zvok ploskanja preoblikuje v prepričljivo zvočno podobo vzpenjanja valov ob morski obali in podaja s tem krasno izhodišče za nadaljnje kompozicijske transformacije ter premestitve zvokov in njihove funkcije, dinamik ter impliciranih tekstnih/diskurzivnih elementov.

Endless Walls se poigrava s korenito drugačnim konceptom, z drugačnim kompozicijskim vodilom in s ključno zasukano vlogo poslušalca-interpreta.In ravno v sestopu iz diskurzivne na zvočno doživljajsko raven morda tiči kleč, ki ob drugi, kronološko pa prvi izdaji, Endless Walls, žal zavre gon po vživljanju v Brgsov diskurzivni svet. Endless Walls se poigrava s korenito drugačnim konceptom, z drugačnim kompozicijskim vodilom in s ključno zasukano vlogo poslušalca-interpreta. Kot sem razumel Brgsov koncept, gre za kapljanje, injiciranje posameznih zvočnih enot v prostor, v katerem naj bi te nato zaživele kot mimetični, protofizični, torej uprostorjeni zvočni objekti. Brgs poskuša ta cilj doseči z manipulacijo fonografsko, v tem primeru digitalno nasnetega medija; zvok preprosto pač obrne ter s tem spremeni elementarne parametre njegove prisotnosti (vstop in izhod, katerih obrat ob daljšem zvoku modulira tudi kontinuirani zven). Prva težava po mojem mnenju tiči že v tem, da je ta manipulacija izvedena preveč enostavno, saj se jo da v sodobnih digitalnih okoljih izvesti že z enim samim klikom. Tu ne kritiziram toliko same tehnike in ne očitam premajhnega avtorskega vložka, bolj gre za to, da je tako obrnjeni zvok dejansko nekaj zelo vsakdanjega. Gre pač za eno najenostavnejših in najučinkovitejših orodij tehnične fascinacije, in po mojem mnenju mora biti poseg po tem orodju, vsaj v kontekstu raziskovalnih glasb, v kompozicijskem smislu vselej upravičen in, kar zadeva relacijo med zvoki, pravilno umeščen. In tako se znajdemo pred drugim problemom: mimetični moment zvočnih objektov v prostoru je tu vse preveč golo mimetičen, zvok premočno trga iz konteksta abstrakcije zvočnosti in ga prestavlja na presečišče z vizualnim, v polje po mojem mnenju že kruto prenesenega pomena zvočnega v izrazito linearne poteze ravne poti in smernosti, kot da bi se subjekt/poslušalec s stalno hitrostjo gibal skozi prostor mimo teh objektov, ki zaradi poudarjenega in intenzivnega izstopa obrnjenega zvoka delujejo, kakor da bi švigali mimo nas ali mi mimo njih. Morda se motim in tole moje vrednotenje preprosto zgreši avtorjev namen, ki je bil morda ravno to, do česar sem tu kritičen. Kljub temu kot velik ljubitelj koncepta zvočnih objektov in njihovih funkcij ter kot zagovornik izjemnega potenciala manipulacije s stereo prostorom in akuzmatično distribucijo žal ne vidim pravega smisla Brgsovih manipulacij, ki bi presegale zgolj preprosti efekt, kot nastane ob elementarnem metričnem obratu zvoka. Kompozicijski potenciali uprostorjanja zvoka so namreč izredno plodno polje že zaradi osnovnih kompozicijskih relacij, umeščanja zvokov, odnosa med izraznostjo, močjo, blagostjo, mimobežnostjo ali neposrednostjo, ki jo lahko pridobijo različni zvoki na različnih mestih v stereo ali večkanalni sliki. Odlike in potenciale takšnega glasbenega dela bi lahko nizal še in še, a menim, da sem že zdaj izčrpal bistvo. Preprosto dejstvo je, da ko dve kompoziciji s plošče Endless Walls zopet posilimo nazaj v prvotno obliko, v stanje pred avtorjevo manipulacijo (kar je seveda v primernem digitalnem okolju le za klik oddaljeno od nas), potem dobimo pač »navadno« preparacijo ter igro razširjene tehnike na strunah odprtega, raztelešenega klavirja, s katerim Brgs v različnih formacijah eksperimentira že dalj časa. In kar se mene tiče, sem v teh »navadnih« potezah užival bolj kot v zvočni podobi, kakršno nam zdaj tu ponuja Berger. In ko razmišljam dalje, ugotavljam, da postaja v primerjavi s sintetično preprostostjo obrnjenega zvoka čutna dimenzija zaznavanja alikvotnega bogastva, ki ga ponuja odprti klavir, skoraj nezaznavna, kot da bi bila prekrita z nekakšnim valom ali pramenom, ki posamične dražljaje nasilno enoti v plastično in, kar se mene tiče, precej dolgočasno v-zvenevanje, ki niti ne ponuja kakega posebnega izziva za poslušalca, ki bi se rad potrudil z zvokom/glasbo.

Končni sklep mora tako biti bolj pozitiven, kot pa bi dale misliti pričujoče misli k Endless Walls. Po mojem mnenju je namreč prav raziskovanje, v katerem ima Berger enkrat srečno roko in drugič spet ne toliko, tisto, kar daje njegovi novi glasbi kritično ost;

Za konec še razmislek o Brgsovem bazičnem tehničnem nastavku, predvsem ko v igro vstopa elektronsko ali digitalno manipuliranje z nasnetim zvokom. Morda je poskus z Endless Walls preveč zaletav skok v svet nečesa, čemur moramo po okvirni metodologiji reči računalniška procesna glasba, katere dimenzijam avtor kompozicije še ni zares dorasel. Tega od njega niti ne gre pričakovati, saj je jasno, da je Berger veliko bolj domač med bolj klasično nojzerskimi ter bendovskimi elektronskimi orodji, ki predstavljajo bistveno bolj zamejen svet in ki predpostavljajo določeno smernost, kateri se računalnik s svojo absolutno odprtostjo dandanes že zelo učinkovito in bistveno izogiba. A povejmo vendarle še to, da ti dve izdaji še ne zarisujeta končnega dometa novega Brgsovega raziskovanja. V kratkem namreč lahko pričakujemo v tej novi smeri predrugačeno nadaljevanje projekta Koščki stare celine, ki obljublja privlačen pristop k semplanju spet drugačnega, a tu še ne povem kakšnega materiala.

Končni sklep mora tako biti bolj pozitiven, kot pa bi dale misliti pričujoče misli k Endless Walls. Po mojem mnenju je namreč prav raziskovanje, v katerem ima Berger enkrat srečno roko in drugič spet ne toliko, tisto, kar daje njegovi novi glasbi kritično ost; in te si tudi ob sorodnih poskusih lahko le želimo. Zato gre za izdelek, ki štrli iz povprečja, ki ne kaže ponikanja, temveč prej izrisuje uvodno podobo prototipskega bojevnika, ki prebija »z glavo skozi zidove svojih okolij«, ki to počne nadvse vsebinsko uspešno in ki se lahko po vsakem končanem zavoju le z nasmehom na obrazu obrne v novo smer in piči dalje.