10.11.2011

Dobri obeti za domačo alternativo

Po Klubskem maratonu 2011 lahko z optimizmom zremo v studie in garaže domačih kreativcev, ki očitno niso več povsem izolirani od aktualnih svetovnih smernic.

Goran Kompoš

Karmakoma je postregla z enim zanimivejših nastopov. (foto: Botz)
Foto: Botz
Finale Klubskega maratona
Menza pri koritu,
Ljubljana, 4. 11. 2011

V prvem novembrskem petku je Menza pri koritu že tradicionalno gostila udeležence »najglasnejše karavane«. Natančneje, v skorajda premajhnem metelkovskem klubu se je ob zaključku enajste ponovitve Klubskega maratona predstavilo šest obetavnih bendov, ki so na letošnji avdiciji najbolj prepričali komisijo Radia Študent. Zdi se, da serija koncertov z leti vse bolj opravičuje svoje ime, saj so bendi letos obiskali približno trideset klubov po vsej Sloveniji. No, za kronski nastop gotovo velja prav nastop na finalnem dogodku, ki obiskovalcem ponuja izvrsten vpogled v kondicijo domačega glasbenega podmladka.

Vsakoletno izbiranje šestih še neuveljavljenih ustvarjalcev, ki v slovenski prostor prinašajo izvirnost ali vsaj svežino, je vse prej kot lahko opravilo. Kljub temu komisija dobi dovolj prijav, da na turnejo vsakokrat pošlje šest zelo spodobnih bendov. Kot vedno, so se tudi letos seveda našli z izborom nezadovoljni posamezniki, vendar je jasno, da ne moremo sleherno leto pričakovati prijav bendov tipa Melodrom, Moveknowledgement ali New Wave Syria. To velja še toliko bolj v primeru letošnjih izbrancev, mladih zasedb, ki jih do začetka turneje (pred približno dvema mesecema) z izjemo ali dveh sploh še nismo poznali. Gre za zasedbe na začetku glasbene poti, zato bi bilo od njih zmotno pričakovati absolutno suverenost in izklesanost. Kljub temu so se skoraj vsi predstavili v zanimivih podobah, ki utegnejo skozi kontinuirano ustvarjanje postati bolj in bolj zanimive.

Ob spremljanju letošnjih maratoncev se je, denimo, sama od sebe ponujala hvalevredna ugotovitev, da so mlajši domači ustvarjalci zelo dobro obveščeni o svetovnih glasbenih smernicah.

Radiu Študent pritiče še ena pohvala. Kot naslednik Novega rocka je Klubski maraton vsaj v začetkih nadaljeval z rockovsko tradicijo, v zadnjih letih pa se je ta popkovina skoraj povsem pretrgala. Ob spremljanju letošnjih maratoncev se je, denimo, sama od sebe ponujala hvalevredna ugotovitev, da so mlajši domači ustvarjalci zelo dobro obveščeni o svetovnih glasbenih smernicah. Ne, nismo slišali šest wannabe bodočih indie rockovskih bankirjev, pač pa šest raznoterih izrazov, ki so potrdili, da se je kitarsko orientirana slovenska alternativa končno odprla tudi drugačnim praksam. To obenem pomeni, da Klubski maraton uspešno povezuje pripadnike različnih subkultur, ki so se do nedavnega le izjemoma pojavljale na istih koncertih. Letošnjih šest maratoncev je potrdilo, da (žanrska) drugačnost ni ovira za uspešen glasbeni dogodek. Prej nasprotno.

Z enim zanimivejših nastopov je uvodoma postregla zasedba Karmakoma iz Krškega. Minimalistična struktura skladb, ki sloni na basu, kitari, bobnih in elektroniki, zasedbi nudi idealen teren za zanimive in dobro premišljene zvočne sinteze. V skoraj matematični urejenosti na površje ves čas pronica bogata atmosfera, grajena s subtilnim spajanjem opojnih zvočnih raziskovanj na eni ter suspenza na drugi strani. Kombiniranje električnih inštrumentov in elektronike že dolgo ni več novost, vendar se Karmakoma uspešno izogiba stereotipom, zato bi njene somišljenike verjetno najlažje našli med trendovskimi zasedbami, ki navdih iščejo v rockovskih tradicijah, a se obenem zavedajo širokega potenciala elektronike.

