19.06.2019

Ex/odus radosti

Premiera predstave Ex/odus radosti bo 30. junija v Stari elektrarni. Nastala je ob sodelovanju Slovenskega komornega glasbenega gledališča, Zavoda Amanart in Zavoda Bunker.

SIGIC

Ex/odus radosti

Slovensko komorno glasbeno gledališče bo 30. junija ob 20.00 v Stari mestni elektrarni izvedlo premiero glasbeno-gledališke predstave Ex/odus radosti. Glavna igralka v predstavi in avtorica dramatizacije besedila Jelene Susnick je Maja Gal Štromar. Predstava poleg migrantske problematike obravnava tudi položaj žensk in umetnikov v družbi in bo tudi glasbena. Avtorica je v Chicagu živeča srbska skladateljica Natasha Bogojevich. Nastopila bosta tudi komorni ansambel SKGG in sopranistka Katja Konvalinka pod vodstvom dirigentke Jelene Susnick.

Iz predstavitve Maje Gal Štromar: »Z Jeleno Susnick, priznano glasbenico in dirigentko, ki je v Slovenijo prišla iz Beograda kot migrantka v času vojne na Balkanu, sva se spoznali šele pred nekaj leti in združili moči v snovanju projekta Ex/odus radosti. Njena osebna zgodba se mi je zdela zelo zanimiva, ne le zato, ker je v Slovenijo imigrirala v času, ko so nedaleč od nas bobnele bombe, temveč tudi zato, ker sem jo spoznala kot strastno in karizmatično glasbenico, ki si je morala v Sloveniji na novo izgraditi dom, kariero, pri čemer ji, kot mnogim drugim, ni bilo postlano s cvetjem. Zato sem jo spodbudila, da začne pisati Dnevnik neke migrantke, ki sem ga kasneje uporabila pri dramatizaciji in priredbi besedila za oder. 

Kdo je danes migrant, na to vprašanje najbrž ni treba odgovarjati. Mediji pokajo od razprav, strokovnjaki, antropologi, politiki, sociologi o tem neprestano govorijo.  Odgovorov je več, oziroma jih vsaj pričakovanem v političnem smislu rešitev sploh ni. Vsak posameznik, ki se je kdajkoli moral odtujiti od lastnih korenin, nosi s seboj unikatno, največkrat bolečo pripoved, ki nikakor ni in ne more biti enoplastna. Zato se nama je zdela osebna pripoved tista, s katero lahko še največ poveva, in tako nagovoriva publiko.

Gledališko glasbena freska Ex/odus radosti želi biti družbeno kritičen projekt. Predvsem se nam je zdel zanimiv tisti segment, ki se v določenem trenutku diskurza dvigne nad perečo se problematiko migrantstva ter poleg omenjene tematike razpira globlja, eksistencialna človeška izpraševanja. Vprašanja človeka in njegove svobode, možnosti ustvarjanja, bivanja in vsega presežnega, filozofska vprašanja pripadnosti, bivanjske umeščenosti, ne glede na spol, barvo kože, nacionalno pripadnost in provenienco posameznika.  Gre pa  nenazadnje tudi za vprašanje ženske emancipacije, ki se zdi, da je v okvirih danes še kako žive patriarhalne družbe, in navkljub feminističnim bitkam za enakopravnost, obtičala v okostenelosti. Vprašanje projekta Ex/odus radosti potemtakem ni le v 'izganjanju' in 'razkrivanju' političnih in družbenih ovir, te se največkrat pokažejo v obliki birokratskih barikad, ki stojijo na poti preživetja in samouresničitve, temveč razpira dosti širša, univerzalna vprašanja, ki si jih lahko postavljamo tudi vsi tisti, ki na pot drugam nismo nikoli odšli, a v notranjem, psihološkem smislu kljub temu ostajamo migranti na lastni zemlji, ukleščeni v razraščajoči se nestrpnosti do vseh oblik drugačnosti, tudi znotraj zahodne civilizacije, samooklicane briljantne cone udobja evropskega 'plemena'. Da nam ob tem nikoli ni bilo treba zapustiti Evrope, da bi na lastni koži okusili izgon radosti/svobode/strpnosti, najbrž ni treba posebej poudarjati.

Toda, ali smo radost, svobodo res izgubili? Ko nas zasačijo v drugi sobi, pravijo svete pisave, si izkopljite tretjo in se naselite vanjo. Je to rešitev? Je odgovor sploh možen? In kje se nahaja tisti prostor svobode, če smo svobodo že davno izgnali?

Ko besed ni več, ostane le še glasba, migrantski valček, morda celo tišina…«

Predstavo je režirala Eva Hribernik, scenografijo je prispevala Nastja Meze.