02.11.2020

Drone Emoji kot na mizi narkotizirani bolnik

Enigmatični ljubljanski producent s primerno čudaškim transžanrskim prvencem za te čudne čase.

Jaša Bužinel

In The Room The Women Come And Go. Talking Of Michelangelo

Drone Emoji

In The Room The Women Come And Go. Talking Of Michelangelo

rx:tx
2020

Šarmantne deklamacije prezgodaj preminulega profesorja angleške literature Uroša Mozetiča so na Drone Emojiju, s katerim sem takrat delil predavalnico Filozofske fakultete v Ljubljani, očitno pustile velik vtis. »Pa pojdiva, ti in jaz, ko večer proti nebu se je stegnil vznak, kot na mizi narkotizirani bolnik, pojdiva skoz neke skoraj puste ulice.« Uvodne verze Ljubezenskega speva J. Alfreda Prufrocka iz Puste dežele (1922) britanskega nobelovca T. S. Eliota, je Mozetič štel za enega od vrhuncev modernistične poezije. Ogenj strasti za Eliotovo besedo je skušal zanetiti v vseh nas, bodočih anglistih, toda v primeru Drone Emojija je nekaj očitno res kliknilo. Njegov dolgometražni prvenec za domačo založbo rx:tx, ki se letos lahko pohvali z res laskavo bero izdaj Kleemarja, Niksona, Better in .čunfe, je namreč prepreden z referencami na Spev. Slovenski prevod naslova, pod katerega se je podpisal Veno Taufer, se glasi: »Ženske stopajo v sobo in iz nje pa o Michelangelu govore.« Gre za enega bolj prepoznavnih pasusov iz omenjenega čislanega modernističnega pesniškega poskusa. Drone Emoji je za izhodišče namenoma izbral modernista, ki je nekoč trdil, da morajo biti pesniki v današnji civilizaciji težko razumljivi. »Pesnik mora biti čedalje bolj vsestranski, poln aluzij, čedalje bolj posreden in, če je treba, jezik tudi razgradi, samo da mu vsili svoj pomen.« Nekonformistični ljubljanski ustvarjalec, ki bi ga težko oklicali za glasbenega avtorja, kvečjemu za nekakšnega zvočnega kustosa, literarni in glasbeni (post)modernizem 20. stoletja vpeljuje v sodobno hiperresničnost postkoronskega sveta. V svoji muziki brezbrižno meša visoko ter nizko umetnost in ustvarja nove pomene. /.../ Mash-up kot pravzaprav relativno staro (glasbeno) formo Drone Emoji navezuje na naše vsakdanje izkustvo internetne resničnosti, ki ga zaznamuje preskakovanje med neskončnimi seznami zavihkov, vzporedno poslušanje muzike na YouTubu in podcasta na Spotfiyju, branje poezije T. S. Eliota, odgovarjanje frendom na Messengerju in fotkanje skoraj praznih ulic pod našim oknom za Instagram.​

Na krilih nove internetne estetike, ki je pod imenom vaporwave zaznamovala zadnjo dekado popularne glasbe, je bil »anonimni« ljubljanski producent med prvimi, ki so na domači grudi posvojili ta jezik in ga prilagodili našemu kulturnemu prostoru. Zaradi svojega resno neresnega pristopa k muziki (za referenco glej izdaje za založbo ŠOP Records) kot internetnemu memu, vključevanja domačih ter mednarodnih (pop)kulturnih referenc in performativnih nastopov, na katerih vsakič nastopi drug »avatar«, si je na lokalni glasbeni mikrosceni prislužil skoraj kulten status. Njegov ustvarjalni proces, ki temelji na ekscesnem prisvajanju raznoraznih muzik in nenavadnih internetnih najdb, je nekako osrediščen okoli koncepta defamiliarizacije oziroma odtujitve, predstavljanja vsem znanih stvari, recimo ultimativnega eurodance hita Blue italijanske zasedbe Eiffel 65 in zimzelenega Show Me Love britanske pevke Robin, skozi novo zvočno perspektivo – zarolajte komad Death of the Party in vam bo vse jasno. 

Drone Emoji je v svojem bistvu dvoje: opazovalec sodobne (pop)kulturne internetne krajine z dobrim smislom za humor, predvsem pa nekdo, ki svoje poznavanje literarne in glasbene zgodovine 20. stoletja na prebrisan način umešča v svojo postavtorsko muziko. Ni naključje, da je simbolični nosilec albuma, ki je na neki način utelešenje postmodernističnih literarnih praks in motivov (intertekstualnost, pastiš, ironija, fragmentacija, odtujitev, hiperresničnost in pozni kapitalizem), modernistični daddy T. S. Eliot, ki je v svoji filozofiji, kot sem nakazal zgoraj, zagovarjal prepričanja, ki so bila diametralno nasprotna idejam kasnejših postmodernistov. Če je prvi stavil na avtorstvo, avtentičnost in produkcijo novega, so slednji onanirali na koncepte smrti avtorja, konca velikih zgodb in nezmožnosti produkcije novega v kulturi. Kot neberljiva in zabavno obscena postmodernistična klasika Mavrica težnosti Thomasa Pynchona, tudi In The Room The Women Come And Go. Talking Of Michelangelo nima osrednje naracije, samo množico potencialnih poant. 

