30.11.2020

Domači jezik ne sme biti ovira, da se pačiš v drugem

Ob tridesetletnici zasavske zasedbe Orlek, ki nas že ves ta čas navdušuje z grenko-sladkimi resnicami v notnem črtovju knap 'n' rolla, svojevrstne zmešanice ljudskega melosa, punka in rocka.

Gregor Bauman

Vlado Poredoš
Foto: Iztok Zupan

Letošnje leto bi moralo biti za skupino Orlek delovno slovesno. S koncertom v Kinu Šiška 5. oktobra 2019 so Orleki napovedali jubilejno serijo koncertov (1989–2019), ki bi pravi zagon morala dobiti v letos, vendar je vse padlo v korono. »Kadar pomislim, koliko koncertov in festivalov nam je odpadlo v tem letu, bi se najraje zjokal,« pravi sogovorec Vlado Poredoš, Prekmurec v Zagorju in frontman skupine, ki nas že ves ta čas navdušuje z grenko-sladkimi resnicami v notnem črtovju knap'n'rolla, svojevrstne zmešanice ljudskega melosa, punka in rocka. V tem času, treh rukerjih, se je na računu Orlekov seštelo deset studijskih albumov, dva kompilacijska in eden v živo, poleg tega pa še nešteto koncertov na vseh koncih in straneh sveta. In seveda veliko takšnih in drugačnih pripovedi, ki bodo v prihodnje zaživele in se povezale v dokumentarnem filmu Maje PavlinČe obstaja ljubezen do glasbe, ljubezen do skupnega ustvarjanja, se lahko prečijo vse ovire, ki se pojavijo na poti. Vsakdo ima pravico do svojega projekta, kot na primer naš harmonikar Jure Tori. Usmeritev Orlekov je znana in bo takšna ostala. V skupini nas je devet, vse imamo razdelano, vsi vemo, kdo in kaj dela. Odnosi in honorarji so urejeni, stvar deluje in je nimamo namena spreminjati.

Počelo zgodbe o skupini Orlek sega v leto 1989, se pravi, da bi letos morali intenzivno nadaljevati in počasi zaključevati praznovanje, ki se je začelo s koncertom v Kinu Šiška pred dobrim letom. Ko ste projekt v nekih drugih časih zagnali, ali ste nekje v sebi razmišljali o načrtu stati inu obstati tako dolgo?

Niti pod razno ne! Začelo se je povsem ljubiteljsko, iz samega dolgčasa. V naših koncih se nič ni dogajalo, pa smo si lokalni pobje rekli, da bi sem in tja malce zašpilali za svoj gušt, da pa se bo zgodba pozneje razpotegnila na celih trideset let in čez, si nisem predstavljal. 

V naš medijski prostor ste po prostem spominu vstopili leta 1992 ali 1993, ko je nekaj vaših pesmi našlo pot na radijske postaje. Kako se je zgodba odvijala do tistega trenutka? 

V predhodnici skupine Ultimat sem kitaro brenkal že v študentskih časih. Ko je skupina zavila v bolj pop vode, ki meni niso najbolj dišale, sva z bobnarjem Binetom Kranjcem skupino zapustila. Preselil sem v Zagorje, kjer sem spoznal kitarista Borisa Berganta. Nekaj sva se afnala, kot predskupina celo nastopila pred punkerji O!Kult. Skupina je dobila resnejše obrise, ko se je vanjo vključila ženina žlahta, bratranca Jure in Mitja Tori – tako sta vanjo prišli harmonika (oziroma klaviature) in bas kitara – ter njun oče, na žalost že pokojni trobentač Janez Tori. Še enega kitarista, Iva Vidergarja, smo našli pri sosednji hiši, si ime nadeli po bližnjem hribu – in skupina Orlek je bila formirana. Seveda se je najprej pojavilo vprašanje, kakšno glasbo bomo sploh igrali. Sprva smo preigravali klasične rokenrol komade, Rolling Stonse pa to, celo pesmi skupine Bon Jovi, dokler nismo uvideli, da imamo tematiko pred nosom. Fabrke, knapi, proletarska scena, to je odlična baza za rokenrol. Na takratnem Radiu Trbovlje smo naredili nekaj posnetkov, vendar večjih pričakovanj nismo imeli. Veseli smo bili, da so tu pa tam naše pesmi našle pot v program, to je bilo pa tudi vse.  

