12.11.2020

Glas generacije in širše

Tschimy Obenga je s svojim pred kratkim povitim mini albumom Human OS vrnil diskreten romantičen šarm urbano ubranih not in besedil. Tokrat se je predstavil v živo v hibridnem koncertu v Kinu Šiška.

Miroslav Akrapovič

Tschimy
Foto: Urška Boljkovac / CUK Kino Šiška

Tschimy je s svojim pred kratkim povitim mini albumom Human OS nazaj prinesel diskreten romantični šarm urbano ubranih not in besedil. Njegova fino šumeča godba se je godila v ušesih marsikaterega privrženca novodobnih neodvisnih impregnacij v popu, ki so izraz stanja duha generacije, rojene na prelomu iz 20. in v 21. stoletje, generacije, ki jo nepravično in brez občutka za realnost spremlja etiketa izgubljenosti, apatičnost in pasivnosti. Resnica je kakopak drugačna, diametralno nasprotna. Kot vsaka zgodovinska in družbenopolitična dekada nenehno išče poti za osebno in skupinsko (samo)realizacijo, ki presega banalno formiranje in formatiranje kulturnega boja. Morda se je Tschimyjev glas v nekem neločljivem delcu sekunde zdel kot obarvan z drhtenjem, kar bi lahko pripisali tremi prvega solističnega nastopa. Vendar je bil skupni vtis nadvse suveren in navdahnjen v vsej svoji krhkosti in pogumu. Tudi ko nam je v zaključni skladbi Potihem razkril najbolj skrite kotičke svoje notranjosti, se je njegova sporočilnost  univerzalnega pomena in značaja oglašala iz globin ranljivosti, a vselej zaupanja vredne človeškosti.

V takšnem kontekstu se Tschimyjeva pesmarica sliši kot preprosto dojemljiva in osvobojena predsodkov, senzibilno romantična in izzivalno sodobna ter, čas bo pokazal, zimzeleno patinasta. Povrhnjica časa, ki se je z vsakim poslušanjem oprijema, je trdno masivna in povezovalna kot vsako monumentalno glasbeno delo, ki s svojo globino in pristno odkritostjo pušča neizbrisni pečat v prostoru.

Prepričan sem, da je bil to občutek vseh obiskovalcev hibridnega koncerta Tschimyja, ki se je zgodil to sredo v Kinu Šiška. V danih zdravstveno varnostnih razmerah, ko so naše večerne družabno-kulturne aktivnosti zreducirane na zgodnjo uro, se je Tschimyjev nastop zdel kot melem za ušesa in očesa, željna romantike soja noči. Kajti na odru ni bil sam. Vešče domišljena scenografija nam je vsaj na simbolni ravni približala občutek bližine teles, ki jih vsekakor pogrešamo v vsej njihovi naključnosti in nepričakovanosti. Prostor na odru je bil ravno dovolj razsvetljen z detajli, da smo ob žametnem milozvočju Tschimyjevega petja pozabili na sivo brezobličnost, ki nas spremlja v teh mrzlih jesenskih dnevih. In Krom je poletel nad našimi zasloni v subtilni izpovedi, ki jo tako preroško zaznamujejo Tschimyjeve besede: »delam se kot volk, čeprav sem člov'k«. Njegov glas je mehkobno dihteč in na trenutke se zdi, da s svojo prirojeno melodičnostjo zapolni vsako frekvenčno vrzel v spremljajoči zvočni podlagi. Ta je nevsiljiva in ravno prav tenkočutno usklajena s pevskimi bravurami, ki sleherno besedo povzdigujejo na piedestal reinkarniranega indie pop izraza. Če preskočimo formalnosti, kot avtor sam pravi v skladbi Hera, se znajdemo v širnem prostoru, kjer »tisoč besed ne nadomesti enega objema« – morebitna refleksija na samoizolirani mehurček, v kateremu smo se znašli. A tudi v tem hermetičnem počutju je moč najti »biser pod kupom blata«, ki nam ga Tschimy postreže v fino stkanem narativnem loku skladbe Kobra. Tej je sledila morda najbolj reprezentativna in vseprisotna hit skladba, Afterparti, ki ljubezensko hrepenenje pretoči v reko (ne)izrečenih misli, katerih skupni imenovalec je spoznanje, da »ne pozabim te, saj ne zares«. Občutek, da ogenj topi led, pa ne s svojo vzneseno gorečnostjo, temveč s prijetno božajočo toplino, se je s koncertnega odra prenašal na naše zaslone. In na Tschimyjevo željo, da se vsaj brezstično teleportirano povežemo, je dotik zaslonov za trenutek omogočil duhovno izkušnjo onkraj digitalno razumljivega. 

Morda se je Tschimyjev glas v nekem neločljivem delcu sekunde zdel kot obarvan z drhtenjem, kar bi lahko pripisali tremi prvega solističnega nastopa. Vendar je bil skupni vtis nadvse suveren in navdahnjen v vsej svoji krhkosti in pogumu. Tudi ko nam je v zaključni skladbi Potihem razkril najbolj skrite kotičke svoje notranjosti, se je njegova sporočilnost  univerzalnega pomena in značaja oglašala iz globin ranljivosti, a vselej zaupanja vredne človeškosti. In ravno slednje je os glasbenikove samorastniške ustvarjalnosti, ki smo ji bili priče tako na koncertu kot poprej na izjemnem albumu Human OS