08.10.2018

Film(ar)ska glasba

Kaj se zgodi, ko štirje izkušeni filmarji sestavijo rock skupino in posnamejo album?

Izak Košir

Lepo mi godrnjaš

Lusterdam

Lepo mi godrnjaš

samozaložba
2018

Glasba je pomemben del filma. Navadno si zaradi nje zapomnimo določeno sceno v kakem filmu, ki nemalokrat postane kultna prav zaradi spretnih zvočnih podložkov. Filmi, kot so Tarantinov Pulp Fiction (Šund), so pravzaprav soundtracki, podloženi s filmom, in ne obratno. Dober režiser mora imeti dobro uho za glasbo, da jo lahko ustrezno podloži oziroma da to nalogo zaupa nekomu, ko bo to znal mojstrsko izpeljati. Takšnih ni veliko, tisti pa, ki so prepričljivi, bodo vedno našli načine, kako se pretihotapiti do našega čustvenega zaznavanja sveta oziroma zvoka in slike. Čustva so tista, na katera tovrstna glasba vedno znova cilja; gre za neskončno misijo, kako poslušalcu/gledalcu priti do živega, se ga dotakniti. 

Lustedam uspešno krmari med glasbenimi navdihi iz nekih prejšnjih časov, a se dovolj zaveda sedanjosti, da zna svoje skladbe obleči v povsem sodobne rock produkcije. Za to gre najbrž zahvala producentom. Kot glasbeniki se filmarji dokažejo kot suvereni studijski obrtniki, vešči discipline in natančnosti ter odločni na začrtani poti do končnega izdelka.

Glasba v filmu ustvarja atmosfero, stopnjuje dogajanje, dodaja piko na i, nagovarja čustva, poudarja barve v sliki, likom na zaslonu začinja karakterje ..., pa naj bo to klasična ali sodobnejša glasba. Slednje je, razumljivo, v novodobnih filmih vedno več – časi se spreminjajo, z aktualno produkcijo pa se tudi občinstvo lažje poistoveti z dogajanjem na filmskem platnu. 

Kaj pa, če filmarja postavimo izven filmskega sveta, zunaj okvirjev soundtrackovskega razmišljanja, in mu vzamemo platno, vizualno zgodbo, scenarij ter mu pustimo zgolj zvok? Potem, bi lahko rekli, dobimo Lusterdam, rock bend, sestavljen iz filmarjev. To so Hieronim Vilar (vokal, kitara, avtor večine pesmi), Mirko Medved (kitara), Jure Volgemut (bobni) in Ven Jemeršič (bas kitara). Prvenec, ki so ga snemali nekaj let, pri čemer so jim pomagali producenti Peter Penko (Laibach, Siddharta, Torul, TerraFolk), Drago Popović (Mi2, Tribute 2 Love) in Anej Kočevar (Lačni Franz, Adam, Anavrin, Gušti), so naslovili Lepo mi godrnjaš in nanj uvrstili deset skladb, poleg naslovne še Moram, Mesec, S kolesom sem prišel, Bele miši, Dan, Sonce, Amerika, Brki in Modro je nebo. Že naslovi nam dajejo vedeti, da gre najbrž za klasično rockovsko ploščo, med poslušanjem pa ugotovimo, da znajo presenetiti tudi s kakšnimi vplivi drugih (četudi sorodnih) žanrov, kot je na primer country, ki se ga radi poslužujejo tudi Rolling Stonesi, s katerimi jih, da ne bo pomote, ne primerjamo, a vseeno gremo pri klasičnem prototipu kitarskega rocka težko mimo njih, kljub temu da Lusterdam zveni mehkeje kot »kamnito« in bolj mirujoče kot »kotaleče«. 

Kako bend zveni v živo, se lahko prepričate v sredo, 10. oktobra, ko bo svoj plošček predstavil na odru ljubljanskega kluba ČinČin v Tobačni; na odru se bosta članom Lusterdama bosta pridružila Bela Szomi Kralj iz Kontrabanda na buzukiju in harmoniki ter legendarni Aleksander Mežek. Če pa želite ugotoviti, kako se v ušesih vije ta prva plošča, berite naprej. 

Skladba Mesec je tista, ki je pred kratkim dobila (razumljivo) povsem filmski videospot, v katerem nastopa bradati Domen Valič, ki na koncu dobesedno pokoplje svojo ljubezen. Mini »road movie«, ki ga povsem nemoteče spremlja nevsiljiva balada (slednja se zlije z vizualnimi podobami, kar lahko ušpiči le izkušena filmarska ekipa, ki ima obenem posluh za glasbo). Pesmi bodo veseli slovenski radijci, saj jim je pisana na kožo. Ne moremo govoriti ravno o megahitu, gotovo pa je to trajni in kakovostni počasni pop rock, ki ga bo v svoj repertoar domačih viž z veseljem vključil marsikateri glasbeni urednik. »In bo lepo, takrat ko bo,« kot prepeva Vilar v dotični skladbi.

Težko je verjeti, da so v Lusterdamu začetniki. Saj v resnici niso, zagotovo se z glasbo ukvarjajo že leta, a vseeno so na začetku poti kot skupina. In ta bi zlahka zavzela svoj prostor v delu radijskih valov, denimo tam nekje med skupinama Dan D in MRFY

Tudi naslovno pesem Lepo mi godrnjaš, ki je malo bolj distorzirana in hitrejša od prej omenjene, skoraj bi lahko rekli, da na trenutke, ko stopnjuje proti refrenu, posega po zvoku skupine Arctic Monkeys, spremlja filmski videospot. Zanimivo, da omenjeni skladbi zvenita, kot da ju ne bi posnel isti bend, kar zna biti (zaradi zmožnosti ustvarjanja raznolikosti in širšega spektra) tako prednost kot ovira (izvajalec pač potrebuje prepoznavni pečat, znamko, karakter). A ob nadaljnjem poslušanju albuma kmalu pridemo do zaključka, da je Mesec tista skladba, ki je zunajserijska, Lepo mi godrnjaš pa hrbtenica plošče in hkrati zvočno sorodna večini pesmi na ploščku, denimo tudi uvodni S kolesom sem prišel, ki nič kaj zavajajoče napove zvok in ritem, ki sledita.

Lustedam uspešno krmari med glasbenimi navdihi iz nekih prejšnjih časov, a se dovolj zaveda sedanjosti, da zna svoje skladbe obleči v povsem sodobne rock produkcije. Za to gre najbrž zahvala producentom. Kot glasbeniki se filmarji (ta oznaka je v tem trenutku po vsej verjetnosti že nepomembna) dokažejo kot suvereni studijski obrtniki, vešči discipline in natančnosti ter odločni na začrtani poti do končnega izdelka. Pozornosti so vredna tudi besedila, ki na prvo žogo obljubljajo tipične klasično rockerske rime, a ob natančnejšem poslušanju pravzaprav nudijo dokaj poetične in senzibilno obarvane verze, ki se poslušalca dotikajo skozi minimalizem in ne s kičem in preobiljem pridevnikov, česar se sicer danes marsikateri ustvarjalec rad poslužuje, da s tem prikrije svoj pesniški manko. 

Ker benda v živo še nisem slišal, me zdaj že začenja skrbeti, da ne bo potem na odru zvočno razpadel. Kajti, roko na srce, plata res ni slaba, daleč od tega. 
Ko bi le bili glasbeniki, ki tako radi nastopajo v filmih, vsaj pol tako prepričljivi kot »filmski« Lusterdam s svojim glasbenim prvencem.