30.05.2013

Fiksi ali čao

Fiksi ali čao? Je povpraševanje po alternativi sploh smiselno? Je alternativa lahko bržkone samo nekaj, kar bo preseglo koncept logike trga – zadovoljevanja potreb in deficita ugodja?

Miha Šalehar

Miha Šalehar na kolesu. Fiksi ali čao?

Anketa Public Policy Pollinga je razkrila, da ne le da velik delež Američanov ne mara te subkulture (hipsterjev, op. p.), ampak jih 27 odstotkov celo meni, da bi morali zaradi svoje nadležnosti plačevati posebne davke.1

Tole sem kak dan nazaj prebral na MMC in se spet zaljubil v žlahtno prevajalsko novinarstvo. »... zaradi svoje nadležnosti plačevati posebne davke.« Ljubim takšen žurnalistični celibat, spoštujem vzdržnost avtorstva te vrste; uspe ti prevod, ki preseže lobotomnost originala in hkrati postreže z globljim uvidom, ti pa se mu upreš in ga brez komentarja ali kančka sarkazma ignoriraš. Davek na nadležnost!? Živel FDV! Hvala za iztočnico, kdorkoli že si.

Ker sem pač patološki nergač, ki narcisizmu navkljub vidi nadležnost tudi v ogledalu, se mi zdi ideja o obdavčitvi nadležnosti presežna, morda celo ključna za vzpostavitev totalitarnega enoumja, ob katerem bi na res transparenten način dojeli, da smo že dolgo tam. Anketirajmo bebce in obdavčimo vse, kar jih moti. Ne bo težko, pa še pravično bo. Pa kaj nam bodo ankete, če imamo Youtube in lahko že jutri progresivno obdavčimo vse pod zakonsko določeno kvoto ogledov. Po analogiji MMC članka, kjer bi večinski ameriški hribovci obdavčili kvaziurbane špeglarje, ker jih srbijo, manj ogledov pomeni močnejšo dozo nadležnosti in torej višjo davčno stopnjo. Klinc, obdavčimo kar vso alternativo. Ankete bi s koščkom statistične alkimije tako in tako dokazale, da je prav vsa alternativa nadležna.

In alternativa mora biti nadležna. Sploh takrat, ko je v interakciji z večinskim. To je njena ključna lastnost. Če koncept vržeš med večinske BTC butce in ta ne ustvarja nelagodja, potem ga ne moreš ustoličiti kot alternativnega. In v tej točki se lahko spet vprašamo, kje je alternativa. In še bolj zabavno: kaj sploh (še) je alternativa?

In alternativa mora biti nadležna. Sploh takrat, ko je v interakciji z večinskim. To je njena ključna lastnost. Če koncept vržeš med večinske BTC butce in ta ne ustvarja nelagodja, potem ga ne moreš ustoličiti kot alternativnega. In v tej točki se lahko spet vprašamo, kje je alternativa. In še bolj zabavno: kaj sploh (še) je alternativa? Koliko alternative, ki bi odkrito komunicirala z večinskimi koncepti in jih nadlegovala, ste zasledili zadnje čase? Ne trdim, da ne obstaja, vztrajam pa, da s tem pojmom ravnamo vse preveč objestno. Prav preko tako imenovane hipsterije se vzpostavlja neko novo polje, ki si domišlja, da predstavlja in ustvarja alternativo prevladujočemu, a gre v resnici za podoben (samo)nateg, kot je nakup v eko oddelku veleblagovnice. Kupil si pol evra dražji sok, zato ga lahko kličeš smuti, ampak še vedno si v jebenem Hoferju. Alternativo tako vse pogosteje zamenjujemo za urbani hohštapleraj – držo, ki združuje »subkulturne« blagovne znamke. Smrkavci, ki v Bikofeju z belimi slušalkami v ušesih in zapovedano wayfarer optiko listajo angleški original Varuha v rži in NME in Q, se imajo namreč za alternativo. Pa smo pri tretjem sklonu. Komu ali čemu?

Sledi en mali eksperiment. Kdo so to: govorijo v slengu, enako so oblečeni, zbirajo se v tropu, družijo jih enake estetske in nazorske preference, blagovne znamke? No, kdo? Hipsterji ali čapci? Kakšna je sploh razlika? Velika, a je hkrati ni. Urbani štekoni, bodoči cvet inteligence s telefoni na obroke, otroci srednjega sloja, ki bi, predenj postanejo elita, še malo alternativili, so enako zvesti blagovnim znamkam in konceptom scene kot njihov white trash protipol v trenirki. Podobnost scen, ki se vzajemno prezirata prav zaradi podobnosti, je naravnost osupljiva v svoji absurdnosti. Edina pametna razlika med blokovskimi liki, ki sanjarijo, da bodo na levem krilu Barce, če ne rata, pa vsaj lokalni nindže, in srednjeslojnimi mulci iz centra, ki bi bili vsi po vrsti dizajnerji v Berlinu, je kupna moč. Trg to ve, zato enim ponudi playstation in ligo prvakov, drugim pa i-phone in aplikacije.

Ali je o alternativi sploh mogoče razmišljati in pri tem kot dejavnika ne upoštevati trga? Ali so korporacije, ki po hitrem postopku brendirajo in patentirajo družbene odklone, da nam jih lahko potem spet prodajajo, prehitre, da bi jim kakšen ušel?

Ali je o alternativi sploh mogoče razmišljati in pri tem kot dejavnika ne upoštevati trga? Ali so korporacije, ki po hitrem postopku brendirajo in patentirajo družbene odklone, da nam jih lahko potem spet prodajajo, prehitre, da bi jim kakšen ušel? Ali pa bi resnična alternativa pomenila nekaj, kar trga sploh ne zanima ali ga celo zanika? A ker smo trg mi, bi to pomenilo, da ne zanima tudi nas. Je alternativa torej samo tisto, kar je zastonj?

Kakorkoli, pogrešam obdavčitve vredno nadležnost, ki bi nas motila. Hkrati pa ne razumem, kako je mogoče, da se v teh čudnih časih, ko je razlogov zanjo več kot dovolj, kar ne vzpostavi. Mogoče je napaka v našem pristopu, v tem, da tudi alternativo iščemo na prodajnih policah, da jo razumemo kot dobrino na trgu, kot izbiro med artikli A, B in C, kot nekaj, za kar mora obstajati najprej povpraševanje, da se lahko zgodi ponudba. Ker pa vemo, kdo in v čigavem imenu ustvarja povpraševanje, smo spet na začetku in pri ideji, da je alternativa lahko bržkone samo nekaj, kar bo preseglo koncept logike trga – zadovoljevanja potreb in deficita ugodja. Je torej povpraševanje po alternativi sploh smiselno? Najbrž ne, kajti ko bomo enkrat trčili obnjo in ugotovili, da je ne moremo prepakirati, oglaševati in prodati, bomo vedeli, da jo imamo. Dotlej pa veliko sreče, pa če furate fiksija ali čaota ali tretjo alternativo.


http://www.rtvslo.si/zabava/zanimivosti/americani-bi-obdavcili-nadlezne-hipsterje/309219