14.09.2018

Dnevi baročne glasbe Velesovo 2018 ali Kratki gorenjski orgelski potopis

Dnevi baročne glasbe Velesovo so cikel mojstrskih tečajev baročnih glasbil s tipkami, se pravi orgel, čembala, klavikorda, in predavanj na teme, ki zadevajo repertoar in izvajalske prakse na teh glasbilih.

Tomaž Gržeta

Udeleženci delavnice na Dnevih baročne glasbe v Velesovem
Foto: Tomaž Sevšek

Dnevi baročne glasbe Velesovo so cikel mojstrskih tečajev baročnih glasbil s tipkami, se pravi orgel, čembala, klavikorda, in predavanj na teme, ki zadevajo repertoar in izvajalske prakse na teh glasbilih. Potekajo v sklopu župnijske (nekdanje samostanske) cerkvi v Velesovem oziroma Adergasu pri Cerkljah na Gorenjskem, organizira pa jih zavod Harmonia Antiqua Labacensis v sodelovanju s Festivalom Radovljica. Dnevi so prvič potekali leta 2012, potem še v letih 2013, 2014 (v Zagrebu), 2015 in letos. Za to, da so v teh letih vrata velesovske cerkve glasbenikom na stežaj odprta, je zaslužna tudi velikodušnost župnika Slavka Kalana.

Dnevi baročne glasbe Velesovo 2018 so bili torej veliko več kot »spremljevalni dogodek Festivala Radovljica« ali nekakšen navaden poletni seminar oziroma mojstrski tečaj. Ponudili so predavanja na temo repertoarja in izvajalskih praks ter kar tri izjemne koncertne dogodke, s katerimi so se odprli ne le udeležencem, temveč tudi veliko širšemu občinstvu.

Letos so Dnevi potekali med soboto, 11., in torkom, 14. avgustom, poudarek pa je bil na Bachovi glasbi iz tretje knjige njegove zbirke Clavier-Übung. Poleg individualnega pouka na orglah in čembalu ter predavanja so bili udeleženci vabljeni k obisku dveh koncertov v sklopu Festivala Radovljica. 

Glavni dogodek prvega dneva je bil vsekakor orgelski recital, ki ga je v velesovski cerkvi v sklopu Festivala Radovljica priredil angleški virtuoz James Johnstone. Pripravil je izbor nekaterih najimpozantnejših in zahtevnih del iz Bachovega Clavier-Übunga III ter pri tem poleg svoje izjemne muzikalnosti in dovršene tehnike razkazal tudi barvitost mogočnih velesovskih orgel. Cerkev Marijinega Oznanjenja se namreč ponaša z glasbilom, ki je v slovenskem prostoru enkratno. Gre za dvomanualne orgle s 37 registri, ki jih je leta 2007 izdelalo Orglarstvo Močnik iz Cerkelj. Izdelane so po zgledu orgel baročne tradicije famoznih nemških izdelovalcev Zachariasa Hildebrandta in njegovega učitelja Gottfrieda Silbermanna. Na tem glasbilu, ki je kot nalašč za izvajanje Bachovih del, je Johnstone v prihodnjih dneh vodil individualne ure. Poleg pouka na orglah je v eni izmed samostanskih dvoran potekal pouk na čembalu. Johnstone je uveljavljen solist na orglah in čembalu ter komorni glasbenik. Predava na Guildhall School of Music and Drama ter konservatoriju Trinity Laban, njegova diskografija pa obsega več kot štirideset zgoščenk. Poleg njega so bili kot mentorji dejavni še Tomaž Sevšek, Domen Marinčič in Pavao Mašić. Sevška in Marinčiča poznamo kot člana slovenskega ansambla musica cubicularis, ki izvaja glasbo renesanse in baroka. Oba sta dejavna kot solista, Tomaž Sevšek je poleg tega še pedagog, medtem ko Domen Marinčič že dobro desetletje deluje kot umetniški vodja Festivala Radovljica. Pavao Mašić je organist cerkve sv. Marka v Zagrebu in predavatelj na tamkajšnji akademiji za glasbo. Letos je za posnetek Bachove Umetnosti fuge prejel nagrado Porin.

Nedeljo je poleg individualnega pouka in Johnstonovega predavanja o Bachovem Clavier-Übungu III zaznamovalo predavanje z naslovom Indikacije za spreminjanje tempa v Bachovi glasbi, ki ga je pripravil Domen Marinčič. Svojo tehtno muzikološko raziskavo je predstavil kot nazoren sprehod skozi repertoar in teoretične zapise o glasbi od zgodnjega 16. stoletja do sredine 18. stoletja, s poudarkom na Bachovi glasbi. V njih je poiskal omembe danes izjemno redke prakse spreminjanja tempa znotraj posameznega glasbenega stavka, ki se je prakticirala z željo, da se doseže čim večja izraznost. Ta praksa je bila izpričana ne samo v oddaljenih stoletjih, temveč tudi v relativno nedavnih časih, kar je Marinčič demonstriral z nekaj posnetki iz prve polovice 20. stoletja. S tem je problematiziral danes uveljavljene standarde znotraj t. i. »historične izvajalske prakse« ter odprl prostor za nove raziskave, in sicer tako pri prebiranju zgodovinskih virov kot v eksperimentiranju med samim muziciranjem.