Kdaj je zadeva postala resna? Kaj je bila točka brez vrnitve?

Sobotna noč. Na prigovarjanje in vztrajanje kolega sem naše posnetke poslal Stanetu Sušniku. Še danes pomnim, kako sem se odpravil v knjigarno v Zagorju, kupil tam najcenejšo prazno kaseto ARA, nanjo presnel naše pesmi ter jih poslal na RTV. Ker doma nismo imeli telefona, sem v pismu pripisal številko telefona lokala, kjer je delala žena. En večer se je vrnila domov s šihta in rekla, da me je klical neki Stane Sušnik, ter mi posredovala njegovo domačo telefonsko številko, da ga pokličem nazaj. Poklical sem ga in rekel mi je, da se naša godba sliši zanimivo, ter vprašal, če bi nekaj pesmi posneli za oddajo Sobotna noč. Nismo mogli verjeti, da je kaj takšnega sploh mogoče. Povabilo smo sprejeli in posneli več pesmi za nekaj oddaj. V studiu smo se spoznali tudi s skupino Ano Pupedan, s katero smo še danes v odličnih odnosih. Od tu naprej se je zgodba že večkrat povedala. Veliko zaslug za naš preboj in poznejši uspeh ima torej tudi nepopustljivi kolega.  


Glede na okolje, iz katerega izhajate, ali je sploh mogoč kakšen umetniški zasuk brez vnosa socialne ekologije?

Prepričan sem, da ne. Zasavje je specifično okolje, zgrajeno okoli rudnikov in tovarn. Tu živi in odmira čisti proletariat. 

V živo se spomnim, kdaj in kje približno sem vas prvič slišal ter tudi reakcije na pesem Če si brezposeln. Bilo je jeseni 1993 v Arhiv baru na Prulah, ko smo se vsi takoj poenotili, da smo z Orleki dobili slovenski odgovor na The Pogues. Mesec ali dva kasneje smo že organizirali vaš koncert v dvorani na Primskovem v Kranju. 

The Pogues so blizu tudi meni, rad sem jih poslušal. Vaša reakcija ni nesmiselna, ne po vzdušju ne po načinu, kako oboji uporabljamo ljudsko pesem v svoji glasbi. The Pogues in mi smo se naslanjali na narodni melos, mi na slovensko, oni na irsko ljudsko pesem. V devetem stoletju so irski duhovniki krščanstvo širili tudi po naših koncih; s seboj so prinesli svojo melodijo, ki se je prilagodila pokrajini, zato si znajo naši melosi biti blizu v nekaterih podrobnostih. Brez zadrege pa trdim, da je naš, slovenski, precej bogatejši od irskega. 

Osnova Orlekov je vseeno punk’n’roll, kar po svoje ne preseneča, saj ste s punkom gor rasli. Nenazadnje ste se udeležili tudi zloglasnega prvega koncerta skupine Pankrti na Gimnaziji Moste. 

Delno, ne po svoji krivdi, sem videl le polovico koncerta, drugo polovico pa sem preždel na postaji ljudske milice Moste-Polje. V Mostah sem takrat stanoval, ob Ljubljanici 44. V bližini so imeli Pankrti vaje. Tega sicer ne bi vedel, če ne bi slišal bobnenja, ki je prihajalo iz kleti; nikdar se ni dalo razvozlati, kaj so igrali, tako bučno je bilo. Cimra sta odšla po svoje, sam pa se nisem imel kam dati, zato sem se odločil, da grem na koncert. Nekaj plakatov sem videl, drugače pa so informacije o špilu krožile bolj od ust od ust. Že samo ime skupine mi je bilo privlačno, predvsem pa pomen besede pankrt. Ko sem prišel v bližino gimnazije, sem opazil nekaj čudnih modelov v dolgih montlih. Takoj sem vedel, da s punkom nimajo nič skupnega. Legitimirali so me in odpeljali na postajo. Tam so me v informativni sobi zadrževali, znova legitimirali … V nekem trenutku sem imel dovolj vsega, zato sem dejal, da nikoli nisem ničesar ukradel, nikoli nikomur nič žalega naredil, zakaj me potem zadržujejo. »Bomo mi že ugotovili, kaj si naredil,« se je glasil odgovor. Končno so nas izpustili – nisem bil namreč edini pridržan – in smo lahko šli na koncert. Koncert je bil en sam hrup. Po odru se je podil napol nag tip, nekaj vpil, ljudje so ga pljuvali … Tako so bili skozi moje oči videti in so bili doživljeni začetki punka na Slovenskem. 

