13.07.2018

Demolition group dela za nas

V svojih častitljivih, več kot petintridesetih letih glasbenega obstoja je zasedba Demolition Group postala in obstala kot temeljna slovenska vokalno inštrumentalna skupina, ki brez lažne ali pretirane patetike sodi med unikum domače alternativne in hkrati popularne glasbene kulture. Dokaz tega je tudi zadnji album Pojdiva tja.

Miroslav Akrapović

Pojdiva tja

Demolition group

Pojdiva tja

Sintetic Production
2018

V svojem glasbenem opusu se je Demolition group znašla vedno korak dlje od ustaljenih norm glasbenega izraza, tako zvočnega kot liričnega. Fantje so bili iskalci in raziskovalci tudi takrat, ko so se jim sanje zdele preveč moreče, in tudi takrat, ko jim sedanjost ni ponujala drugega, kot da si sami odstirajo bolj svetleče sanje. A to nikakor ne pomeni, da so bili zgolj sanjači. 

Albuma, ki s svojimi devetimi skladbami v efektivnem časovnem obsegu z nekaj več kot tridesetimi minutami dokazuje, da je manj več. Tovrstno studijsko definiranje gre vsekakor pripisati simbiotični mantri med inštrumentalnim delom ali zvočnim udejstvovanjem vseh prisotnih in podpisanih. Toda tisto, kar Demolition Group uspeva ohranjati kot edinstveni domači glasbeni »opus magnum«, je vsekakor lirični aspekt v seizmološko rahločutni interpretaciji Gorana Šalamona.

Ravno tako kot (ne)speče ali brez občutka za harmonizirano glasbeno poved, se nikoli iz njihovega izraza ni mogla izluščiti le zgodba o demoliranju glasbenih prvin. Kajti v Demolition Group so bili in ostajajo mojstri (iz)gradnje lastnega zvočno liričnega izraza, ki nikoli ni podlegel vsesplošnim normam tržišča ali trendov. Zato je v svojih častitljivih, več kot petintridesetih letih glasbenega obstoja Demolition Group postala in obstala kot temeljna slovenska vokalno inštrumentalna skupina, ki brez lažne ali pretirane patetike sodi med unikum domače alternativne in hkrati popularne glasbene kulture.

Dokaz tega je tudi zadnji album Pojdiva tja. Album, ki v vsej svoji jedrnatosti, širni paleti inštrumentalnega in natančni percepciji besednega izpisuje zgodbo o skupini, katere bistvo, ki ga odstiramo iz imena skupine, je večje in pomembnejše od tistih, ki so udeleženi pri ustvarjalnem in izvajalskem procesu. Ob tem nikakor ne mislim, da so personalne spremembe, odhodi in prihodi v članstvu skupine nepomembni. Nikakor ne. Je pa res, da se ta glasbeni mastodont oplaja iz svoje slavne preteklosti in je globoko zazrt v svojo še bolj bleščečo prihodnost. Redko katera domača skupina se lahko pohvali s tako bolj ali manj kontinuirano diskografijo, ki ni rezultat nostalgičnih vzgibov publike in je daleč od tega, da bi bila le smisel udejstvovanja avtorjev samih. V takšni razsvetljeni sedanjosti je treba razumeti in dojeti novi album skupine Demolition Group. 

Novi album je najdejavnejši le v na prvi posluh zapletenih ali obskurno kombiniranih dovtipih med pihalno in ritmično sekcijo. Ta večni spopad je že od nekdaj bistvo glasbenega stvarstva Demolition Group, ki jazzovske in punkovske prvine vseskozi prepleta v samosvoj ekstatični glasbeni izraz. Poslušajte skladbo Korak nazaj, pa se vam bo v vsem njenem univerzumu zrcalila večna ali, če želite, zimzeleno (p)obarvana zgodovina skupine. Ta je najbolj slišno očiten in poglaviten ključ za razumevanje zvočno lirične ikonografije skupine, kjer se nenehno prepletata nekakšna jing in jang pogleda iz brežiške kotline. A takšna prispodoba, ki naj bi krmarila sleherno življenje ali svet, ki ga taisto življenje poganja, v primeru Gorana Šalamona & Co. ne pušča nobenih dvomov. V skladbi Grozno sam se v stičišču zvočnega kadriranja srečata spoštljiva reanimacija preteklosti, ki v drveči ritmični formi Ivana Gregla dopolnjuje enako sondiran, prečudovito hiter in jedrnat saksofon Aleša Suše. Dobitna kombinacija kot zaloga za jutrišnje čase skupine se izlevi tudi iz naslednje skladbe, Preveč vsega, kjer se kot lepljiva snov razkazuje še ščepec sintetične godbe. Toda povsem nemoteče in popolnoma nasprotno od samega naslova skladbe, ravno prav slišno in čutno, da tudi poslušalec ne izgubi smeri lastnega gibanja ali poslušanja albuma Pojdiva tja. Albuma, ki s svojimi devetimi skladbami v efektivnem časovnem obsegu z nekaj več kot tridesetimi minutami dokazuje, da je manj več. Tovrstno studijsko definiranje gre vsekakor pripisati simbiotični mantri med inštrumentalnim delom ali zvočnim udejstvovanjem vseh prisotnih in podpisanih. Toda tisto, kar Demolition Group uspeva ohranjati kot edinstveni domači glasbeni »opus magnum«, je vsekakor lirični aspekt v seizmološko rahločutni interpretaciji Gorana Šalamona.

Če sta bila prejšnja albuma Planet starcev in Zlagano sonce naravnana k iskanju zunanjih subjektov v razumevanju lastnega stanja (samo)zavesti, se novi predvsem vrača k notranjemu vzgibu in razodetju lastne intime. Skozi scenosled skladb Zvezde so onstran, Napačna midva in Nostalgija se vsa že poprej analizirana in ogolela forma družbenopolitičnih in globalno aktualnih dejanj steka v čisto oseben pogled na sedanjost in prihodnost. Le da jih Goran v svojem grandiozno kategoričnem slogu uspeva poslušalcu ponuditi kot del lastne izkušnje. In to je Demolition Group danes: globoka, zrela in izkušena. To so vedno bili in ostajajo glasbeniki, ki vtem ko delajo zase, delajo tudi za nas.