Drone Emojija lahko umestimo v linijo žanra oziroma glasbene filozofije plunderphonics, ki jo je leta 1985 formiral John Oswald. Gre za princip ustvarjanja zvočnih kolažev skozi proces vzorčenja prepoznavnih glasbenih del in poskus kritičnega naslavljanja konceptov originalnosti ter identitete. Pričujoči prvenec je ustvarjen z rabo mash-up tehnike, to je združevanja različnih pesmi v zvočni kolaž. Če to zveni abstraktno, pomislite na domače komercialne radie, na katerih lahko slišite enkratne mikse šestih ali več različnih hitov, stisnjenih v en »komad«, ki traja dve minuti. Najočitnejši primer je štikl The Juice Is Loose, v katerem slišimo downpitchan, z efekti obdelan pop funk hitič Juice ameriške pevke Lizzo. Komad zveni, kot bi Emoji na originalno podlago naložil akordne modulacije iz zrippanega pedagoškega YouTube videa The 7 Levels of Jazz Harmony, v katerem avtor predstavi teorijo jazz harmonije skozi akorde omenjenega komada. Morda je to le osebna asociacija, video sem namreč po naključju videl tudi sam, toda primer se zdi uporaben za ilustracijo Emojijevega kreativnega procesa, pri katerem izhodišče nista kitara ali ableton, pač pa internet. Kot vsak pravi milenijec in zoomer, Emoji krade, prisvaja, preizprašuje, predrugači in estetizira zvočne vsebine iz etra, ne da bi pri tem skrbel za avtorske pravice, algoritemsko cenzuro na platformah in druga pereča vprašanja vse bolj od zgoraj navzdol reguliranega kiberprostora. Njegov prvenec je plunderfonični transžanrski kolaž zvokov, ki si lasti določeno pop senzibilnost, utelešeno v fragmentih slovenske popevke (sample komada Vroče ljubim te Ditke Haberl), ritmih londonskega grima (štikl Subsurface Scattering) in brezčasnih soul zankah, kot v primeru pesmi Main Mainu Theme, vrhunca albuma, ki bi ga lahko poslušali cel dan. Omenimo še nekaj sočnih referenc in citatov: dialogi iz brezčasne slovenske filmske klasike Maškarada (1973) Boštjana Hladnika, izseki iz japonskih anime nanizank in komadov Adija Smolarja ter Slona in Sadeža, čudni k-pop in ruski pop sampli ter še marsikaj. Emoji je v praksi najuspešnejši takrat, ko skozi ekstremno rabo efektov zvočni signal distorzira do te mere, da ni mogoče prepoznati izvornega sampla – reference postanejo tako zamaskirane, da lahko poslušalec samo sluti, da gre tu pravzaprav za nekaj povsem znanega in domačega. 

Nekonformistični ljubljanski ustvarjalec, ki bi ga težko oklicali za glasbenega avtorja, kvečjemu za nekakšnega zvočnega kustosa, literarni in glasbeni (post)modernizem 20. stoletja vpeljuje v sodobno hiperresničnost postkoronskega sveta. V svoji muziki brezbrižno meša visoko ter nizko umetnost in ustvarja nove pomene. Ta mnogopomenskost je zajeta na lični platnici Vida Koprivška, nekakšnem posvetilu vaporwavu (raba cirilice in marmornata tekstura se zdita kot regionalni odgovor na pismenke in kip iz pionirske vaporwave izdaje Floral Shoppe iz leta 2011) in modernizmu (podoba modernističnega interiera). Mash-up kot pravzaprav relativno staro (glasbeno) formo Drone Emoji navezuje na naše vsakdanje izkustvo internetne resničnosti, ki ga zaznamuje preskakovanje med neskončnimi seznami zavihkov, vzporedno poslušanje muzike na YouTubu in podcasta na Spotfiyju, branje poezije T. S. Eliota, odgovarjanje frendom na Messengerju in fotkanje skoraj praznih ulic pod našim oknom za Instagram. Morda je njegova poanta ravno v tem, da postaja naše izkustvo resničnosti vse bolj podobno nekakšnemu mash-upu. Skratka, če je bil njegov cilj ustvariti čuden album za čudne čase, potem mu je uspelo.