29.10.2017

Drzna, kolektivno tkana godba

Album Planets of Kei so podpisali slovenski kitarist Samo Šalamon, vojvodinski violinist Szilard Mezei in italijanski pihalec Achille Succi. Izšel je letos pri poljski založni Not Two Records, trojec ga je posnel lansko jesen v Mariboru. Je album sodelavcev in glasbenih somišljenikov, ki so na njem prvič skupinsko zaigrali brez vnaprejšnjega dogovora, kaj in kako.

Ičo Vidmar

Free Sessions Vol. 1: Planets Of Kei

Samo Šalamon, Szilard Mezei, Achille Succi

Free Sessions Vol. 1: Planets Of Kei

Not Two Records
2017

To je album kolektivne svobodne improvizacije oziroma proste improvizacije v novejšem domačem, bolj leporečnem prevodu. Ta zadnji mogoči prevod angleške »free improvisation« izgubi točno tisti ideološki/utopični politični element, odločilen za formiranje svobodno improvizirane godbe v šestdesetih letih, ki je muziciranje povezoval s političnim pojmom svobode in ga hotel realizirati onkraj utečenega liberalnega meščanskega dojetja. Nekoliko poenostavljeno, glasbeni svobodnjaki so bili v šestdesetih letih kontrakulturniki in kulturni radikalci. Za nazaj – po toliko letih – je prelahko reči, da je temu nemogočemu spoju nujno spodletelo, vendar ostaja sladek paradoks, da glasbeniki nič manj ne iščejo prostosti v godbah in hlepijo po njej. Drži pa, da je svobodno improviziranje medtem postalo bolj razširjeno, nekakšna podmena v številnih poskusih združevanja glasbenikov z vseh vetrov in njihovih idej, podobno kot je bil nekdaj jazzovski standard podstat, ogrodje za kolektivno muziciranje na jam sessionu in kot tak iztočnica za glasbeno inovacijo. Kljub precej slabim obetom v mednarodnem prostoru še pred dvema desetletjema se danes tega zahtevnega načina intersubjektivnega muziciranja loteva čedalje več glasbenikov in glasbenic. Nekateri ga celo razumejo le kot posebno glasbeno tehniko oziroma ga reducirajo le na eno izmed glasbenih tehnik. Zaradi inherentne volje do raziskovanja in iznajdevanja novega (interakcij, razmerij med posameznikom in kolektivom, gojenja načinov osredotočenega poslušanja ob igri, ustvarjanja psiho-drame, celo podtikanja estetskih smeri pri improviziranju) je svobodno improviziranje še zmerom eden najzahtevnejših načinov muziciranja, kar jih poznamo. 

Slišno se je zgodila situacija, da se je Šalamon znebil nekaj svojih inštrumentalnih manir in načinov zvenenja, ki si jih na glavo tako radi nakopljejo jazz kitaristi. To je dober album. V drzni, kolektivno tkani godbi se prav sliši, da so v studiu radi igrali, zbrani, sproščeni, duhoviti in resnobni – skupaj.

Vsekakor ni »glasba iz trebuha«, kakor so jo zaničevalno začeli označevati nekdanji praktiki svobodnega improviziranja, ki so razočarani nad marsičem v impro-glasbenem svetu prestopali v »kompozicijski tabor«. Tudi to se je dogajalo, kakor tudi prestopi iz omenjenega tabora v prvega. To je del zanimive dinamike v sodobnih glasbenih formacijah, ki se ne zadovoljijo s strganjem po znanem, žanrsko določljivem in v vsem glasbeno pričakovanem, pa je pri tem vseeno, ali so iz jazzovskega, rockovskega, elektrofoničnega ali kakšnega drugega tabora. Velja tudi to, da je le malokateri glasbenik-svobodni improvizator  izključno to in lahko od te izrazito nekomercilne drže živi kot glasbeni profesionalec. Običajno gre za ugledne glasbene veterane, mlajših od štirideset let med njimi ni. Vendar to še ne pomeni, da se na področju improviziranih godb niso oblikovale določene izvajalske konvencije, od tipov zvenenja, zapovedanih inštrumentarijev ipd., ki mejijo na tihe žanrske zapovedi, kar spet vodi k pazljivi izbiri soigralcev in soigralk. Gre za paradoks posebne vrste, kjer je želena prostost lahko tudi vnaprej zamejena, tako kot jo omejujejo skladatelji ali trajnejše skupine, ki kombinirajo oboje – komponiranje, vnaprej domišljeno ogrodje in orodje za izvedbo glasbenih zamisli, in improvizacijo, se pravi nepredvidljivost, osebne domislice, zven, naključje, ki obogati ali celo sprevrne vnaprej zamišljeno. 

