02.06.2012

Eklektičnost ali iskanje izraza?

Zasedbi Spock Studios na tretjem albumu manjka bolj jasna, izdelana ideja, zato plošča ponudi preveč nekoherentno izkušnjo.

Goran Kompoš

A Degree Below Your Means

Spock Studios

A Degree Below Your Means

ZARŠ
2012

Raziskovanje izraza ustvarjalcem največkrat štejemo v dobro, tudi takrat, ko se na posameznih albumih spogledujejo z različnimi žanri. Uhajanje iz žanrskih okvirov je v zadnjih letih sploh postalo stalnica dobršnega dela sodobne popularne glasbe, ki išče nove poti prav skozi spajanje raznoterih izročil. Nič drugače ni v kontekstu elektronske glasbe in njenih hibridov, kjer medžanrskim strategijam pogosto botruje predvsem živo, koncertno podajanje glasbe. Studijski glasbeniki takrat radi angažirajo akustične inštrumentaliste in z njihovo pomočjo svoje studijske domislice preobrazijo v format bolj klasičnega benda. Včasih se jim to posreči bolj, drugič manj, toda največkrat se trudijo ohraniti izvirno idejo ali jo, še raje, nadgraditi. Tovrstnemu principu (vsaj deloma) bržkone sledi tudi zasedba Spock Studios, ki je od skoraj popolnoma elektronskih začetkov svoj izraz na novi, tretji studijski plošči v dobršni meri vpela v rockovsko podstat.

Kljub trem studijskim ploščam je Spock Studios relativno nov projekt. Širša javnost je zanj izvedela leta 2008, ko je Blaž Ferin pod tem imenom izdal z Zvezdnimi stezami inspirirano ploščo The Universe and Beyond ter z njo opozoril nase predvsem publiko, ki so ji blizu izrazno bolj odprte, avtorske elektronske muzike. K sodelovanju je nedolgo zatem povabil bas kitarista in vokalista Matica Šuštarja, sam je vpregel še kitaro in luč dneva je ugledala druga plošča, Ø120mm. Glasbo je po novem zaznamoval bolj tradicionalen format pesmi, skozi razširjeni nabor inštrumentov pa se je v korist akustike obrnila tudi zvočna podoba. Leta 2010 je bil dvojec izbran v karavano Klubskega Maratona Radia Študent, njegove koncertne nastope pa so takrat v dobršni meri začele krojiti tudi vizualije. Ta koncept je bil Ferinu in Šuštarju tako všeč, da sta kot polnopravnega člana v zasedbo povabila še video umetnika Sv. Pixla. Potem ko je Spock Studios spoznala klubska publika po vsej Sloveniji, smo projekt priložnostno lahko spremljali v družbi ustvarjalcev z založbe Cheap Tunes, ker pa je slednja trenutno v fazi mirovanja, je trojec svojo tretjo ploščo, A Degree Below Your Means, objavil pri založbi Radia Študent.

Žal pa se tudi skozi izraz (ob)kamniškega trojca
potrdi dejstvo, da se je postrockovsko atmosferično zvočno plastenje izpelo ali pa je v najboljšem primeru postalo oblika zvočne terapije za ustvarjalce same.

Če je drugi album nakazal apetite po bolj rockovsko obarvani podobi, to še bolj velja za novi album. Od elektronskih premis s prvenca so tako rekoč ostali le z ritem mašino ukrojeni ritmi, s (subtilnimi) elektronskimi teksturami obarvana atmosferika in priložnostna sintetična melodika. Polnokrvne elektronske začetke v spomin pravzaprav prikliče le transerska koračnica z zgovornim (subverzivnim?) naslovom We Left Our Souls In Other Dimension. Na albumu je prostor dobilo mnogo več skladb, ki se od postrockovskih meditacij močno nagibajo k surovosti hrupnega rocka, precej sorodnega izrazu hrupnežev Nikki Louder, nekdanjih kolegov Spock Studios z založbe Cheap Tunes. V tej novi podobi se zasedba sicer znajde povsem suvereno, opremljena z vsemi atributi, ki krojijo sorodne muzike. Toda resnici na ljubo so tovrstno spajanje sintetičnih in analognih elementov dodobra raziskali že številni glasbeniki v preteklosti, začenši s krautrockerji v sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja. Ker gre v primeru Spock Studios vendarle za nekoliko posodobljene variacije kozmičnega lebdenja, bi jih sicer lažje umestili v kontekst postrockerjev iz devetdesetih. Žal pa se tudi skozi izraz (ob)kamniškega trojca potrdi dejstvo, da se je postrockovsko atmosferično zvočno plastenje izpelo ali pa je v najboljšem primeru postalo oblika zvočne terapije za ustvarjalce same. Skladbe, ki na površje naplavijo oprijemljivejšo elektronsko manipulacijo, resda ponudijo nekaj zanimivejših domislic, toda hkrati so slišati preveč naivno in ne razkrijejo vsega svojega potenciala.

Skozi celostno zasnovo albumu A Degree Below Your Means manjka bolj jasna, izdelana ideja.

Skozi celostno zasnovo albumu A Degree Below Your Means manjka bolj jasna, izdelana ideja. Včasih hoče biti plesno udaren, včasih hipnotično zamaknjen, tretjič hrupno energičen. Samo po sebi ni z lovljenjem različnih razpoloženj nič narobe, ker pa skladb tudi skozi zvočno podobo ne moremo postaviti na sorodni imenovalec, plošča ponudi preveč nekoherentno izkušnjo. Resda jo je nehvaležno primerjati s prvencem, nenazadnje je bil izraz zasedbe v vmesnem času deležen korenite preobrazbe, toda vtisa, da je imel Ferin v svojih začetkih mnogo bolj osredotočeno glasbeno vizijo, ni mogoče prezreti. Prav zato si lahko le želimo, da je Spock Studios trenutno v nekakšnem prehodnem, samoraziskovalnem obdobju in da bomo v prihodnosti trojec vendarle ponovno slišali v prepričljivejši podobi.