05.09.2016

Digitalni sentiment

Jani Kovačič je skupaj z Big bandom RTV Slovenije svoje druge jazzitete popeljal v tematsko satiro »silikonskih časov«.

Matej Krajnc

Silikonski časi- Jazzitete 2

Jani Kovačič & Big Band RTV Slovenija

Silikonski časi- Jazzitete 2

ZKP RTV Slovenija
2016

He he he. »Hvala, ker ste nas izbrali!« Pri drugem delu proslulih jazzitet gre znova za tematsko satiro »silikonskih časov«, za zgodbo torej, ki je aktualna in se nas še kako tiče. Kot je ne tako dolgo tega Jani Kovačič v sodobno okolje popeljal zaporniške pesmi Vitomila Zupana, tako mu je na drugem delu »urbanih jazzovskih zgodb« uspelo razgaliti ključna sodobna vpeljevanja v skušnjavo, in to na različne načine.

Aplavzi po posameznih pesmih (studijski ali v živo) še ne pomenijo, da občinstvo zares razume, a saj to v tem hipu ni najpomembnejše. V časih, ko se satiro psuje, samoironija pa niti v podhodih pri avtobusnih postajah ne more več dobiti niti za kruh, saj se vsi jemlje(m)o tako prekleto resno, je kakšno ogledalce na steni nujno za klatenje grebenov in kron teh ali onih kraljev in kraljic, ki si lastijo dežele in ljudi. Ljudje seveda sčasoma postanejo apatični, tehnologija pa tudi ne izboljšuje odnosov. Ampak mi nismo modreci, ki bi jim uspelo najti mavrično krastačo, kot poje Jani Kovačič v pesmi Digitalni sentiment, ki morda še najbolje ponazarja, kakšna je (globalna) družba dandanes in kaj nam prinaša. Ne da bi se kdo preveč sekiral zaradi tega, kajne? Ljudi je strah, ampak tako menda mora biti … Zato le pogumno – pustimo napravam, da nam povedo, kaj hočemo; možgane smo prodali bogovom in medijem, vlak pa kar nekako noče naprej. Ko pa že gre …

Kovačičev »urbani jazz« je na plošči Silikonski časi priredil in oddirigiral Igor Lunder, big band pa igra v sestavi s solisti, ki jih dobro poznamo iz drugačnih jazzovskih zgodb. Aleš Rendla, Tadej Tomšič, Emil Spruk, Primož Grašič … Nekje med Ellingtonovim/Basiejevim bendom in bendom Raya Charlesa z začetka šestdesetih (brez godal), če bi že morali iskati vzporednice, a Lundrovi aranžmaji niso New York, Chicago ali kaj podobnega – so Ljubljana, takšna, kot je, malce potemkinovska, tu pa tam bodisi osvežena bodisi utrujena. Lundrovemu urbanemu navdihu dajejo zagon predvsem riteminbluesovska (v prvotnem pomenu te oznake) pihala, ki ponazarjajo kaos, strah, turobnost (sodeč po sklepni pesmi), po drugi strani pa so tu klavir, kitara, tolkala, ki nas popeljejo skozi Vzgojo kukavic, Brljavca bluz, Mango (zanimivo, kak harakiri je pravzaprav avtokomunikacija!) in jazzitettno različico 6 čokoladnih okusov. Vzgoja kukavic diši po zarotitvenosti ljudskih pesmih, sicer pa Kovačič tako in tako precej črpa iz prav teh (baladnih) sentimentov. Skladbo Je to ljubezen toplo priporočam centrom za socialno delo, naj si jo pojejo vsak dan na tešče, pred molitvijo in po njej, pa tudi tako imenovanim dušebrižnikom, ki pravijo, da gre za otroke. Tudi to je digitalni sentiment, vsaj tako se zdi. Slišimo tudi malce waitsovskega sentimenta v sedmi pesmi o sobotnem Jezusu z morda najpomenljivejšo kitico na albumu: »Razpršeni značaj: problem je kontekst, / nebroj v njem drenja se identitet; / užitek je zakon: zabava je stres; / novi narcizem vsem na očeh.« Bend ne zaostaja za avtorjem in interpretom, svojo urbano nalogo dobro opravlja, čeprav sem vedno znova pogrešil Countov »splank« na koncu te ali one pesmi, ki bi zvrtal luknjico v kaos. Čisto tako, podzavestno. A to ni očitek.

Če bi hoteli Kovačičevim urbanim zgodbam, ki jih zdaj niza že skoraj štirideset let, najti vzporednico v našem prostoru, bi po obsegu in kakovosti opusa naleteli na precej trd zid. Tudi natečaji kažejo, da inteligentnega ogledala družbi zlepa ne najdemo na naši sodobni sceni; vsi so bodisi neverjetno lepi bodisi neverjetno na prvo žogo. Prava puščica pa je tista, ki meri pod pas, politično nekorektna, duhovita (in med duhovičenjem in duhovitostjo je razlika) in z malho referenc ob pasu. V zadnjih nekaj letih mi pade na pamet album Nesojeni kavboji Martina Ramovša, to bi postavil ob hipni bok. Pri njem gre sicer za bluesovski rokenrol, a tudi jazzitette so bluesovski rokenrol, in to kakšen, z vsemi sestavinami! Najboljši pri vsej stvari je swing. Vem, da zveni znano; zadnje čase sem že obupal, potem pa pride mimo digitalni sentiment. Upanje (in dokaz), da se z našim vokalnim jazzom še da kaj narediti.