Na tej točki moram vklopiti lokalpatriotski gen. Del mladosti ste preživeli v Kranju, celo trenirali košarko pri KK Triglavu. Ali ste v tistem obdobju zahajali v zloglasni legendarni Delav’c (Delavski dom) in KLG (Klub ljubiteljev glasbe)?

V Kranju sem med letoma 1973 in 1977 hodil v Srednjo tekstilno šolo in res je, treniral sem košarko v generaciji z Andrejem Urlepom, Milošem Lipovcem in Iztokom Zupanom. Tam je bil tudi kantavtor Jože Žvokelj – Jodl, ki nas je učil igranja kitare. Hodil sem na koncerte v Delavski dom, bil sem tudi na koncertu Sedmine, ki ga je potem Zupan izdal na cede plošči. Takrat sem tudi spoznal Vena Dolenca in ostale. Lepe spomine imam na Kranj, še danes se tu pa tam odpravim v mesto obiskat stare prijatelje. In še nečesa nikoli ne bom pozabil: prvikrat sem nastopil ravno v Kranju. V kleti vrtca Janina je nastopilo več bendov z lokalne scene, med njimi tudi moj.  

Po rodu ste Prekmurec, kjer življenje teče v drugačnem ritmu kot drugod po Sloveniji. Kako ste se vklopili v zasavski način življenja, ki je po vsem diametralno nasproten prekmurskemu?

Prekmurje in Zasavje sta si tako vsaksebi, da bolj ne moreta biti. Na eni strani ravnina in melanholija, na drugi hribi in robusten način življenja. Prekmurci smo znani po tem, da se hitro vživimo v novo okolje, in tudi z menoj je bilo tako. To ni samo geografsko, temveč tudi zgodovinsko pogojeno. Prekmurje je ravnina in tod mimo so šle številne vojske, zato smo se bili primorani sproti prilagajati vsaki novi situaciji. Od doma sem odšel že zelo zgodaj, a moj etno živec je ostal tam. Celo osnovno šolo sem preplesal v folklorni skupini, moja mama in stara mama sta bili odlični pevki, zato mi je glasba bila na neki način položena v zibko. Čeprav sem se odselil od doma, sem s prekmurskim kulturnim ferajnom v rednih stikih. Zaradi vse boljše prometne povezave so moji obiski v zadnjem času precej pogostejši kot pred tem.  

Prvo desetletko ali ruker ste »slovesno« zaključili s skladbo Adijo knapi, žalostinko za življenjem, ki je izginjalo pred vašimi očmi. Pihalni orkester SVEA Zagorje se v epilogu songa doživlja kot orkester na Titanicu, ki se trudi delovati normalno v izgubljenih okoliščinah. 

Bolj se ne morem strinjati. Srečo sem imel, da sem v Zagorje prišel še v pravem trenutku, da sem na lastne oči videl in spremljal, kako umira dežela. Leto ali dve kasneje bi bilo že prepozno, tako pa sem še ujel nekaj nekdanjega življenja in vzdušja. Pri tem ni šlo toliko za ekonomsko kot socialno razgradnjo. Tu so se v zadnjih dvestopetdesetih letih rojevale, zgarale in umirale cele družine, celi rodovi zasavskih rudarjev in njihovih žena. Prekiniti knapovsko tradicijo v teh krajih je bila težka zadeva. Ljudje so to doživljali zelo čustveno, in to bolečino sem začutil tudi sam ter jo upesnil. Prihodnost je bila nejasna, nihče je ni znal napovedati. Tisto leto so knapi v Zagorju namesto klasičnega Srečno in letnice 1995 zraven z lučkami napisali Adijo knapi. To me je zelo prizadelo. Naslednji dan je prišla direktiva in napis so morali sneti.   


