24.07.2019

Heiner Goebbels spet v Sloveniji

Festival Ljubljana je v letošnji sezoni k sodelovanju povabil tudi znanega skladatelja in režiserja Heinerja Goebbelsa, ki ima za seboj dolgoletno kariero na področju sodobnega gledališča ter samostojnega glasbenega udejstvovanja.

Marina B. Žlender

Heiner Goebbels: Songs of Wars I Have Seen
Foto: Andrej Grilc

Festival Ljubljana je v letošnji sezoni k sodelovanju povabil tudi znanega skladatelja in režiserja Heinerja Goebbelsa, ki ima za seboj dolgoletno kariero na področju sodobnega gledališča ter samostojnega glasbenega udejstvovanja. V Sloveniji je leta 2012 sodeloval s Karmino Šilec ob predstavi When the Mountain Changed its Clothing (Gora, ki se preoblači). Njegova mednarodna uveljavljenost sega od Documente v Kasslu do Centra Pompidou v Parizu, sodeloval pa je tudi z Ansamblom Modern in Ensemblom Intercontemporain. V Ljubljani se je predstavil skupaj z Mednarodnim orkestrom Ljubljana pod vodstvom Žive Ploj Peršuh, in sicer s predstavo Songs of War I have seen (Pesmi o vojnah, ki sem jih videla). Orkester pripada Evropskemu kariernemu centru za umetnike Triple Bridge in tokrat nastopa v sklopu projekta Jump Start, v okviru katerega mladi umetniki lahko sodelujejo v mednarodnem izobraževalnem gostovanju. V predstavi je Goebbels poustvaril med drugo svetovno vojno v Franciji nastalo besedilo Gertrude Stein. Brezčasnost in večno ponavljanje vojne je ponazorjeno z obujanjem glasbe Matthewa Locka ter navedbami iz Shakespearja, ki so vključene v besedilo Gertrude Stein. Heiner Goebbels je v svoji interpretaciji besedila Gertrude Stein dosegel glasbeno povzdignjeno raven, ki jo zajame v enourni freski odslikavanja vsakdanjih dogodkov v vojni vihri s pravo mero distance, da nas besedilo ne determinira, marveč pronica v nas preko besedno zvočne materije na univerzalen način.

Goebbels se je izkazal predvsem za mojstra scene, saj je izvajalce razporedil glede na inštrumente. V ospredje je postavil strunska glasbila in za njimi trobila in tolkala. Zlitje govornega in izvajanega je zabrisalo mejo med odrom in orkestrom ter nam omogočilo intimnejše doživljanje besedila in glasbe hkrati. Izvajalci so prevzeli dogajanje, ki se nam je približevalo ali oddaljevalo glede na učinkovito razsvetljavo. Glasbena plat se kaže bolj kot neke vrste pastiche sodobnosti in 17. stoletja, ki nam sicer omogoča vživljanje v besedilo, katero doživeto upodablja s preskakovanjem iz dobe v dobo, vendar ostaja na ilustrativni ravni, kar je bil bržkone namen, zato da ostane v ravnotežju z besedilom. Njegovo sopostavljanje posameznih prvin je izjemno spretno in ustvarja videz uravnotežene celote. Goebbels virtuozno povezuje vsebino besedila z zvočno ekspresivnostjo in pripovedi o vsakdanjih dogodkih v vojnem času pospremi z angažirano orkestrsko igro, v kateri soli z izjemo zaključnega povezujejo dogajanje. Razpoloženje se preliva iz pripovedi v pripoved, z vmesno samostojno naracijo. Ustvarja ga zvočno ponazarjanje, ki na trenutke koketira z jazzom in se vrača k Locku ter nas miselno vodi v času. Ob poslušanju besedila smo priče konfrontaciji liričnosti solistično izpostavljenih inštrumentov z elektronskimi zvoki. Izstopa sklepni prizor s solom na trobenti in spremljevalnimi pojočimi posodami, ki preraste v nekakšen zaključni komentar in izzveni v temo.

Heiner Goebbels je v svoji interpretaciji besedila Gertrude Stein dosegel glasbeno povzdignjeno raven, ki jo zajame v enourni freski odslikavanja vsakdanjih dogodkov v vojni vihri s pravo mero distance, da nas besedilo ne determinira, marveč pronica v nas preko besedno zvočne materije na univerzalen način. Pri tem se je izkazal s sopostavljanjem posameznih elementov, kjer glasbena podstat ne razvije samostojne izčiščene ravni, marveč daje prednost poenotenemu podajanju vsebine. In v tem kontekstu smo ga tudi razumeli.