10.06.2012

Ekstremno rdeč in nevarno seksi

Prvenec Passion for Red zasedbe Ludovik Material je povsem suveren soundtrack gibanja Occupy ali »Žižek« domače alternativne glasbene knjižnice.

Maruša Bertoncelj

Passion for Red

Ludovik Material

Passion for Red

Kapa Records
2012

V eni najžlahtnejših alternativnih domačih založb, Kapa Records, so sredi maja povili novo dete. Ludovik Material, prekmursko-ljubljanski trio in Kapin najmlajši varovanec, 13. po vrsti, je izdal z zanimanjem pričakovani prvenec Passion for Red. Na njem je zbranih devet skladb, ki v vseh pogledih – konceptualno, izvedbeno in produkcijsko – predstavljajo povsem zrel zvočni produkt te še rosno mlade zasedbe.

Dete je bilo namreč spočeto komaj lani, natančneje 1. maja 2011, ko se je zgodila prva zvočna matrica. Kar je sledilo, je lep dokaz, da »počasi in ziher« ni ultimativno zagotovilo za glasbeno prepričljive izdelke, celo za koncerte ne. Revolucionarni duh, ki prežema liriko in atmosfero Passion for Red, očitno diktira tudi tempo dejavnosti zasedbe: kot finalist Klubskega maratona Radia Študent 2011 je Ludovik Material jeseni že nabral prvo solidno koncertno kilometrino, jo pridno nadgrajeval čez zimo, spomladi pa v mesecu dni posnel album in še (tik) pred njegovo izdajo odšel celo na kratko turnejo v tujino.

Dve tretjini zasedbe sicer nista glasbena novinca, kar je bržkone pripomoglo k hitremu razvoju. A ta po drugi strani spet ni tako samoumeven. Matija Dolenc, ki z miksanjem, produciranjem, elektroniko in kitaro skrbi za temelj »Ludovikove« zvočne atmosfere, se je pred tem uveljavil kot psytrance didžej Dark Summer in se razen z zvočno produkcijo udejstvuje tudi kot filmar. Bobnar Jernej Koren pa prihaja iz instrumentalnega fusion kvarteta Štefan Kovač Marko banda, ki je v prekmurski noise sceni tudi že prava »institucija«.

Sam zvočni odklon, saj je Jernej za potrebe Ludovik Material zamenjal instrument ter z basa izvrstno presedlal na bobne, je skratka tolikšen, da je bilo vendarle treba najti in si utreti povsem nove zvočne trase. Bržkone največja sprememba zanju je delovanje v zasedbi z vokalistko. In to ne zgolj »vokalistko zaradi vokala«, ampak vokalistko, ki predstavlja tretji, enakovredni steber banda: z vokalom, besedili, interpretacijo ter prezenco. Tina Perić je ena zares redkih v zadnjih letih, ki premorejo potencial karizmatičnih in močnih »frontmank«. Ko smo tako lani ob poslušanju zdaj že hitov Passion for Red in Večerni program zastrigli z ušesi, z zanimanjem pa nastop tudi gledali, smo upravičeno pričakovali veliko. A ker je glasbena produkcija času primerno zelo nasičena, pogosto tudi precej instant narave in še vedno neodporna na posledice umiranja glasbene industrije, kot jo poznamo, je dandanes vsako takšno pričakovanje lahko še vedno preuranjeno.

Nekaj novih komadov pa naravno in konsistentno sklene album v zaključeno zgodbo, ki obeta, da bo dobila še najmanj eno enako udarno nadaljevanje, če ne celo novega presenetljivega poglavja.

No, na srečo je zasedba Ludovik Material pričakovanja zaenkrat izpolnila in jih celo presegla. Izdati kvaliteten prvenec po samo letu dni obstoja še vedno velja za velik korak in zalogaj, a je trojec po drugi strani počasi korakal pri proizvajanju količine novega materiala. Namesto 20 ali več skladb, s katerimi se običajno zadovolji »standardna kvota komadov« za samostojni koncert, jih je tako pridelal dobrih pol manj in raje tem posvetil vso svojo nego. Od časa prvih posnetkov za kompilacijo Klubskega maratona do posnetkov na albumu Passion for Red je tako slišati predvsem precej produkcijske nadgradnje že dalj časa obstoječega materiala. Nekaj novih komadov pa naravno in konsistentno sklene album v zaključeno zgodbo, ki obeta, da bo dobila še najmanj eno enako udarno nadaljevanje, če ne celo novega presenetljivega poglavja. Tudi piljenje izvedbe na številnih koncertih v preteklem letu se je občutno obrestovalo v dovršenosti, ki smo ji priče na albumu.

Passion for Red je kot naboj, ustreljen iz orožja kritike splošne družbene mentalitete trenutnega zahodnega sveta. Je povsem suveren soundtrack gibanja Occupy ali »Žižek« domače alternativne glasbene knjižnice, saj za to premore vse potrebno: je inteligentna, ravno prav temačna, silno strastna, razumna, z esenco dekadence nadišavljena refleksija življenja v sodobni kapitalistični družbi, ki s poslušalcem koketira vse tja do roba spodobnosti ... potem pa se diskretno umakne in prepusti zaključke njemu samemu.

Čeprav spaja mnogo tega, s čimer se danes igrajo številni novi izvajalci, predvsem na polju zapuščine različnih elektro stilov, postpunka ter disko estetike 80. let, je edinstvenost zasedbe prav
v nojzerski ekspresiji te fuzije in v prezenci.

Izjemno ujemanje vseh treh protagonistov zgodbi težo le še doda. Kemija »kot-da-to-skupaj-počnemo-že-leta« je enako močna tako v studiu kot na odru: v obeh primerih eksplodira naravnost v ekstazo, česar smo od neusahljivega vira »prekmurske konspiracije hrupa« pravzaprav že vajeni. Ludovik Material ima torej dober potencial, da ponese to štafeto naprej in se močneje zasidra na slovenskem glasbenem zemljevidu. Seveda bo za to treba počakati na naslednji album ali dva, merjeno v enotah studijske produkcije, vsekakor pa že sedaj lahko trdimo, da tako sveža in prepoznavna glasba ni pogosta dobrina. Čeprav spaja mnogo tega, s čimer se danes igrajo številni novi izvajalci, predvsem na polju zapuščine različnih elektro stilov, postpunka ter disko estetike 80. let, je edinstvenost zasedbe prav v nojzerski ekspresiji te fuzije in v prezenci. Slednjo je za album posebej podkrepila še s prodornimi alegoričnimi likovnimi interpretacijami komadov, ki jih je prispeval kolega trojice, mladi in obetavni stripar Domen Finžgar.

Strasten glasbeni šus za intelektualno ne preveč zaspano preživljanje poletja torej in dober »antidot« za recesijsko črnogledost.