28.02.2016

Fragmentacije in informacije

Pri portugalski založbi Clean Feed izdana albuma postavljata domačega tolkalca Dreja Hočevarja na opazno mesto sodobne jazzovske in improvizirane glasbe.

Primož Trdan

Coding of Evidentiality; Collective Effervescence

Dre Hočevar Trio

Coding of Evidentiality; Collective Effervescence

Clean Feed
2015; 2016

Pri portugalski založbi Clean Feed izdana albuma postavljata domačega tolkalca Dreja Hočevarja na opazno mesto sodobne jazzovske in improvizirane glasbe. Ta ugledna založba je razen za Hočevarja in njegove sodelavce našla posluh tudi za avtorski projekt pianista Brama De Looza (ta vključuje še tretjega ključnega Hočevarjevega soigralca, violončelista Lesterja St. Louisa) in trio Protean Reality s saksofonistom Chrisom Pitsiokosom ter s tem skupini mladih glasbenikov omogočila, da si utre pot na sceno prek zbliževanj z uveljavljenimi imeni in z nastopi z glasbeniki, kot sta Hočevarjeva mentorja Steve Lehman in Joe Morris. K domišljeni zunanji plasti izdaje Coding of Evidentiality prispeva znani elektrofonik Sam Pluta, oba albuma pa bogatita spremni besedili, ki sta ju prispevala pisca revije The New York City Jazz Record. Gre torej za albuma v pravem pomenu besede in ne za naključen, sproten rezultat glasbenikove dejavnosti. Da pa imata ta razvoj in domišljenost izdaj tudi glasbeni smisel, potrjuje poslušanje glasbe same. Ker jo Dre Hočevar snuje resno in brez bližnjic, jo poskusimo tako tudi misliti.

Coding of Evidentiality in Collective Effervescence govorita zgodbo o tem, kaj nastane, ko se iščoči jazzovski glasbenik odpre celovitosti sodobne komponirane in improvizirane glasbe, celovitosti, ki se nahaja znotraj in zunaj jazzovskega skladateljskega principa in muzikantskega idioma. Ko ju poslušamo drugo za drugo, lahko sledimo redčenju jazzovskih sledi. Uvodna skladba prve od omenjenih plošč, Form of the Future Thought, denimo ohranja jazzovske prvine, a so bobnarski vzorci razdrobljeni, med sabo premešani, ritmični poudarki zamaknjeni, walking bass pa iz temelja igre prestopa v linijo znotraj improvizirane polifonije. Občutljiv ton De Looza se najlepše razpoje v Critical Discourse Analysis, ki je hkrati prava umetnina jazzovskega klavirskega tria, s šumum Hočevarjevih činel in Plutove elektronike pa se modalnost stika z onkrajžanrskim delom z zvokom. Preseganje jazzovskega idioma Hočevarjev trio ponese v oblikovanje instrumentalnih, zlasti čelističnih zvočnih objektov in skupinskih tekstur. To se enkrat odvije še v formi jazzovskega jammanja, denimo v omenjeni uvodni skladbi ali v sklepni Second Portrait of the Exemplary, spet drugič pa na način prostega improvizacijskega dialoga, denimo v Representational Rediscription.

Laurence Donohue-Freene v zapisu k izdaji Coding of Evidentiality meni, da trio pušča svoje glasbeno platno široko odprto. V resnici glasbeniki to platno vnaprejšnjih zvrstnih in idiomatskih predpostavk zares očistijo šele v drugi izdaji, na plošči Collective Effervescence, kjer se trojici pridružita alt saksofonist Chris Pitsiokos in Philip White z elektroniko in živim procesiranjem. V sedmih skladbah se zasliši še manj jazzovskih premis, še največ v De Loozovem prispevku, in zasedba se večji del giblje po polju svobodno improvizirane glasbe. Tudi improvizacijski princip ima lahko svoje izvore. Zdi se, da jih tolkalec ni prinesel iz Evrope, da ne gre za neidiomatsko igro, njeno nezaupljivost do žanrov in za iskanje »anonimnosti« glasbil, saj kljub razširjenim instrumentalnim tehnikam vselej prepoznamo člene zasedbe, njihove znane zvočne profile in vloge. Takšna je skladba Interaction, Complexity, Affordances z druge plošče, ki bi jo lahko razumeli kot sodoben, zvočno bohoten pogled na baladni žanr. Kvintet tu znova da mesto triu, ki je preigraval skladbe na Coding of Evidentiality, in nizom poodmevajoče plasti činel, previdno hreščečega lokovanja violončela in klavirskih akordov, obilno podaljšanih s pedalom, kar je zamisel, ki bi jo večina zasedb z neidiomatskih polj speljala v drugačno, bolj asketsko, zvočno stanjšano smer.

