03.11.2020

Glasovi tišine

Alain Corbin je francoski zgodovinar, ki se je uveljavil kot eden pomembnih predstavnikov tako imenovane mikrozgodovine. Prisluhnite tišini med vrsticami njegove knjige Zgodovina tišine.

Muanis Sinanović

Zgodovina tišine

Alain Corbin

Zgodovina tišine

VBZ
2020

Alain Corbin je francoski zgodovinar, ki se je uveljavil kot eden pomembnih predstavnikov tako imenovane mikrozgodovine, to je zgodovine, ki se ukvarja z vprašanji lokaliziranih zgodovinskih pojavov onkraj generalizacij posameznih dob. Z življenji posameznikov, ki se niso zapisali v zgodovino (do pojava šole), navadnih ljudi, z vprašanjem vsakdanjega izkustva v različnih časih. Doslej je, denimo, pisal o primeru linča francoskega plemiča leta 1870, odnosu do prostitucije ter vonja. V tokratni knjigi se naveže na drugi čut, sluh, in z njim povezano vprašanje tišine. (Corbin je napisal tudi odmevno knjigo Village Bells: Sound and Meaning in the Nineteenth-Century French Countryside, študijo francoske ruralne zvočne krajine, ki je zelo cenjena v sferah novih študij zvoka. Op. ured.) Kratka knjižica je izjemno zgoščena in pogosto skoraj, v nasprotju z obravnavano temo, hrupna. Avtor s takšnim tempom vrsti zapise literatov, duhovnikov, mistikov, skozi katere se zarisuje dolga zgodovina tišine večinoma od 17. stoletja dalje, da se v mislih bralcev kaj lahko vzpostavi kakofonija. Drvenje iz citata v citat ob bržčas namerno zelo ohlapno strukturirani snovi v glavo naseli množico glasov, ki govorijo o tišini. Romantični urbani pohodniki, veliki pisci, menihi.

Kratka knjižica je izjemno zgoščena in pogosto skoraj, v nasprotju z obravnavano temo, hrupna. Avtor s takšnim tempom vrsti zapise literatov, duhovnikov, mistikov, skozi katere se zarisuje dolga zgodovina tišine večinoma od 17. stoletja dalje, da se v mislih bralcev kaj lahko vzpostavi kakofonija. Drvenje iz citata v citat ob bržčas namerno zelo ohlapno strukturirani snovi v glavo naseli množico glasov, ki govorijo o tišini. Romantični urbani pohodniki, veliki pisci, menihi.

Iz vseh zapisov lahko izluščimo dve temeljni opažanji, ki ju potihem izpostavi tudi avtor. Obstaja ekonomija tišine, način, kako jo družba umešča v vsakdanje življenje in ga znotraj njega premešča. Tako so, recimo, nekateri deli mest po razmahu dnevnega tiska spremenili zvočno podobo, saj so postali namenjeni branju. Ob razmahu prve industrijske revolucije so mesta napolnili zelo glasni zvoki tovarn, delavcev in strojev, vendar se je sčasoma pojavila potreba po novi tišini, hrup pa se je premestil. Če je bilo včasih burno pogovarjanje na vlakih nekaj povsem vsakdanjega, danes to ne drži več – tihi konsenz je, da se je najbolje voziti v tišini. Kar pa ne pomeni, da smo vzpostavili večjo afiniteto do tišine, saj se na drugih koncih, v tehno klubih ali na koncertih, predajamo silni glasnosti. 

Vendar je to le ena dimenzija zgodovine tišine. Zvok in tišina se res mešata, spremenil pa se je odnos do tišine kot metafizičnega pojava, ki presega zgolj odnos do fizikalnosti zvoka. Če so skozi stoletja tako duhovne kot posvetne avtoritete, predvsem pesniki, pisatelji in slikarji, v tišini videli pomembno komponento samouresničenja, prostor, v katerem nastopa sublimno, kjer slišimo glas boga, sebe ali obojega hkrati, tišina danes nima več te konceptualne razsežnosti oziroma je vsaj znatno zvodenela. Predstavlja nam predvsem dejstveno odsotnost zvoka, s katerim pa ne vemo dobro, kaj bi počeli. Če metafizična tišina implicira tudi neko samost, če se navežemo na Montaignov pojem vzvišenega odnosa do samote, potem je zares ne poznamo (čeprav bi lahko rekli, da poznamo pravo epidemijo osamljenosti). Navsezadnje smo neprestano omreženi, javnost pa je skozi internet in družabne mreže stalno prisotna v naših domovih. S tega vidika je branje knjige deloma nostalgično zazrtje v čas, ko je tišina še nekaj pomenila, deloma pa poduk o tem, kaj je pomenila za generacije, ki se z vprašanjem tišine sploh ne ukvarjamo več zares.

Glavna vsebinska očitka knjigi sta njena evropocentričnost in meščanskocentričnost. Neevropske kulture, ki imajo bogato zgodovino tišine – če se sklicujemo na to, da bi knjiga morala upravičiti svoj naslov – so tu in tam le vljudnostno omenjene. Obenem so glasovi, ki posojajo glas tišini, večinoma pripadniki kanonizirane visoke kulture ali duhovne aristokracije. To ne pomeni, da so njihovi glasovi kakorkoli nerelevantni, daleč od tega. A spet se sklicujemo na naslov knjige in avtorjevo posvečenost mikrozgodovini ter vsakdanjemu, ki bi lahko botrovala tudi pogledu na bolj prizemljene prakse in koncepcije tišine. Premalo se tudi posveti glasbi kot bistvenemu področju tišine in glasbenoteoretskim konceptualizacijam hrupa, ki se vedno postavljajo v odnos do tišine znotraj avantgard 20. stoletja.

Zgodovina tišine je knjiga z nekaj pomanjkljivostmi, v njej je nekaj nadležnih momentov, a daleč od tega, da bi nas pustila brez pomembnih uvidov ali da ne bi bila relevantna.