Ponedeljek so udeleženci – sedem jih je bilo iz Slovenije ter dva iz Hrvaške – preživeli v Velesovem, zvečer pa so se odpravili v Radovljico na enega izmed koncertov v sklopu festivala. O seminarskem delu dogajanja je organizator in eden od mentorjev, Tomaž Sevšek, povedal: »Zelo pozitivno je, da so se tečajev orgel, čembala in klavikorda udeležili slovenski orglavci, ki že študirajo v tujini ali pa se na študij, na primer v København, Würzburg ali Toulouse, šele odpravljajo. Tako so imeli priložnost, da se povežejo ter izmenjajo izkušnje, znanja in vtise od drugod. Žal pa ni bilo kaj dosti orglavcev, ki se izobražujejo na slovenskih glasbenih šolah ali na ljubljanski Akademiji za glasbo ...«

Zadnji dan je bil posvečen »terenskemu delu«: zgodaj popoldne je bil na vrsti ogled orgel v radovljiški cerkvi sv. Petra, v kateri nas je prijazno sprejel župnik Andrej Župan. Del opreme te čudovite poznogotske stavbe so orgle, ki jih je leta 1889 izdelal Franc Goršič, eden največjih mojstrov v zgodovini slovenskega orglarstva. Relativno majhen dvomanualni inštrument s 15 registri se ponaša s presenetljivo pestrim naborom registrov različnih značajev, od najbolj milozvočnih do mogočnega, sijajnega plena. Orgle je ravno letos zgledno prenovil ter v izvirnem stanju ohranil Branko Košir iz Sodražice. Časa je bilo dovolj tako za igranje na orgle kot za igranje z orglami – odzivno mehansko glasbilo je pelo pod prsti vseh udeležencev seminarja! Goršičeve orgle so zablestele tudi na koncertu v sklopu Festivala Radovljica v nedeljo istega tedna.

Pot nas je naprej peljala na Bled, cerkev na Blejskem otoku namreč skriva izjemno zanimivo glasbilo. Ob pogledu na kor nas očara skladno renesančno pročelje orgel, ki jih je leta 1639 postavil Paul Rottenburger. Skozi stoletja so bile večkrat predelane, dotrajano glasbilo pa so se na začetku 20. stoletja odločili nadomestiti z novim. Za ta poseg je bil izbran radovljiški orglar Anton Dernič, ki se je na srečo odločil od prvotnega glasbila ohraniti čudovito izrezljano in pozlačeno omaro in piščali dveh registrov, ki jih je vključil v svoje novo glasbilo. Derničeve pnevmatske dvomanualne orgle iz leta 1912 stojijo torej v povečani Rottenburgerjevi omari. Njihova poznoromantična dispozicija se razkriva skozi 20 pojočih registrov, ki očarajo s prijetnim zvenom in barvitostjo – kvalitetami danes premalo znanega in cenjenega Derniča. Pojavila se je zanimiva zamisel: ker se je izvirna pogodba z Rottenburgerjem ohranila, bi bila rekonstrukcija prvotnega zgodnjebaročnega glasbila povsem izvedljiva. Prav tako bi bilo smiselno in možno ohraniti kvalitetne Derničeve orgle. Ali bi cerkev na Blejskemu otoku lahko nekoč postala dom kar dveh izjemnih orgel?

Dan in Dneve je sklenil izjemen dogodek, koncert mladega, a že svetovno znanega virtuoza Nathana Laubeja, ameriškega organista slovenskih korenin. Nathan nastopa na prizoriščih, kot so Berlinska filharmonija, dunajski Musikverein in newyorška Carnegie Hall, tokrat pa je recital priredil na orglah v cerkvi sv. Martina na Bledu. Gre za velike dvomanualne orgle s prevmatsko trakturo in 32 registri, postavljene v razkošno neogotsko omaro iz delavnice Janeza Vurnika, ki se povsem sklada s preostalo opremo blejske župnijske cerkve. Leta 1910 jih je postavil Goršičev učenec Ivan Milavec, čigar prenovljene orgle čudovito zvenijo v Žireh, medtem ko največje, tiste v ljubljanski stolnici, še čakajo na prenovo. Tudi Milavčeva glasbila so, prav tako kot Goršičeva, slovela po lepoti vsakega registra posebej ter mogočnosti njihovega združenega zvena. Nathan Laube je Milavčevo mojstrovino razkazal v najboljši možni luči ter dokazal, kako spretno in muzikalno zna podati zrelo interpretacijo glasbenih del. Očaral je z zanimivim sporedom, stkanim iz del Mendelssohna, Guilmanta, Saint-Saënsa, Whitlocka, Hamptona, krona dogodka pa je bila njegova lastna priredba Wagnerjeve uverture k operi Tannhauser, ki je z zvokom napolnila cerkev, z navdušenjem pa srca prisotnih.

Dnevi baročne glasbe Velesovo 2018 so bili torej veliko več kot »spremljevalni dogodek Festivala Radovljica« ali nekakšen navaden poletni seminar oziroma mojstrski tečaj. Ponudili so predavanja na temo repertoarja in izvajalskih praks ter kar tri izjemne koncertne dogodke, s katerimi so se odprli ne le udeležencem, temveč tudi veliko širšemu občinstvu.