19.06.2019

Festival Free Forms ponovno osvaja Preddvor

Free Forms je festival, ki spodbuja dialog med domačimi in tujimi glasbeniki ter združuje različne glasbene prakse v skupno formo eksperimentalne in improvizirane glasbe. Kot so uvodoma povedali organizatorji, se trudijo festival organizirati vsakič malo drugače.

Marina B. Žlender

Emil Gross, Jaka Ropret in Boštjan Perovšek.
Foto: © Just Music

Free Forms je festival, ki spodbuja dialog med domačimi in tujimi glasbeniki ter združuje različne glasbene prakse v skupno formo eksperimentalne in improvizirane glasbe. Kot so uvodoma povedali organizatorji, se trudijo festival organizirati vsakič malo drugače. Tokrat se je uvodni koncert zgodil že ob tiskovni konferenci v četrtek, 13. junija, osrednji dogodek pa je potekal v Preddvoru naslednji dan. Sobota je bila namenjena ustvarjanju zvočnih posnetkov v naravnem okolju, namen pa je bil iz tega ustvariti zvočno razglednico, kot jo je poimenoval umetniški vodja Boštjan Perovšek. Letošnji festival je obsegal tudi ples, ki je obogatil petkov večer v atriju gradu Hrib. Pri tem je treba poudariti koncept dogodka: kot so povedali avtorji, gre za osvobajanje od posameznih zvrsti, s poudarkom na svobodnem izražanju in posluhom za sodelujoče. Prišlo je do združevanja posameznih znanj, izkušenj, kar je v skladu s filozofijo festivala, ki poudarja medsebojno komunikacijo na prosti ravni, brez predhodnih priprav ali snovanj. S tem so oblikovali interakcijo med posameznimi izrazi in tehnikami. Ker je tako rekoč vse možno, je ta svoboda obenem zavezujoča in velika odgovornost v odnosu do ostalih nastopajočih in obiskovalcev. Osrednji večer festivala je bil letos manj zgoščen od lanskega, z več zvočnega nabora, a nekoliko šibkejše intenzitete. Morda je treba v tem videti uresničitev želje organizatorjev, da je vsaka edicija festivala nekoliko drugačna.

Prvi koncert se je torej odvil v Trubarjevi hiši literature po tiskovni konferenci. Igrala je zasedba z Emilom Grossom na tolkalih, Jako Ropretom na bas kitari in Boštjanom Perovškom za elektroniko, ki so se predali skupnemu komuniciranju v duhu prostega muziciranja brez predhodnih vzorcev, kot skupni tok treh glasbenih vizij. V njihovi igri se kaže odprtost do izvajanja drugega, ki osvobaja. Razvila se je neke vrste skupna meditacija na virtuozni ravni, kjer vsi glasbeniki konstantno prispevajo k skupnostni glasbeni naraciji. Pri tem je Gross pokazal več ekstravertiranosti v izvajanju, medtem ko je Ropret deloval bolj meditativno. Njuna inštrumenta sta sooblikovala jezik skupaj z zvoki elektronskega izvora, pri čemer so se vsi trije viri zlili v celostni pojav – nepredvidljivo in razgibano zvočno tvarino, ki je delovala zelo pozitivno in brez izstopanj.

Petkov večer je bil jedro festivala in je zajemal šest nastopov. V prvi zasedbi so se zbrali Rozbeh Nafisi na iranskem glasbilu santur, Mauricio Valdes na električni kitari, David Karla na bas klarinetu in saksofonu ter Boris Janje na kontrabasu. Skupaj so ustvarili bolj intimistično vzdušje, v okviru katerega se je raziskovanje posameznih zvokov razvilo v glasnejše izvajanje z večjo zvočno gostoto. Občasno so nastopajoči posegli po razširjenih tehnikah izvajanja ter s tem vnesli več barvitosti in širši zvočni nabor. Iz umirjene godbe se je dogajanje razvilo v večjo tenzijo in se razširilo na zven, pok ...

Drugo skupino nastopajočih so sestavljali plesalka Anna Adensamer, Syvia Bruckner na klaviaturi, pevka Bogdana Herman in Cene Resnik na saksofonu. Uprizorili so sinhrono izvajanje giba, petja in igranja, ki nas je vodilo k razmišljanju o zvočni substanci kot taki. Glas kot inštrument se nam je predstavil preko petja, a tudi govora in artikuliranega izvajanja. Ples se je vrtel v mejah posameznih gibov, ki so bili glede na prostorsko omejenost ekonomično odmerjeni. Bolj odprto je bilo izvajanje na klavirju, ki je zajemalo tudi trkanje in brezzvočno drsenje po tipkah. Saksofonist je ostajal v okviru standardnega izvajanja, ki je bilo blizu free jazzu.

