28.06.2017

Diskoidni house dragulj

S turnejami po ZDA Ichisan stopa po Gramatikovi poti, pa čeprav zaenkrat z glasbo, ki (še) ne nagovarja tako širokega občinstva. Kar pa ne pomeni, da na njegovem albumskem prvencu ni skladb, ki se ne bi takoj zataknile v uho. Eleganten diskoiden house za poletno užitkarjenje.

Goran Kompoš

Aperitiv

Ichisan

Aperitiv

Bordello A Parigi
2017

Glasba z albumskega prvenca Igorja ŠkafarjaIchisana sloni na logiki sodobnega housa, zagledanega v disco estetiko iz sedemdesetih let, ki se je v zadnjem desetletju po zaslugi newyorške založbe DFA in njenih varovancev Hercules and Love Affair, še bolj pa po izjemno odmevni zadnji plošči dvojca Daft Punk znašla celo v mainstreamu. Ja, zdi se, da bi Škafar z nekaj več ambicioznosti po Gramatiku lahko postal naslednji slovenski producent, ki mu je uspel veliki met v ZDA. Kdo ve, ali ne bi morda v primeru, da bi si na glavo poveznil čelado, angažiral kakšnega zvezdniškega (so)producentskega veterana in/ali pevca/ko ter v (samo)promocijo vložil kakšen milijon, splezal celo proti vrhu Billboarda. No, zaenkrat so to le špekulacije, saj Škafar z Aperitivom ne kaže tovrstnih ambicij. Vse skladbe so inštrumentalne, uglašene s sorodno aktualno (evropsko) produkcijo, ki stavi na razmeroma nišno občinstvo. Jih pa hkrati zaznamuje tudi nekaj skoraj otipljivo slovenskega. V motivih in senzibilnosti se, če že ne same od sebe, pa vsekakor z nekaj domišljije pojavijo reminiscence na Magnifica, Miho Kralja, Ota Pestnerja, glasbo iz filma Poletje v školjki ... Gre tako rekoč za idealen soundtrack za poletna križarjenja po cestah okoli tržaškega zaliva, prav kakor so ob izidu plošče zapisali pri založbi.  

Ne preseneča, da je album narejen po najvišjih obrtniških standardih. Čeprav z nekajletnimi vmesnimi premori, je Škafar namreč glasbeno dejaven že kakšni dve desetletji. V drugi polovici devetdesetih si je izkušnje nabiral z igranjem v funkovskih bendih, kot kitarist je sodeloval pri drugi plošči Alija Ena, kmalu na začetku novega tisočletja pa je tri skladbe objavil na kompilacijah Chilli Space, eno kot Ichisan in dve pod imenom Sunday Sessions, in sicer v navezi z Miho Klemenčičem in Gregorjem Zemljičem (oba Random Logic). Slednji se je kot soproducent zdaj podpisal tudi na ploščo Aperitiv. Škafar se je navdušil za tovrstno glasbo, potem ko sta z Jašo Kramaršičem Kacinom leta 2004 za legendarno Mladinino rubriko Rodeo pripravila reportažo nastopa norveškega veljaka Bjørna Torskeja v klubu K4. Že takrat je začel tesno sodelovati tudi z Juretom Plestenjakom – Nakovom, s katerim sta glasbo vrtela po domačih klubih in posnela nekaj plošč, med drugim dolgometražni Yugo Tempo. Vzporedno je svoj izraz pilil na solističnih ploščah, ki so mu jih že pred desetletjem začeli objavljati pri različnih specializiranih evropskih založbah. Kljub temu je glasbeno kariero, tudi zato, ker se je bolj ukvarjal s fotografijo, jemal predvsem kot hobi. To se je spremenilo šele pred štirimi leti, ko je njegove DJ mikse na Soundcloudu slišal en od ameriških glasbenih promotorjev in ga povabil v ZDA. Od takrat je tam oddelal že nekaj turnej, na novo pa se odpravlja sredi julija. Morda ameriško občinstvo, ki šele v zadnjih letih odkriva raznorodne pojave elektronskih plesnih muzik, resda ni najmerodarnejša referenca, toda Ichisan je s svojo glasbo prepričal tudi evropske poznavalce, denimo norveško disco house eminenco Prinsa Thomasa, ki je eno od njegovih plošč objavil pri svoji založbi Internasjonal, ali pa nenazadnje šefa cenjene nizozemske založbe Bordello A Parigi, pri kateri je zdaj izšel Aperitiv.

Ker se Škafar v studiu očitno izvrstno znajde, bi bilo zanimivo izvedeti, ali bi bil, denimo, v navezi s kako pevko ali pevcem sposoben ustvariti radijski hit. Seveda to ne pomeni, da na albumu manjkajo vokali, saj pripovedno nit suvereno vlečejo mojstrsko ukrojene melodične teme, razpoloženjsko oprte na nostalgijo, šarm, poletni hedonizem, igrivost in priložnostno, a tudi na humor. Kljub temu da so zelo izrazite, se jih človek nikakor ne naveliča. Škafar jih po potrebi in z občutkom bodisi nadgrajuje, sestavlja in razstavlja, včasih zapelje v povsem drugačno smer, ali pa jim nov zagon vtisne z zanimivimi zvočnimi in ritmičnimi detajli. Zdi se, da je vse točno tam, kjer mora biti, ničesar ni preveč in ničesar premalo. Elektronsko (plesno) glasbo radi sodimo po avtorjevi radovednosti, toda Aperitiv ne sodi v to kategorijo. Škafar s svojo glasbo ne odkriva tople vode in ne zganja avanturizma. Raje se povsem osredotoči na zapovedi, ki veljajo za sorodno glasbo, in jih izpili do perfekcije, hkrati pa skladbam vtisne avtorski pečat. Zvočna podoba vseh skladb je zasidrana v topli zvočnosti analognih sintetizatorjev. Ta v križanju z nafankiranimi kitarskimi linijami priložnostno ponudi pridih starošolskega disca, toda večina skladb sledi logiki sodobnega housa, ki album poveže v stilsko lepo zaokroženo celoto. Po svoji definiciji je Aperitiv torej plošča, ki je močno vezana na tradicijo elektronske plesne glasbe, kar pa ne pomeni, da je plesišče njen primarni cilj. Zdi se celo, da je umirjen, eleganten karakter skladb prej namenjen večernemu užitkarjenju na kakšni terasi ali pa že omenjenemu križarjenju z avtomobilom.

Ja, Ichisan z Aperitivom potrdi, da je po petnajstih letih osvojil vrline producentskih mojstrov, in to tako skozi prizmo tehničnega kot izraznega pristopa, obenem pa s ploščo izvrstno zaokroži svojo dosedanjo ustvarjalno fazo. Za nameček z najnovejšo in izjemno skladbo Metamundus tudi že nakaže smer, ki bi ga utegnila zanimati v prihodnje.