Nekoč Adijo knapi, danes Adijo klape. Marsikdo bi znal pomisliti, da gre za naključno, hudomušno besedno igro, a je stvar precej resnejša. 

Da ne bo pomote, zadeva ni mišljena nacionalistično, vendar je vdor glasbe »od spodaj« v naša življenja že pretiran. Takšno početje bi še razumel, če pri nas ne bi bilo dovolj kakovostnih glasbenikov, a vsi vemo, da ni tako. Na vsakem koraku, v vsaki vasi nas posiljujejo s klapami, tako da sem enostavno moral odreagirati. Proti nikomur nimam nič, a ko na kurentovanju na Ptuju namesto slovenskih glasbenikov, po možnosti z etnografskim predznakom, nastopajo hrvaški glasbeniki, potem je to kaplja čez rob. Kaj ima to skupnega z narodnim izročilom? Kje je sedaj tako opevani nacionalni ponos? Seveda ima organizator pravico poklicati, kogarkoli želi, vendar imam tu jaz pravico povedati svoje. Naš Perkmandeljc je bil celo v logotipu Festivala animiranega filma v Zagrebu, pa organizatorji niti pomislili niso, da bi Orleki lahko tam nastopili, mi pa vabimo izvajalce iz bivše države. Ali je to prav ali ne, pa naj narod presodi. Moja vest je čista.

Ali ni bila že skladba Ko so lipe cvetele reakcija na tovrstna uvožena posploševanja, če ostanem korekten pri izbiri besed. 

Natanko tako! V začetku novega tisočletja se je vdor dalmatinskega melosa v naše kraje prvič resneje zaznal in to je bil moj odziv na tovrstno početje. Takrat so celo slovenski glasbeniki začeli reproducirati dalmatinske pesmi in enostavno mi je prekipelo. Namesto da bi se s kakovostnimi pesmimi takšnemu početju uprli, so hlapčevsko pokleknili. V tistem trenutku mi je prireditev Ema prišla še kako prav za skladbo, ki sem jo namenoma zložil mimo Orlekov. Skriti načrt je bil, da preverim, ali ljudje še tripajo na narodni melos. In odziv je bil neverjeten; nedavno sem na youtubu preveril in videl, da imamo preko tri milijone in pol ogledov.  

V kakšni kondiciji pa je slovenski rokenrol v tem trenutku, tudi malce v primerjavi z letom 1989, ko ste vi začeli?

Nč se bat, slovenski rokenrol je v dobri kondiciji. Imamo odlične izvajalce, le priložnost potrebujejo. Moramo jih forsirati kot naš domači izdelek, če tako rečem. Ne vem, zakaj je pri nas zakoreninjeno prepričanje, da je vse tuje boljše! To ni res. Z Orleki smo veliko nastopali po vsem svetu, in če znaš igrati, imaš dober odrski nastop, te nihče ne vpraša, kdo si in od kod si. Če se tu vrnem k prejšnjemu vprašanju: v bivši državi je veliko odličnih skupin, vendar te ne pridejo k nam. Tokrat igram z odprtimi kartami: našemu narodu, ki je večinoma glasbeno slabo izobražen, prodajajo nekaj na prvo žogo in Slovenci to kupijo samo zaradi tega, ker je tuje.   

Omenili ste koncertno dejavnost. Orleki ste resnično hvalevreden izvozni koncertni artikel, ki nima predsodkov pred igranjem kjerkoli, načrtno se izogibate le raznoraznih političnih shodov.  

Orleke poslušajo ljudje različnih prepričanj. Če špilaš pri enih, se zameriš drugim, če špilaš pri drugih, se zameriš prvim. Spoznali smo, da od teh špilov nimamo nič. Ko smo še igrali na političnih shodih, je bilo med politiki različnih prepričanj prisotne tudi veliko več strpnosti in medsebojnega spoštovanja. Danes tega ni več in tudi Orlekov ni več zraven. Večkrat sem že dejal, da je politiki vse povedal že Ivan Cankar in jaz nimam kaj dodati. 

Povabila za koncert v legendarnem klubu CBGB's pa niste zavrnili. Roko srce, nihče priseben ga ne bi. 

