27.01.2018

Brina na novi stari poti

Lutkarica, oblikovalka in pevka Brina Vogelnik pred torkovo premierno predstavitvijo albuma Grad gori! v Klubu Cankarjevega doma razkriva ozadje svoje pretekle in sedanje ustvarjalne poti.

Katarina Juvančič

Grad gori!
Foto: Nada Žgank

Lutkarica, oblikovalka in pevka z bisernim glasom, Brina Vogelnik, je ena najprepoznavnejših (so)oblikovalk domačega folkijaškega micelija, ki se razrašča že vse od začetka novega milenija in je pomembno vplival na percepcijo in transformacijo ljudske muzike pri nas, jo umestil v sodobni čas in prostor ter približal urbanemu ušesu.

V skoraj dvajsetih letih odrskih izkušenj je posnela pet albumov z različnimi zasedbami (ter album otroških pesmi Bisergora) – prvenec Graščakinja (2002) s String.Si skladatelja in violinista Vlada Batiste, preboj na mednarodno world music sceno pa ji je uspel nekaj let kasneje z osnovanjem skupine Brina, v kateri godejo znana imena ljubljanske glasbene scene (Jelena Ždrale, Luka Ropret, Drago Ivanuša, Nino de Gleria, Blaž Celarec). Z njimi je posnela tri odmevne albume: Mlado leto (2004), Pasjo legendo (2006) in Slečeno kožo (2011) in jih ponesla vse do Mehike in ZDA. Nazadnje je pred štirimi leti združila moči z Janezom Dovčem, s katerim je v duetu posnela avtorski projekt Pomladne sanje, na katerem je prvič tudi sama igrala in zanj napisala večino besedil. 

V novem projektu Grad gori!, ki se je pred štirimi leti rodil na festivalu Plavajoči grad (Floating Castle) na gradu Snežnik, se skupaj z violinistko Barjo Drnovšek ter harmonikarjem in lutkarjem Matijo Solcetom na neki način vrača k svojim začetkom. Pred torkovo premierno predstavitvijo albuma v Klubu CD razkriva ozadje svoje pretekle in sedanje ustvarjalne poti.

Brina, tole je najin tretji intervju v zadnjih petnajstih letih, a te še nikoli nisem vprašala, kako se ti je zgodilo petje, od kod je prišel tvoj glas, kaj ti govori, kako ga neguješ? 

Kot otroku se mi je petje zdelo najbolj logična stvar na svetu. Seveda mi je bilo jasno, da znajo čisto vsi perfektno peti, saj je to tako enostavno. Šele kasneje sem ugotovila, da je to le nekaj posebnega in da tega nima vsak. Tako da glasu sprva nisem čuvala. Vmes sem se ga kot najstnica celo nekaj časa sramovala, potem pa je kmalu prišel čas, da me je ponesel na profesionalno glasbeno pot. Moja prva učiteljica je bila babica, ki me je opozarjala, da mi s-ji uhajajo, naj pazim, kje sredi stavka vdihnem. Mama mi je govorila, naj vedno najprej razumem besedilo in vem, kaj z njim želim povedati. S svojim prvim bendom pa sem začela iskati naprej. Prosila sem gospo Strgarjevo, ki je v Drami za igralce vodila govorne oziroma pevske vaje, če se jim lahko za nekaj let pridružim. Poleg tega sem obiskovala glasbene delavnice pri GILŠ-u, lutkovni in gledališki šoli na takratnem ZKAS-u, zdajšnjem JSKD-ju, v Ljubljani. Najbolj pa sem ga razvijala sama s svojimi projekti. Naučila sem se, da ni dobro pretiravati, saj sem ga kdaj tudi preobremenila. V svojih poučevanjih se opiram na vse te izkušnje, znanja, zraven skušam preplesti še Marijino, tj. babičino tehniko plesa. Pomembno se mi zdi, da gresta glas in gib istega telesa z roko v roki, da se, medtem ko poješ, zavedaš tudi prostora okoli sebe, glasbe in svojega telesa, inštrumenta. Za ta znanja sem ji zelo hvaležna.