Preseganje jazzovskega idioma Hočevarjev trio ponese v oblikovanje instrumentalnih, zlasti čelističnih zvočnih objektov in skupinskih tekstur.Drugje je igra bolj razdrobljena. Hočevar bobnarskega seta ne spreminja, ne dodaja mu prav veliko novih zvočil, ga pa dekonstruira tako, da v igri razgradi elemente in jih sestavlja za drugačno rabo. Udarci ga zanimajo kot takšni, sami na sebi, ne kot del bobnarskih patternov; raziskuje šum površin, na obeh ploščah pa ohranja posebno razdelano rabo činel, kot bi prislanjal uho k njihovim vsakič drugačnim šumom. Zdi se, da v svoje dekonstrukcije bobnarskega instrumentarija, v drobljenje glasbil na posamezne tone, zvene, šume, ritmične celice vabi tudi svoje kolege. Ob tej ideji fragmentacije na zvočne informacije lahko pomislimo na posamezne kompozicijske tehnike iz zadnjega pol stoletja in v istem hipu na današnje praktike svobodne improvizacije, na primer na xenakisovsko granulacijo ali na razpršene staccato tone v igri Joa Morrisa.

V tem skupinskem pletenju tekstur se prikazuje glavni avtorski input Dreja Hočevarja, ki je bliže funkciji vodje zasedbe kot pa skladatelja v tradicionalnem smislu. Njegovo avtorstvo, udejanjeno skozi improvizacijsko metodo, se nam bolj jasno kaže, če skladbe, ki jih podpisuje, pogledamo skoz odnos in doprinos drugih glasbenikov. St. Louisova Polymorphia s plošče Coding of Evidentiality se odvija po bolj zakoličeni glasbeni poti. Zdi se, da St. Louis postavlja cezure tam, kjer bi Hočevar pustil, da se igra preliva, in da glasbenikom strožje dodeljuje vloge in material. Hočevarjevo vodenje zasedbe priduši skupen zvok in ga vleče h komornim dinamikam. Chris Pitsiokos in Philip White, ki se v njegovi zasedbi dolgo gibljeta v tišjih amplitudah in se le poredko strgata z vajeti, v svojem duu ne poznata takšnih omejitev ter surovo napadata s polnimi pljuči in z gumbi, navitimi do konca.

Hočevarjevo avtorstvo se ne konča pri usmerjanju zasedbe in narekuje dinamiko posamezne plošče. Vsaka od njiju deluje kot premišljena zgradba skladb z značajem in njihovih zvočnih lastnosti, zato smer, ki jo ubere plošča, določajo tudi spremembe v zasedbah. Coding of Evidentiality to nakaže z umestitvijo solistične miniature violončelista mehkega tona in širokega zvočnega razgleda Lesterja St. Louisa, ki sledi njegovi avtorski skladbi Polymorphia in se izteče v močen finale Second Portrait of the Exemplary. Ploščo povežejo v celoto tudi blage elektrofonske intervencije v dveh skladbah, ki morda niti ne bi bile potrebne, a vseeno popravijo vtis, da je live procesiranje v tretji skladbi le Sam Pluta v gosteh. Še bolj kontrolirana je dramaturgija zasedb na Collective Effervescence. Uvodnima kvartetu in kvintetu v tretji in četrti skladbi sledi trio, kot ga poznamo s prejšnje plošče, a le zato, da bi se Pitsiokosov prediren alt vrnil še bolj učinkovito ter počasi, a ostro zarezal v Imaginary Synthesis Within Sublime Inside in da bi cel kvintet prek dobrodošlega drnca v 1987's učinkovito speljal ploščo do zahtevne improvizacijske izmenjave v The Revolutions of Many Others.

Hočevarjevo avtorstvo se ne konča pri usmerjanju zasedbe in narekuje dinamiko posamezne plošče. Vsaka od njiju deluje kot premišljena zgradba skladb z značajem in njihovih zvočnih lastnosti, zato smer, ki jo ubere plošča, določajo tudi spremembe v zasedbah.

Prva plošča tipa za široko jazzovsko prihodnostjo, z drugo Hočevar zamisli spelje k manj žanrski sodobni muziki, ob tem pa opusti jazzovsko poimenovanje Dre Hočevar Trio, a ga ne spremeni v Quintet, ampak ploščo podpiše s svojim internacionaliziranim imenom. Ko opušča jazzovski idiom, se Hočevar izpostavi tveganju, saj je lahko jazzovski slovar varovalka pred padci koncentracije; na ploščah je tudi nekaj teh. V obeh izdajah pa pokaže zrelost v studijskem, konceptualnem oblikovanju izdelka, ki jo z zanimanjem in velikim apetitom pričakujemo na naslednji stvaritvi, v kateri še razširja zasedbo. Pogumno.