Dobro(došlo) je biti »glup in mlad«

DEMM je zasedba, narejena za reakcijo. V času, ko je pozornost dobrina, se na prvencu Brez enega hita giblje nekje med ogledalom in selfijem.  »V videu sem samo v par framov, samo vseeno sem v videu!« beremo v enem od komentarjev pod enim od videospotov. Teh najbrž ni veliko, so pa dragoceni, saj kažejo na tisto, kar šteje. V času sicer še znosne poplave bendov, ki dokaj hitro pridobivajo svoj košček medijskega in koncertnega prostora, deluje DEMM kot nekakšna alternativa. Resda požegnana in mainstream, a vseeno posebna. Prvenec je zasedba 1. aprila predstavila v klubu Gromki. Ni obremenjena s časom in prostorom, vsaj ne preveč, zato pa oboje komentira skozi skladno albumsko celoto, kjer izkoristi vse, kar ji je ponujeno. V DEMM so mojstri kreativnega ohranjanja pozornosti, vsekakor dlje od hipnega trenutka. So dobra zajebancija, predani momentu, sicer ne nujno za najširši krog, ampak dovolj všečni, da pristanejo kot predskupina zasedbe Mrfy v Štuku.  Brez enega hita je prvenec, kakršnega lahko izda skupina, ki je že izdala mali album in je kmalu spoznala, da hoče še več. Eno je malo za hec, malo za res, nekaj pa to, ko stvar postane malo bolj za res. DEMM pa je vseeno najboljši takrat, ko je nato posledično tudi malo več heca. V bendu namreč premorejo hec, ki je redek, s pomočjo katerega lahko lucidno izkustveno pokažejo, da ni vse v komercializaciji in lajkih oziroma medijski prepoznavnosti. DEMM seveda ni orto punk, niso to (anti)heroji z iztegnjenim sredincem. Sploh ne. So zelo dober in konkreten in posrečen hec, ki zna ž(a)gati zares. Nekaj med meglenim ogledalom in pisanim selfijem.

Potem ko so veliko, a še ne tako lirično in glasbeno dodelano, povedali na mini albumu Dost star, da vem (2024), že z naslovom albuma Brez enega hita povejo skoraj vse. Bend je prej že pobasal popevko tedna na Valu 202 (Spet sem si zaspal, 2024), in sicer od skupno štirih nominacij, ampak na albumu je le eden od teh komadov, Glup in mlad. »Naslov albuma je zafrkancija, ki pa nosi svoj 'skriti' pomen. Kot vse, kar delamo. Resno sporočilo radi sporočimo prek ironije, samoironije, zajebancije. Tukaj smo se delali norca iz sebe in hkrati tudi iz drugih naših bendov, ki se jemljejo preresno. Predvsem pa smo se delali norca iz pričakovanj, da moraš imeti hit – zakaj že?« To je smelo sporočilo, ki so ga dali v intervjujih, kot je bil ta za 24ur. »Mislimo, da je za življenje potrebno res malo, vendar so današnji materialistični narativi usmerjeni ravno v drugo smer. Ko pa si moraš svoj denar za preživetje ali pa tudi za stvari, ki si jih želiš, zaslužiti sam, gledaš na stvari malo drugače. Pa to ne pomeni, da nam doma nikoli ne dajo za pivo. Nam pa ne tiščijo vsega v rit.« 