Naslednje leto bo dvajset let, od kar si s Šišensko bajko nastopila na Drugi godbi. Se spomniš tistega koncerta? Kako gledaš na prehojeno pot? Katere lekcije so bile v umetniškem zorenju zate najpomembnejše?

Saj kar ne morem verjeti, da je preteklo že toliko časa. Takrat sem vse jemala tako zelo zares. Vendar imam na koncert zelo lepe spomine. Ravno zadnjič sem iskala posnetke s Šišenske bajke ali dua Andrabrin, ki je prerasel v Šišensko bajko, za seminarsko nalogo prijatelja in člana Šišenske bajke. Razmišljala sem, koliko stvari se je vmes zgodilo in kako sem se spremenila. Spremenili sta se predvsem trema in odgovornost pred koncertom. Takrat sem bila glede petja samozavestna, vendar me je nastop vseeno zelo pretresel. To je bila moja prva Druga godba in bila sem ponosna. Zdaj bolj čutim odgovornost do nastopa in trema je precej drugačna, saj se pripravim. V teh letih je iz priprav pred koncertom nastal moj ritual. Po nastopu na Drugi godbi so se mi odprla vrata do Brine&Strings.ov in do poznanstva z Bogdanom Benigarjem iz Druge godbe, ki mi je pomagal s svetovanjem in organizacijo koncertov v tujini. Kmalu potem je prišel čas za Brino, za bend, ki še zdaj skupaj ustvarja in igra. Ravno naslednji mesec imamo koncert v avstrijskem Kremsu in se ga zelo veselimo. Te dni se zaradi drugih projektov namreč Brini ne posvečam veliko. Brina mi je od vseh bendov dala največ in z vsako ploščo smo zrastli tako vsak zase kot skupaj in naredili pomembne korake naprej, tako v odnosih kot v igranju. Tam se mi je glas najbolj razvijal. Včasih so me glasbeniki postavili v situacijo, ki je bila zame nova, tako da sem morala poiskati nove načine komuniciranja v na novo postavljenem zvoku, načinu igranja. Je tudi fantastičen bend za razna potovanja. Takoj bi šla spet na kako turnejo z Brino, na degustacije, druženje z domačini in igrala publiki, za katero smo pravzaprav eksotika. Fantastično. Ko takole govorim o njej, čutim, da se želim čim prej vrniti k njej in nadaljevati zgodbo.

Tvoj praded je bil znani literarni zgodovinar in etnolog Ivan Grafenauer iz Velike vasi na avstrijskem Koroškem, ki je po 2. svetovni vojni ustanovil Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Raziskovanje ljudskega slovstva je sicer preskočilo kakšno generacijo, a kot pravnukinja, ki poje ljudske pesmi, jih tudi sama raziskuje ter predeluje, si ga na neki način pripeljala v 21. stoletje. Menda dolgo časa sploh nisi vedela tega. Kako torej danes tebe in tvojo družino nagovarja njegova zapuščina? Ali kdaj posežeš po njegovih zbirkah, študijah, njegovi znameniti monografiji o Lepi Vidi?

Ivan se je iz Velike vasi preselil v Ljubljano in postal meščan. Doma so se še obnašali delno kot kmetje. Peli so in se učili vseh pesmi, imeli so njivo. Vendar je bila babica že meščanka in te tradicije ni gojila naprej. Šele na stara leta smo iztisnili iz nje večino pesmi, ki jih je poznala, jih uporabili v predstavah in TV lutkovni seriji Bisergora. Za vse to je bila kriva moja mama Eka. Nekaj starih knjig je podedovala od svojega dedka, druge ji je kupil oče Dolfe Vogelnik, ki je vedel, da jo te stvari zanimajo. Ostale si je nakupila sama. Jaz takrat o vsej tej zgodovini nisem vedela ničesar, meni se je samo pelo. Eka mi je pa pokazala pesmi ljudskih motivov, in vse se je poklopilo. Potem sem začela raziskovati še sama in prišla do Grafenauerjeve Lepe Vide. Veliko sem jo prebirala in naredila nekaj različic. Eno sem naredila s Šišensko bajko, drugo z Brino, šele tretja različica z Janezom Dovčem in Sounds of Slovenia pa je bila posneta za album.

