21.03.2019

Gaetano Donizetti skozi prizmo Fernanda Botera

Boterova slikarska zbirka »El circo« je postala vir navdiha za režijo Donizettijeve opere L'elisir d'amore, ki jo je marca letos uprizorilo Verdijevo gledališče v Trstu.

Sara Zupančič

Martin Sušnik (Nemorino), Rinako Hara (Giannetta) in zbor Verdijevega gledališča v Trstu.
Foto: Teatro Verdi – Trieste/Fabio Parenzan – VisualArt

Marca 2019 je bila na sporedu Verdijevega gledališča v Trstu opera L'elisir d'amore (Ljubezenski napoj), delo italijanskega skladatelja Gaetana Donizettija. Gre za peto premiero v letošnji operni in baletni sezoni, ki je tako kot prejšnja leta pretežno italijansko obarvana. Zadnje čase je tržaška zavezanost italijanskim mojstrovinam iz 19. stoletja (tudi zgodnjega 20. stoletja) očitna, saj sta Gaetano Donizetti in Giuseppe Verdi v ospredju, medtem ko so posegi v svetovni repertoar redkejši; v sezoni 2018/2019 na primer kar pet naslovov od osmih pripada Italijanom. S tako omejenim repertoarjem se operni seznam seveda kmalu izčrpa. Letos sta se po treh oziroma štirih letih tako spet pojavili operi L'elisir d'amore (1832) in Nabucco (1842), kar gledališko vodstvo zagovarja s sezonsko usmeritvijo v pravljični svet, vendar bi takšno odločitev prej interpretirali kot protiutež »drznemu« skoku v rusko glasbeno literaturo z opero Knez Igor (1890) Aleksandra Borodina.

Za Krečiča je to že tretji nastop v Trstu, saj je leta 2016 dirigiral božični koncert, v lanski sezoni pa je vodil uspešno postavitev Donizettijeve komične opere La fille du régiment (1840). Tudi tokrat se je izkazal s pisano barvno paleto in je orkester kljub intonacijskim težavam v trobilih vodil suvereno. V drugi zasedbi je v glavni vlogi pel tenorist Martin Sušnik (Nemorino), ki je odlično ponazoril komično in obenem patetično-sentimentalno naravo tega lika.

Donizettijeva opera je v Trstu izjemno priljubljena, kot dokazuje dejstvo, da jo je Verdijevo gledališče med letoma 1834 in 2015 uprizorilo kar 122-krat. Letošnja postavitev je triindvajseta po vrsti, za slovenski prostor pa je posebno zanimiva, ker jo sooblikujeta slovenska interpreta. Za dirigentskim pultom je nastopil Simon Krečič, pianist, dirigent in umetniški direktor SNG Maribor, s katerim je tržaško operno gledališče v zadnjih letih vzpostavilo plodovito sodelovanje. Za Krečiča je to že tretji nastop v Trstu, saj je leta 2016 dirigiral božični koncert, v lanski sezoni pa je vodil uspešno postavitev Donizettijeve komične opere La fille du régiment (1840). Tudi tokrat se je izkazal s pisano barvno paleto in je orkester kljub intonacijskim težavam v trobilih vodil suvereno. V drugi zasedbi je v glavni vlogi pel tenorist Martin Sušnik (Nemorino), ki je odlično ponazoril komično in obenem patetično-sentimentalno naravo tega lika. Njegov kolega v prvi zasedbi, tenorist Francesco Castoro, se ponaša z izredno lepim glasom, vendar so njegovo interpretacijo skalili enolično fraziranje in nekoliko pomanjkljive igralske sposobnosti, kar je Sušnik nadoknadil z briljantno odrsko prezenco.

Nasploh bi za obe zasedbi lahko trdili, da so pevci blesteli bolj po igralski kot glasbeni plati, saj harmonski odtenki, premišljena raba kolorature in drugi detajli v Donizettijevi partituri niso bili dovolj izpostavljeni. Glasbeno najbolj podkovani sta bili sopranistki, ki alternirata v vlogi Adine: Claudia Pavone se je izkazala z izbrušeno pevsko tehniko, saj je njen glas v vseh legah izenačen, zato je koloraturne odseke izvajala brez težav, medtem ko ima Olga Dyadiv lep, a nekoliko prešibek glas. Obe solistki sta med predstavo igralsko in pevsko rasli, tako da sta interpretativni višek dosegli v ariji »Prendi, per me sei libero« v drugem dejanju. Omembe vreden je tudi baritonist Bruno De Simone (Dulcamara), izvedenec na področju opere buffe, saj se je kljub zasoplemu glasu izkazal s canto sillabato v kavatini »Udite, udite, o rustici«. Virtuozno obvladovanje italijanskega jezika je dokazal še v barkaroli »Io son ricco, e tu sei bella«, kjer je bogatega starčka iz pesmi posnemal s popačeno izgovorjavo sičnikov in jezičnikov. Preostali pevci (Dario Giorgelè – Dulcamara, Enrico Marrucci – Belcore, Rinako Hara – Giannetta) so bili glasbeno solidni in igralsko neoporečni. Izjemo predstavlja korejski baritonist Leon Kim (Belcore), ki ni obvladoval jakosti in intonacije glasu, predvsem pa se mu komični vložki niso tako posrečili kot italijanskemu kolegu.

Za zaključek še nekaj besed o režijskem konceptu, ki si ga je zamislil venezuelski režiser in scenograf Víctor García Sierra. Pri postavitvi Donizettijeve opere se je navdihoval pri slikah kolumbijskega slikarja Fernanda Botera, saj se kostumi in scenografije neposredno navezujejo na slikarsko zbirko »El circo«. Seveda bi premestitev s podeželja v cirkus zahtevala določene prilagoditve, čemur pa se je režiser izognil, zato so nekatere situacije in predvsem medsebojni odnosi precej nejasni. Protagonisti na primer nastopajo kot cirkusanti: Nemorino je v znameniti romanci »Una furtiva lagrima« oblečen v klovna (v besedilu se ga namreč stalno obklada s tepcem), Belcore je v kavatini »Come Paride vezzoso« krotilec levov, Dulcamara pa je po vsej verjetnosti direktor cirkusa. Poslušalci se nismo mogli znebiti občutka, da spremljamo komično varianto Leoncavallijeve opere I pagliacci. Postavitev ima sicer nekatere prednosti, saj je oder prava eksplozija barv, prav tako kot v Boterovih slikah, odlikuje pa se tudi po dinamičnem nastopu zbora, ki se je tokrat končno lahko izkazal (v drugih operah ima običajno precej statično vlogo). Na odru mrgoli množica ljudi, zato dogajanje po eni strani nikoli ne zastane, po drugi pa vratolomne akrobacije, žongliranje in hoja na hoduljah odvračajo pozornost od pevcev in orkestra. Ravnovesje med glasbo in dogajanjem na odru se večkrat preveša na stran slednjega, kar je velika škoda, saj bi se dalo komične situacije izpeljati iz glasbene pripovedi. (Naj na tem mestu pohvalim odlično pianistko Adele D'Aronzo, ki je po besedah »la bevanda amorosa della regina Isotta« hudomušno citirala Tristanov akord.) Ko režiser ne upošteva glasbenega potenciala in nas nasprotno s cirkuškimi triki odvrača od njega, nas pri tem oropa za pol užitka.