Album Planets of Kei so podpisali slovenski kitarist Samo Šalamon, vojvodinski violinist Szilard Mezei in italijanski pihalec Achille Succi. Izšel je letos pri poljski založni Not Two Records, trojec ga je posnel lansko jesen v Mariboru. Pobuda zanj je bila Šalamonova. Je album sodelavcev in glasbenih somišljenikov, ki so na njem prvič skupinsko zaigrali brez vnaprejšnjega dogovora, kaj in kako. Razen enega – da popolnoma improvizirajo. Je torej album improvizirane godbe, kolektivne improvizacije. Šalamon, sicer pretežno jazzar po glasbeni vokaciji, tudi rad vodja lastnih skupin, ki izvajajo njegove skladbe in skoznje improvizirajo, takšnega še ni posnel. Njegova kolega sta jih že. 

Naj tule postrežem z anekdoto izpred mnogih letih, bilo je konec osemdesetih. Kraj je bil avstrijski Nickelsdorf, festival improgodb Soočanja. Poslušal sem mednarodno skupino improvizatorjev, potem pa se napotil nazaj k mizi v kotu oštarije, kjer se je na svoj nastop odmaknjen pripravljal prijatelj, ameriški basist Reggie Workman. Zvedavo me je povprašal po slišanem koncertu: »Kako je bilo?« Odgovoril sem, da je bilo fine muzike za kakšnih trideset, štirideset odstotkov. »Trideset, štirideset je dobro«, je resno rekel Reggie. Pomolčala sva in si pokimala. Vladajoče standarde »meritev učinkovitosti proizvodov«, ki smo jih v umetnostih malone vsi hočeš nočeš posvojili, tudi takrat ko na hitro radi bleknemo kakšno ocenjevalsko modro, je izkušeni muzik, ki se je vedno gibljal po delikatnih robovih ustvarjalnosti, kjer je imperativ inovacija in človeška toplina, pokopal, a obenem potrdil, da v teh prekatih imaginarne vokacije in ustvarjanja godbe vseeno veljajo neka sčasoma izoblikovana merila za dobro muziciranje, največkrat docela notranja merila, do katerih so se dokopali tako glasbeniki kot ožja publika, pred katero so se oblikovala.

Z albumi in posnetki improvizirane godbe je križ – v tonski zapis ujeti in zatem ponavljati nekaj neponovljivega, hipnega. Izidu takšnih posnetkov najprej botruje stroga presoja glasbenikov, zatem založnika, morda kakšen drug dejavnik (in sploh ni nujno, da sta njihova presoja in motiv pri odločitvi za izid enaka, si pa morata biti dovolj blizu, da je posnetek za vpletene vreden izdaje).

Planets of Kei je dober album improvizirane godbe: ja, ima teh trideset, štirideset odstotkov resnično prefinjene muzike. A ne v bloku, marveč so posejani med muziciranjem, ki ne popušča. Nekje gre za trenutno rešitev, drugje za izkopavanje iz usedline rutinskega igranja, iz uporabe idiolektov glasbenikov in načinov kombiniranja njihovih elementov. Najbolj pritegnejo načini, kako se trije izvlečejo iz nastalih praznin, votlega poteka muziciranja, ki se napeto zgosti in nadaljuje, steče. Včasih se primejo za navaden (jazz) kliše, skopo melodijo ali glissando, iz katerega se izvije barvito muziciranje, drugje je vzgib sama intenzivnost izvabljanja zvokov, premolkov in medsebojnih poslušanj. Nastala je delikatna muzika in takšen je ves album, z dueti vmes in skupinsko igro trojice. Šalamon na akustični kitari zveni bolj avanturistično in v zvoku polnejši in bolj odrezav, vsekakor je manj »suveren« kot z električno jazzovsko kitaro, kjer sta ga v preteklosti razvada in navada velikokrat zavirala, četudi je bil v zbrani družbi. Tu pa je za nameček v kompanijii dveh »akustikov«. Violina je že po svoji naravi občutljiva v rokah eksperimentalca, kot je Mezei, altsaksofon in basklarinet imata tudi svoj obtežen zvok, ki ga krha Succijeva lirična muzikalnost. Slišno se je zgodila situacija, da se je Šalamon znebil nekaj svojih inštrumentalnih manir in načinov zvenenja, ki si jih na glavo tako radi nakopljejo jazz kitaristi. To je dober album. V drzni, kolektivno tkani godbi se prav sliši, da so v studiu radi igrali, zbrani, sproščeni, duhoviti in resnobni – skupaj.