Menda si imela takrat, ko si pripravljala prvenec Graščakinja, tudi bližnje srečanje s pokojno dr. Zmago Kumer, eminenco slovenske folkloristike, ki pa se ni izšlo tako, kot si upala. 

Res je. Dr. Zmago Kumer sem prosila, naj napiše uvod k albumu Graščakinja, pač glede na to, da smo uporabili ljudske motive. Ona pa nad priredbami pesmi, ki so bile posodobljene, ni bila navdušena. Rekla je, da je Poletje pravzaprav Protuletje, kar je pomlad. To sem sicer že vedela, saj je mama uporabila »poletje« in ne »pomlad«, ker se lepše rima in pesem tako lepše steče. Ni ji bil všeč posodobljen izraz »punce«, saj so jim včasih rekli dekline. Nisem se preveč obremenjevala, saj so bile pesmi takrat bolj stvaritve moje mame, tako da sem nato njo prosila, naj napiše besedilo za Graščakinjo.

Glede na to, da imaš v rodbinskem drevesu same markantne osebe, seveda tudi babico Marijo Vogelnik, arhitektko, slikarko in plesalko, ter mamo Eko Vogelnik, lutkarico, pisateljico, ilustratorko itn., se pomudiva še malo pri njiju. Zdi se, kot da si njun presek: ukvarjaš se tako z gibom, glasbo in animacijo lutk kot z oblikovanjem. Predvidevam, da sta nate izjemno vplivali tako po umetniški kot osebnostni plati. 

Tega se dolgo nisem zavedala, ker večina ljudi odrašča z mamo in ima babico, ki nanje nekako vplivata. Vendar sta dejansko name vplivali tudi umetniško. Takoj ko sem lahko, sem se pridružila gledališki skupini, takratnemu ustvarjalnemu laboratoriju Kinetikon. V maminih delavnicah smo ustvarjali lutke in maske, v babičinih smo plesali in ugotavljali, kako se te maske in lutke same gibljejo. Nastale so letne produkcije, predstave. Iz leta v leto je Kinetikon postajal vse bolj profesionalno malo gledališče, in tako delujemo še danes. Ponovno pa sem prevzela babičin ples, uglaševanje telesa oziroma GIB, kakor smo ga sami poimenovali. Njen ples je bil vedno odprt za vse, plesalce in neplesalce, in je vsem zelo pomagal, jim spremenil telo. Trenutno vodim starejšo ekipo žensk, ki si želijo giba. Se zelo vestne in se imamo super.

Z bendom Brina ste (predvsem) v prvem desetletju novega milenija kot eden najatraktivnejših domačih ljudsko-svetovljanskih bendov pod okriljem menedžmenta Druge godbe prekrižarili dobršni del Evrope, tudi ZDA, Mehiko. Kako si se znašla na world music parketu? Kaj bi svetovala tistim, ki skušajo danes prodreti na world music tržišče?

