22.08.2020

Dekadentno čaščenje sonca

Velenjski duo Snøgg zapopada ambientalne kotičke black metala.

Špela Cvetko

Ritual Of The Sun

Snøgg

Ritual Of The Sun

samozaložba
2020

Velenjski duo Snøgg se od leta 2013 zavija v meglice anonimnosti ter bolj in manj kaotične kitarsko-bobnarske viharje, ki pritičejo black metalu in sorodnim žanrom pod skupnim imenovalcem težkokategornosti in ekstremnih glasbenih nagnjenj. Gonilna sila tega »freeride« black metala sta Ulv in Mørke. Izraz »freeride« naj bi nakazoval željo po izmiku stilskim okovom. Ritual of the Sun z epskim pristopom in uporabo lagodnega razvoja glasbenega dogajanja zajeten kos abstrahiranega časa odlično zgosti v poslušalcu prebavljivo dolžino. Atmosferičnost glasbe, na katero je duo znotraj black metala kontinuirano insinuiral, zlasti na izdaji Abeloth iz leta 2018, na najnovejšem albumu stopi iz ozadja in postane osrednji element.

Na šestem diskografskem izdelku Ritual of the Sun Snøgg prikaže največji presek s tradicijo tako v okviru lastnega ustvarjanja kot znotraj žanra, ki mu duo pripada. Album s 37-minutnim komadom je opisan kot spiritualno potovanje proti svetemu, ki ga simbolizira sonce. Že zaradi tridelne strukture albuma je izdajo zlahka razumeti kot glasbeno počastitev rojstva in zatona življenja, ki ga simbolizira minevanje časa, oziroma kot specifično pričakovanje, ki ga s sabo prinese sončni vzhod, žgoča mogočnost opoldneva in opojen, a vendar intenziven sončni zahod. Ritual of the Sun z epskim pristopom in uporabo lagodnega razvoja glasbenega dogajanja zajeten kos abstrahiranega časa odlično zgosti v poslušalcu prebavljivo dolžino. Atmosferičnost glasbe, na katero je duo znotraj black metala kontinuirano insinuiral, zlasti na izdaji Abeloth iz leta 2018, na najnovejšem albumu stopi iz ozadja in postane osrednji element. Razne hrupne distorzije duu tokrat pomagata izvabljati Azbuka in Diujazver, kar je za širino zvočnega plastenja na papirju dobrodošel dodatek, a se iz kitare in klavirja izvirajoči elementi občasno nehote znajdejo le v vlogi površinskih dekoracij in ne zagotovijo poglabljanja čustvene teže, ki bi jo ta glasba lahko imela. 

Temačne in osvobajajoče meglice ambientala na polovici izdaje kulminirajo v besedno obredje, ki ponudi dobrodošlo osredotočenost. Podano mitološko ozadje zgodbe, ki ga duo razodene v klicu k združitvi, v zvočno sliko pritegne najudarnejšo bobnarsko in kitarsko ritmiko na albumu. Ta je v primerjavi z drugimi (post) black metalskimi izdajami veliko bližje ambientalnim glasbenim ekskurzom, ki jih ponujajo Metatron Omega, Shrine in Instincts. Na koncu koncev pa bo albumski ritual težko poustvariti v živo, saj je zvočni zapis preveč detajliran, da bi premisa dramskega antiklimaksa delovala kje drugje kot v zavetju naslonjača, kjer poslušalca še morda uspe potopiti v razvlečen, na momente kar suhoparen zaključek. Kljub vsemu si Snøgg zasluži našo pozornost, saj z minimalističnim pristopom vendarle ujame poanto klavstrofobične mističnosti, ki jo iščemo v težjih metalskih vodah.