Ne, v DEMM nimajo ravno polnih riti in albumu se pozna, da bi spili tudi toplo pločevinko piva. Tako se začne žagati z Grdo navado, kjer se kmalu prepozna repeticijo v ravno prikupnem in rahlo nadležnem vokalu, ki pa mu gre gladko slediti in ga do refrena že posvojimo. DEMM tako v polnometražnem poskusu ne ponudi niti malo časa, da bi premišljali, kaj to je. Dokler ne pride tisti vmesni pogovorni del, ki pokaže na dinamiko aktualne študentske generacije, ki baje sicer nima tako konkretnih telefonskih klicev, a DEMM vseeno poje o grdi navadi nevračanja klica. Bam. Kratko, kitarsko, udarno, basovsko. In primerno duhu časa. DEMM ni ravno bend, ki bi uglasbil čvekanje generacije, a ni daleč od tega. In ko se priključi še Igor Silni, je jasno, da bend prekleto dobro ve, kaj in kdo je. Urban Kavkler je na vokalu zelo soliden in naredi največ, kar lahko. To zveni samoumevno v teoriji, v praksi pa bi takšen vokal lahko izpadel preveč naivno, celo šibko. Ampak ne. Kavkler prepriča z narativnostjo, predanostjo in pretkanostjo, kot da ves čas ve, kaj kdaj pali. In temu vestno sledi poudarjeno bobnanje Marka Brgleza, ob katerem je kitara Jana Kolbiča preudarna, vendar vselej v službi komada. Enako velja za bas, ki ga zdaj, potem ko je skupina od osnov šla skozi kadrovske spremembe, v rokah kot sodelavec drži Anej Filip. S komadoma Igor Silni in Nič ne paše ima bend refrensko udarnost, ki ve, da je za sporočilnost potreben še dober rif. Čeprav to ni nujno, kajti V stanovanju pride do odmika od pristnega pussy punka in približevanja začetnim vzorom indie rocka. To je malenkost počasnejša reinkarnacija tistega, kar se je v rocku počelo leta in leta. V stanovanju je studijski hit, nekakšen kompromis med tem, kar te lahko popelje naprej, in tistim, kar DEMM je. V stanovanju je odkrito, četudi utesnjeno soočenje z ghostanjem za tiste, ki v tem obnašanju ne vidijo rešitve. Težki, mučni pogovori, za katere rabiš jajca. V stanovanju je zato komad, ki bi lahko postal hit, a to nekako noče. Vseeno je ironično, da bi prav zaradi takšnega zvoka v nekaterih delih DEMM lahko deloval mainstream in kot le še eden od bendov. »Krivec« za to ni Matic Mlakar, ki sicer žaga in pili v Alo!Stari, producira pa vse bolj prepoznavno točno takšne kitarsko zagnane bende. Mlakar ima svoj slog, ni pa predrugačil zvoka benda. Če že, ga je izpilil in mestoma poudaril, kar je poudarjanja vredno. Ampak ni toliko produkcija tista, ki ponuja premislek o tem, kam dati DEMM. V pesmih, kakršna je Brezvezne stvari, bend teče večkrat pretečeni krog, ki so ga lep čas nazaj že odtekli v Eskobars, dokler ni potem Jure Lesar šel v drugo smer. Kavkler ima v Brezveznih stvareh točno to, do koder so prišli v Eskobars. Daleč, ne pa čisto naprej. Do kam in kaj potem – to bo odgovor, ki ga bodo v DEMM najbolje znali ponuditi sami, če bodo to želeli. 