Sodelovanje z Drugo godbo, to so bili zlati časi. Dobro smo se razumeli in se dopolnjevali. Mi smo vedeli, kako ustvarjati našo Brina glasbo, Druga godba je vedela, kam poslati ploščo, da smo dobili ponudbe. Pomagala nam je tudi uvrstitev na Womex v Sevilli leta 2006, kamor smo se prijavili, pa nastop na Radiu BBC3 pri Charliju Gillettu – on nas je tako rekoč postavil na zemljevid. Potem je prišel val, ki nam je odpiral vrata za turneje po svetu. Nekako se je časovno poklopilo. Ne vem, kakšen je recept. Fino je, če najprej najdeš svoj zvok, vendar to ni vse. Včasih se zgodi, da narediš vse, kar lahko (s promocijo vred), a kaj vseeno pade v neko luknjo. Tako imam občutek, da se naša zadnja plošča Slečena koža še ni izpela. Imeli smo precej koncertov ob izidu, kar nekaj promocije, potem pa je nekako vse zamrlo. Po drugi strani je to naša najboljša plošča in zato se nam jo še vedno tako zelo igra. Drugi val je prišel, ko je režiser iz Berlina, Peter Zach, delal film o Sloveniji. Glasbo za njegov film je napisal Nino de Gleria, v filmu pa smo nastopili z Brino. Na račun tega smo imeli že nekaj koncertov doma in v Nemčiji, Avstriji ter Makedoniji. Trenutno smo vroče žemljice v Avstriji.

In sedaj si našla kompanjona v violinistki Barji Drnovšek ter Matiji Solcetu, ki je prav tako lutkar in glasbenik, kot si sama. Kaj se zgodi, ko se srečata dva lutkarja in glasbenika? Grad začne goreti … 

Za Matijo sem vedela že dolgo, v času pred Protestivalom, ko se je Matija iz Prage vrnil v Slovenijo. Pred Lutkovnim gledališčem v Ljubljani sva se skoraj zaletela drug v drugega in je rekel: »Živijo, Brina. Sem Matija in imam festival Etno(h)isterija, daj, pridi.« In sem prišla. Čez kaki dve leti smo se potem srečali v baru, pozimi, verjetno leta 2013, po Matijevi predstavi. Takrat sva se z Barjo srečali prvič. V pogovoru je beseda nanesla na to, da bi bilo fino kaj zaigrat skupaj. Matija je besedo prijel za rep in naju povabil na njegov prvi festival na gradu Snežnik. Tisto leto se je festival imenoval Grad gori!, že naslednje leto pa Plavajoči grad. Bili smo del festivala, in tako smo postali Grad gori! tudi mi. Jaz sem na hitro izbrskala prvih pet pesmi in prvi koncert se je zgodil na splavu na jezercu pred gradom. Igrali smo akustično in v glasbo se je vpletalo klokotanje valov.

Zdi se, da si se z Gradom gori! vrnila k svojim koreninam. Nazaj k posodabljanju ljudskih pesmi sveta in doma, nazaj k luščenju srži skozi lastne tekstopisne, vokalne, performativne, glasbene intervencije. Nazaj domov. Kakšno vlogo pri tem igrata Barja in Matija? 

Mogoče je občutek tak, saj je nekaj prvih pesmi vzetih iz Šišenske bajke oziroma z Graščakinje. Svoj zvok dodajata tudi Barja in Matija. Brina je skozi leta postajala vedno bolj električen bend, čeprav smo imeli tudi akustična glasbila. Tu je v ospredju akustika in poleg glasu le dva inštrumenta, tako da imamo vsi več prostora. Pri štirih pesmih smo povabili še Blaža Celarca na tolkalih. Mislim, da dajo tolkala dobro težo tem pesmim in protiutež ostalim. Matija je svetovljan, ves čas na poti, ves čas v neki novi kulturi. Pridal je nekaj novih melodij, ki so se mi zdele zanimive in sem jih lahko obogatila s slovenskim besedilom. Najbolj vidni sta pesmi Trdoglav in Marjetica ter Jagoda. Pri Jagodi sem želela križati češko ljudsko pesem Jagoda s pesmijo Kanglica Otona Župančiča, a se časovno nismo ujeli z dediči Otona Župančiča, ki bi morali dati dovoljenje za uporabo. Tako sem napisala novo pesem po navdihu Župančičeve Kanglice. To pesem je namreč, tako kot pripovedko Trdoglav in Marjetica, ilustrirala moja babica in se mi je velikokrat znašla v rokah, ko sem bila otrok. In ja, stvari se vračajo. Vesela sem, da lahko svoje spomine spletem v nove pesmi.