Finale maratona je, kot ponavadi, v Menzo privabilo številne poslušalce. (foto: Botz)Ajdovska zasedba The Hoax Program sledi hardcorovskim naukom, zato je pisana predvsem za posluh konzervativnejših poslušalcev. Vendar ne ostaja le pri hardcoru, temveč vanj lepo vpenja elemente sorodnih intenzivnih kitarskih muzik, razpetih med stoner rockom in sodobnim metalom. Čeprav gre za dobro uigrano zasedbo, se je pojavil vtis, da ne ponuja nič bistveno novega, drugačnega, a je hkrati res, da verjetno cilja na specifično, profilirano publiko. Da hardcore in punk še nista preživeti praksi, je na drugi strani dal vedeti ljubljanski kvartet Joko Ono, med šestimi izbranci bržkone najbolj prepoznavno ime. Z dinamično kombinacijo basa, kitare, bobnov in kričavega vokala je zasedba povila najbolj punkovsko udaren, vsebinsko zahteven in brezkompromisen nastop. Suverena odrska poza je le še potencirala dejstvo, da se je zasedba Joko Ono v dveh letih svojega obstoja uspešno usidrala v vrstah najzanimivejših domačih alter bendov.

V bolj trendovske smernice nas je zazibal ljubljanski trojec Dabazadžaba! Zasedba se v svoji osnovi naslanja predvsem na hiphopersko izraznost, v njej pa se sporadično vrtinčijo odmevi sodobnih elektronskih basovskih muzik, duba, reggaeja, drum'n'basa in sorodnih lomljenih ritmov. Izjemno dinamičen nastop, ki ga je ob obeh vokalistih s samplerji, prenosnikom in sinti krojil DJ Reister, je v spomin priklical elektronske klubske plesne razvrate s konca minulega tisočletja. Trojec v domačem prostoru nedvomno zastopa glasbo, ki v preteklosti (vsaj ne v tej obliki) ni dobila veliko priložnosti. Žal je vtis nekoliko pokvarilo preveč neučakano hkratno rokovanje z raznoterimi sekvencami, ki je priložnostno povsem povozilo sicer zanimivo nadgrajevanje plesnih klubskih praks.

Ludovik Material (foto: Botz)Največ posluha za trendovske vsebine sta demonstrirali ljubljansko-prekmurska naveza Ludovik Material ter primorska zasedba Walter Flego. Ludovik Material v svojem izrazu spaja elemente trashy disca, manj standardnih elektronskih posegov, rockovske intenzivnosti in pop senzibilnosti. Izrazita plesna orientiranost ne skriva spogledovanja z izrazom, ki zadnje desetletje narekuje korake na svetovnih klubskih plesiščih. Najraje tistih newyorških, kjer sorodni bendi skozi izkušnjo sodobnega rocka in elektronike obujajo spomin na disko razvrate iz sedemdesetih let minulega stoletja.

Kvartet Walter Flego je postregel s podobno trendovsko podobo, s to razliko, da se napaja pri bolj umirjenih in izvirnih domislicah. Skozi prizmo studijskih posnetkov bi mu somišljenike verjetno najlažje poiskali med nekoliko iztrošenimi postrockerji, toda v živo je zasedba presenetila s precej bolj svežo podobo. S kombinacijo električnih inštrumentov in elektronike ter popa in zvočnega raziskovanja ni prav daleč od estetike, ki jo v zadnjih letih gojijo zvezdniki Animal Collective. Nedvomno lepa vzpodbuda za vse kritike domače glasbene produkcije, ki je še do nedavnega favorizirala prežvečene prakse.

Če pod Klubskim maratonom 2011 potegnemo črto, ugotovimo, da morda res ni ponudil benda, ki bi se v prihodnjih letih lahko pridružil peščici najuspešnejših bivših maratoncev. Toda v isti sapi lahko z optimizmom zremo v studie in garaže domačih kreativcev, ki očitno vendarle niso več povsem izolirani od aktualnih svetovnih smernic.