23.06.2015

Festival Ljubljana z muzikalom znova strelja v polno

Po lanski produkciji muzikala Cvetje v jeseni, ki že leto dni polni dvorane širom Slovenije, je tokratna produkcija znova presegla oziroma dosegla pričakovanja. Mamma Mia je zelo hitro razprodala prve predstave v Križankah in nedvomno bo tako tudi s ponovitvami.

Tanja Benedik

Šov ne cilja na nič drugega kot na popularno zabavo. Songi so spretno vkomponirani v zgodbo. V slovenskem primeru je bila naloga toliko težja zaradi jezika. (Foto: Festival Ljubljana)
Foto: Festival Ljubljana

Po lanski produkciji muzikala Cvetje v jeseni, ki že leto dni polni dvorane širom Slovenije, je tokratna koprodukcija Festivala Ljubljana in podjetja Prospot d.o.o. znova presegla oziroma dosegla pričakovanja. Mamma Mia je zelo hitro razprodala prve predstave v Križankah in nedvomno bo tako tudi s ponovitvami.

Najprej moram povedati, da so bila moja pričakovanja, odkrito povedano, zelo nizka. Kot velika fenica zasedbe ABBA, ki si je muzikal ogledala že v Londonu in ki je sloviti film z Meryl Streep v glavni vlogi gledala že vsaj dvajsetkrat, sem bila prepričana, da bo Mamma Mia za slovensko produkcijo bolj kislo jabolko. Vendar je ABBA večna. Brezčasna, kar dokazuje tudi zelo raznovrstna publika. Od osnovnošolcev, ki se še niso rodili v času bendove največje slave, preko najstnikov do starostnikov. Vsaj domnevam lahko, da niso vsi prišli zato, ker bi bili veliki oboževalci glavnih akterjev.

Muzikal je s svojo »limonadno« zgodbo (punca Sophie je tik pred poroko, ne ve, kdo je njen oče, najde mamin dnevnik, ugotovi, da so možni trije, zato povabi kar vse, kar povzroči množico zapletov in zabavnih prigod), neskončno energijo in entuziazmom, z Abbinimi uspešnicami, nalezljivimi koreografijami, kostumi iz sedemdesetih, z bleščavostjo in humornostjo pravi magnet. Tako je po vsem svetu in tako je zdaj pri nas. Imamo srečo, da je vztrajnost »Jureka, ki ga volimo više od bureka« prinesla sadove v obliki pravic za izvedbo, kar ni lahko oziroma ni samoumevno dejstvo. Potrebnih je bilo kar nekaj let, da si je Jure Franko pridobil zaupanje imetnikov pravic.

Šov ne cilja na nič drugega kot na popularno zabavo. Songi so spretno vkomponirani v zgodbo. V slovenskem primeru je bila naloga toliko težja zaradi jezika. Prevoda, bolje rečeno prepesnitve tekstov, se je lotil Tomaž Domicelj, za kar mu gredo vse čestitke. Režiser Jug Radivojevič je samo nekaj mesecev nazaj muzikal postavil na beograjski oder, tudi tam je navdušenje občinstva preseglo vsa pričakovanja. Koreografinja je Mojca Horvat, scenograf Aleksandar Denić, glasbeno vodstvo je prevzel Patrik Greblo.

Z glavnimi vlogami Donne in njenih prijateljic Dinamitk so se spopadle Simona Vodopivec Franko, Alenka Godec in Damjana Golavšek. Bile so prepričljive in vokalno izjemne. Predvsem vlogi prijateljic sta tudi zelo komični, in tukaj sta obe izpolnili svojo nalogo več kot dobro. Vlogo Sophie je prevzela Lea Bartha, ki se je na avdiciji potegovala za zboristko, več kot desetletno pevsko usposabljanje pri Nadi Žgur pa ji je namesto tega prineslo glavno vlogo. Je eno največjih presenečenj predstave. Za Matjaža Kumelja smo vedeli, da je multipraktik, saj je od člana najstniške skupine preko mistra Slovenije in manekena ter udeleženca oddaje Znan obraz ima svoj glas že pokazal svoje atribute. Še kakšna igralska izkušnja več in bo prepričal v celoti. Očetje so humoristi. So izvrstni igralci. In tudi pevci. V tej predstavi pevska perfekcija ni potrebna, saj so vloge tiste, ki prepričajo. Uroš Smolej, Gojmir Lešnjak in Marjan Bunič so vsak s svojimi izkušnjami na odru, v muzikalih in v glasbi nasploh, svojo nalogo opravili in občinstvo zabavali do onemoglosti.

Besedilo je bilo v celoti razumljivo, prehodi iz ene tonalitete v drugo so bili čisti, in to ob vsem divjanju in plesu po odru, za katerega je zaslužna Mojca Horvat. Res je, da se njena plesna skupina že dalj časa ukvarja tudi z muzikalom, za njimi je kar nekaj produkcij. Vendar je bilo tokrat na odru precej nastopajočih, ki se plesa doslej še niso lotili, a se to skoraj ni opazilo.

Izpostavila bi še vlogi Pepperja s Timom Lončarjem, ki je osvajalec starejše ženske, Donnine prijateljice Tanye, in Eddieja z Luko Seškom, ki so ga v predstavo verjetno pripeljale tudi izkušnje na odru Poletnega gledališča Studenec. Ustvaril je izvrsten komični karakter, pevske in plesne sposobnosti in požel pozitivne odzive publike.

Posebno pozornost si v tem trenutku zaslužijo zbor in plesalci. Ti v predstavi niso ločeni. Plesalci tudi pojejo, pevci tudi plešejo. In to tako, da skoraj ne moremo ugotoviti, s čim se kateri od nastopajočih dejansko ukvarja. Pevsko urjenje zbora je opravil Tomaž Pirnat, sicer zborovodja mladinskega zbora RTV Slovenija. Besedilo je bilo v celoti razumljivo, prehodi iz ene tonalitete v drugo so bili čisti, in to ob vsem divjanju in plesu po odru, za katerega je zaslužna Mojca Horvat. Res je, da se njena plesna skupina že dalj časa ukvarja tudi z muzikalom, za njimi je kar nekaj produkcij. Vendar je bilo tokrat na odru precej nastopajočih, ki se plesa doslej še niso lotili, a se to skoraj ni opazilo.

Za zaključek: 1. Dinamitke – škoda, da vas niso skupaj spravili že prej. 2. Burek dela čudeže in upamo, da bo tako še naprej. 3. Vsem nastopajočim iskrene čestitke, ker ste uspeli moje dvome preobrniti v veliko navdušenje. No, morda ima tukaj prste vmes tudi ABBA!?