Ampak vprašanje, če bodo. Če bi, ne bi šli potem naprej v komad, kakršen je Brez tebe res ni fajn, kjer sodelujejo z REDHEDII. Zelo dobrodošel, če ne kar nujen odmik. Klubski, mračnejši, sodoben, udrihajoč. Brez tebe res ni fajn je »pokazatelj, da lahko mladi pubeci ustvarimo top zadevo tudi sami«. Ko je sodelovanje v dveh dneh v Bistrici ob Sotli tako plodno za fante, ki so včasih vsi poleti delali v toplicah. Neobremenjeno, utečeno, dinamično in tisto, po čemer se DEMM vendarle še bolj loči od drugih bendov. Ne samo po premlevajočem tekstu o tem, kako »šel sem skozi park«, temveč po tem, da je lahko takšna izkušnja še kako močna, nalezljivo močna. S pesmijo John Lemon bend pokaže, da takšna pesem ni naključje. In za povrh s humorjem obrne na glavo to, kako (ne)resno se lahko bend jemlje v času, kjer se uspeh meri v evrih, če že ne vedno, pa vsekakor pogosto. Ali je bolje igrati za majhne otroke in na porokah? Ali pa sanjati še o funku in punku? John Lemon je glasno, jasno in močno sporočilo, težava je le, da bodo z njim prepričani že prepričani. Bili so časi, ko bi bil Moja soseda je lejzbika medijski štikelc. Teh časov ni več, so pa še časi in okolje, kjer je tako nazorna pesem o tem, kako čenča postane velika zgodba, še vedno tujek. Opazuje in pove tisto, kar je vsakdanje, čeprav ne pod medijskim žarometom. »Moja soseda je lejzbika / in mene to sploh ne moti« je glasno opisovanje družbe, ki le navzven sprejema drugačnost, medtem ko živimo v času, kjer se drugačnost lahko izkorišča. Ne v tem primeru, saj nato mariborski mislec Mito prileti v svojem družbeno lucidnem stilu in ustvari junakinjo, ki je ne bi nihče drug. V tem pogledu je DEMM blizu tistemu, kar je pred tremi desetletji v sorodnem okolju počela skupina Mi2. DEMM uporabi podobne prijeme, zlasti humor in mešanje žanrov, le da ustvarja v povsem drugačnih, politično korektnih časih. 

Proti koncu se album Brez enega samega hita drži naslovnega izhodišča, zato je Glup in mlad soliden komad. Tisto, kar mlade skupine še snemajo, in je dobro, da to še snemajo. Najprej zase, potem pa za vrstnike. Glup in mlad je osrednji komad, še vedno ima največ ogledov. Je zelo surovo posnet, primerno slečen in vokalno neposreden, vseeno pa v kontekstu prvenca deluje kot začetni naval, ki ga je bend sicer uspešno prerasel. Krik, da »jaz bom glup in mlad / dokler bo šlo«, je dobil še premislek o tem, kaj potem. DEMM ni prva generacija, ki bi se šlepala na status, dokler se lahko, je pa očitno del generacije, ki pove, zakaj hoče dolgo ostati »glupa in mlada«. Ker hoče kasneje povedati, zakaj ni samo sedela za računalnikom. S komadom Btw, sploh nisem imel nobene rože postane DEMM za povrh še pogimnazijski bend, kakršen vznikne na vsake toliko in je v okolju, kjer je nastal, lokalni heroj. Btw, sploh nisem imel nobene rože je punk rock doza, pač večna in srečna, četudi »umrla mi je roža / preveč sem jo zalil / sem kupil fen / da bi jo posušil«. Humor je dobrodošel v kateremkoli času in je tisto, s čimer lahko DEMM prodre še marsikam, če bo to bend le znal nadgraditi. Ne preseneča, da je na konec umeščen počasnejši, napol baladni komad Še vedno isti butec. Kar preseneti, je to, da preveč štrli. Pa ne zato, ker gre za balado, ampak zato, ker se brez distorzije in polnejšega zvoka nima s čim in za kaj prijeti. Za tako slečen zvok bendu DEMM vendarle še nekaj manjka. Ampak je pa to hrabri poskus. 

Brez enega hita je prvenec, kakršnega lahko izda skupina, ki je že izdala mali album in je kmalu spoznala, da hoče še več. Eno je malo za hec, malo za res, nekaj pa to, ko stvar postane malo bolj za res. DEMM pa je vseeno najboljši takrat, ko je nato posledično tudi malo več heca. V bendu namreč premorejo hec, ki je redek, s pomočjo katerega lahko lucidno izkustveno pokažejo, da ni vse v komercializaciji in lajkih oziroma medijski prepoznavnosti. DEMM seveda ni orto punk, niso to (anti)heroji z iztegnjenim sredincem. Sploh ne. So zelo dober in konkreten in posrečen hec, ki zna ž(a)gati zares. Nekaj med meglenim ogledalom in pisanim selfijem.