V CBGB's smo igrali dvakrat: leta 2002 in leta 2006. Leta 2002 smo bili povabljeni na enega največjih glasbenih festivalov v ZDA, Musikfest v mestecu Betlehem v Pennsylvaniji. Dobili smo dva termina in med obema je bilo veliko prostih dni, saj festival traja cel teden. Razmišljali smo, kako bi čim bolje izkoristili vmesni čas, in kitarist Bojan Bergant je prišel na idejo, da bi se povabili v CBGB's v New Yorku. Basist Mitja Tori, ki ureja te naše stvari, je na naslov kluba poslal elektronsko pošto z vprašanjem, če bi lahko pri njih nastopili. Zanimalo jih je, kdo smo in kakšno glasbo igramo, zato smo se predstavili in pismu pripeli nekaj pesmi. In čez dva dni smo že imeli termin. Če jih že ni prepričala naša glasba, jih je pa zagotovo festival, na katerem smo nastopili. Tistega leta so na Musikfestu na primer nastopili Roger McGuinn, Al Di Meola, Guess Who, Alanis Morissette

Pri tem je potrebno izpostaviti, da ste ne samo veliko nastopali v tujini, od Kitajske prek Pakistana do ZDA, temveč ste na teh koncertih vedno prepevali v maternem jeziku. Nikoli se niste nekaj prilagajali okolju, temveč ste poskušali poslušalce prepričati in povabiti s tistim, kar dejansko ste: Orleki iz Zasavja, ki pojejo v slovenskem jeziku z zasavskimi narečnimi izrazi. 

Nikoli se nismo pretvarjali, da smo nekaj, če to nismo. Ne glede na situacijo in geografsko širino, vedno smo bili in ostajamo Orleki iz Zasavja. Ne vem, od kod nam, Slovencem, prepričanje, da moraš svoje pesmi obvezno izvajati v angleškem jeziku, če hočeš uspeti v tujini. To sploh ni res! Koliko naših skupin pa je uspelo v tujini? Ne prav veliko. Tudi če poslušaš koncerte znanih angleških skupin, ki pojejo v svojem jeziku, je vprašanje, koliko zapetega sploh razumeš, če seveda ne znaš besedila na pamet. Na čem potem temelji nastop? Izključno na tempu, prezentaciji, animaciji poslušalcev. To je nam uspelo. Na začetku vedno povemo, kdo in kaj smo, o čem pojemo, potem pa se prepustimo nastopu in z njim skušamo prepričati svoje poslušalce. V Pakistanu je bilo sploh zanimivo. Začeli smo s pesmijo Perkmandeljc, ki je ljudi takoj pognala v luft. Ko smo v Pekingu koncert zaključili z Golico, se je Kitajcem čisto zmešalo. Samo naj mi še kdo reče, da je Slovenija majhna. Domači jezik ni razlog, da bi se pačil v drugem.     

Z nekaj praskami ste oddelali trideset let. Kakšna je formula, ki je Orleke obdržala skupaj?

Če pustimo The Rolling Stones pri miru, se redko katera skupina v rokenrolu skupaj obdrži toliko časa, predvsem neprekinjeno. Šišata nas edino Demolition Group in Laibach. Jedro benda je bilo v tem času stalno, nekaj ljudi je odšlo, nekaj prišlo. Z vsemi, ki so igrali v skupini, imamo še danes dobre odnose, z nikomer se nismo skregali ali grdo gledali. Če obstaja ljubezen do glasbe, ljubezen do skupnega ustvarjanja, se lahko prečijo vse ovire, ki se pojavijo na poti. Vsakdo ima pravico do svojega projekta, kot na primer naš harmonikar Jure Tori. Usmeritev Orlekov je znana in bo takšna ostala. V skupini nas je devet, vse imamo razdelano, vsi vemo, kdo in kaj dela. Odnosi in honorarji so urejeni, stvar deluje in je nimamo namena spreminjati. Tudi v teh kriznih časih se slišimo, smo zdravi, v Domu upokojencev Trbovlje smo priredili celo en pravi koncert. Sicer pa čakamo, da se stvari normalizirajo in se tudi mi vrnemo na koncertne odre.