Kje oziroma kakšne so vzporednice med tvojim in njegovim  lutkarskim in glasbenim udejstvovanjem? Zdi se, da Matijeva norčavost iz tebe vleče pripovedovalko, performerko, tisto Brino, ki v lutki takoj vidi zgodbo in pesem in kretnjo kot nedeljivo celoto. Sebe. 

Dobra opazka. Imam občutek, da sva z Matijo na drugi strani lutkarskih polov. Jaz se z lutkami grem zares, on pa vse obrne na štos. Meni se zdi to super. Fino je kdaj pogledati stvari iz drugega zornega kota. Pri videospotu za pesem Trdoglav, ki sem ga posnela pred mesecem, je bila Matijeva ideja, da bi posnela še ozadje snemanja. Če bi imela profesionalni studio, bi lahko dobro izpadlo, tako pa se je zdelo vse na prvo žogo. In sem ostala pri zgodbi in babičinih ilustracijah.

Ne le da besedila ljudskih pesmi prevajaš in prirejaš iz izvirnikov v sodobno slovenščino ter ju sopostavljaš v pesmi, kot da med tema ni nobenih razlik, kot da sta del iste zgodovine/zgodbe, razen tega tudi spreminjaš konce teh pesmi, včasih celo značajske poteze protagonistov in protagonistk. Ali zato, da se lažje poistovetiš z njimi? Jih želiš opolnomočiti ali še bolj potunkati v mizerijo? Jim posodobiti usode? In, pravzaprav, kje jih najdeš, kako prideš do njih? Zdi se, da imaš posebno vez s skandinavskim izročilom.

Prva se je pojavila pri švedski ljudski pesmi Larsu Perssonu. Poznam nekaj Švedov in švedščina se mi zdi lep jezik, vendar je švedski trenutek pri Gradu gori! spet doprinos Matije. On mi je predstavil Larsa, in takoj mi je bil všeč. Prek spleta sem izbrskala besedilo in ga dala v googlov prevajalnik. Potem sem pesem prepesnila. Zdelo se mi je prav, da ohranim izvirnik in da svojim doma zapojem v slovenščini. Z Matijo sva ugotovila, da gre tudi besedilo slovenske himne Zdravljica odlično na Larsovo melodijo. Pri Trdoglavu in Marjetici, kjer je spet melodijo iz švedske ljudske prinesel Matija, sem se besedila lotila drugače. Melodija je krožila po mislih in se spletla z zgodbo. Odprla sem knjigo in pripovedko prepesnila. Se mi je pa zdelo pomembno, da se Marjetica postavi zase. Imela je dovolj časa, sedem let, za globlji premislek, kaj si želi in česa ne, da je Trdoglavu to vse razložila. Hkrati se v pesem vnese nekaj humorja in jo razoroži. Pove, da je tudi Trdoglav, povodni mož, samo »človek« oziroma bitje in da se tudi zanj lahko nekje nekdo najde. Ne verjamem namreč, da so ljudje samo dobri ali samo slabi, takšna so le njihova dejanja.

Zanima me, kam vse se bo poleg kratke turneje ob izidu albuma šel grad prižgat? Se na obzorju že kažejo kakšni novi projekti?

Trenutno vsa energija teče v smeri izida albuma Grad gori! in koncertov ob izidu. Naslednji teden igramo v Klubu CD, nato v Cerknem, Kranju in na Ptuju. Na teh dogodkih si obetam več prepoznavnosti in tako več koncertov po Sloveniji, dobro bi bilo tudi v tujini. Lahko bi začeli na primer na Švedskem in v repertoar uvrstili še kako švedsko, če pa se kje drugje pokaže lepa priložnost, jo bomo seveda tudi zgrabili. Na repertoarju se bo kmalu znašla francoska ljudska pesem. Mogoče nas pa pot zanese prav tja.