V tretji zasedbi so sodelovali Jaka Ropret na bas kitari, Jaka Hawlina na trobenti, Emil Gross na bobnih in Boštjan Perovšek na elektroniki; četrtkovi zasedbi se je torej priključil Hawlina. Njegova igra z dušilcem je bila učinkovita ob energičnem pendantu bobnov in vasa. Za zvočne dodatke je skrbel Perovšek. Tudi tokrat je zasedba pokazala, da ji leži združevanje individualnega s kolektivnim. 

Sledil je nastop Anne Adensamer, Mariusa Binderja na klaviaturi, Braneta Zormana (elektronika, zvočni prostori), Borisa Janjeta in Jake Ropreta. Klavirski part je izzvenel v smislu iskanja novih možnosti ob bas kitari, ki je fluidno zvočila poleg kontrabasa in elektronike. Ples se je tokrat odvijal v istem planu kot izvajalci in smo ga razumeli kot ilustracijo zvočnega dogajanja, ki je le mestoma prešla v samostojno pripoved. Dogajanje se je razširilo na melodično raziskovanje na klaviaturi. Ostali glasbeniki so se posvetili vsak svojemu inštrumentu in zasedba je delovala bolj kot skupek posameznikov. Meditativno vzdušje je razbijala intervencija plesalke, ki je izvajalce nekako povezovala.

David Karla, Jaka Hawlina in Bogdana Herman so poskrbeli za nadaljevanje v istem večeru. Tokrat se je pevka bolj odprla in se poigrala z barvo glasu in vokalnim raziskovanjem, medtem ko sta inštrumentalista pozornost usmerjala k zvočni podobi v rahlo pulzivnem ritmu. Vodilna pripoved je pripadla vokalistki, ki sta jo Hawlina in Karla mestoma zamenjala z lastno zvočno pripovedjo.

V zadnji zasedbi, ki se nam je predstavila v petek, so bili Razbeh Nafisi, Boštjan Perovšek, Anna Adensamer, Emil Gross, Mauricio Valdes in Cene Resnik. Zasedbi naj bi se do izteka koncerta pridružili še ostali glasbeniki, kar pa se je le deloma realiziralo. Plesalka je zavzela več prostorske svobode, sicer sta prevladovala saksofon in občasno santur, medtem ko so preostali inštrumenti ostali bolj na raziskovalnem nivoju. Elektronski zvočni okvir je vse skupaj zaokrožal v celoto. V nadaljevanju se je dogajanje prehodno umirilo in nato ponovno vzniknilo v skupno meditacijo, ki je izzvenela v pridruževanju nekaterih drugih nastopajočih. V zaključnem dejanju ni manjkalo ne energije ne volje, priče smo bili pozitivnemu ustvarjalnemu vzdušju, ki je le počasi izzvenevalo.

Osrednji večer festivala je bil letos manj zgoščen od lanskega, z več zvočnega nabora, a nekoliko šibkejše intenzitete. Morda je treba v tem videti uresničitev želje organizatorjev, da je vsaka edicija festivala nekoliko drugačna.

V sobotno dogajanje so bili pritegnjeni tudi obiskovalci, skladatelj Perovšek je namreč poskrbel za skupno oblikovanje zvočne razglednice Preddvora s snemanjem utrinkov narave na terenu. Prisotni smo prejeli snemalnike ali pa si pomagali s telefoni in diktafoni ter se odpravili na pravi zvočni safari. Najprej smo odveslali na jezero Črnava ter prisluhnili zvoku vesel in vodnim učinkom, nato smo se podali na travnik, da bi posneli čričke in čebele ob cvetočem drevesu. V bližnji kapelici smo z glasovi sooblikovali prostor, v naravi pa smo posneli še ptice in šum bližnjega slapu. Po končanem naboru zvokov smo se vrnili v grad, kjer nam je mojster Perovšek posnetke predvajal in pri tem pojasnil principe snemanja in oblikovanja zvoka, da bi nam približal delo ustvarjalca t. i. soundscapa (zvočne pokrajine). V prihodnje bi bili zelo veseli delavnice oblikovanja zvoka, ki bi potekala v podobnem duhu in na vsebinsko poglobljeni ravni. Kakorkoli, prepričani smo, da snovalcem festivala idej ne primanjkuje in da se za prihodnje leto lahko nadejamo novih zvočnih izkušenj.