07.12.2019

Hommage Feldmanu in njegov premislek

Z novo glasbo Jaka Berger nadaljuje zanimanje za različne dele zapuščine šestdesetih let 20. stoletja in se s sodobne razdalje pokloni glasbi Mortona Feldmana.

Primož Trdan

I'm Dead And I'm In Feldman's Heaven

Jaka Berger, Dejan Berden

I'm Dead And I'm In Feldman's Heaven

Zvočni prepihi
2019

Eno zadnjih ustvarjalnih prizadevanj Jake Bergerja sledi enostavni premisi: skladba I'm Dead And I'm In Feldman's Heaven že v naslovu razgrne namen naseliti se v sanjski svet skladatelja Mortona Feldmana (1926–1987). Berger, avtor kompozicije, elektroakustičnih modifikacij in tolkalec je v tesnem sodelovanju s pianistom Dejanom Berdenom izvedel dobro uro trajajočo improvizacijo na feldmanovski material, module, ki se jasno naslanjajo zlasti na Feldmanova pozna klavirska dela, na njihove harmonske obrise, notranji ritem, dolžine, repeticijsko gradnjo, ki se ustavlja ob motivih in se upira teleološki naravi glasbenega pojava ter se le počasi pregiba v vektorsko usmerjenost k novemu gradivu. Vse to novo glasbo prestavlja iz območja vpliva, navdahnjenosti s Feldmanom, v tesnejšo in mnogo bolj tvegano bližino vplivu. Tveganje je tolikšno, saj je Feldman svoji eksperimentalni drži navkljub ohranjal ostanke romantičnega mita izvirnosti. V zbirki njegovih besedil Give My Regards to Eighth Street beremo: »Posnemovalcev ne zanima, kaj je umetnik naredil, ampak sredstva, s katerimi je to napravil. Tu se obrt pojavi kot absolutna, avtoritarna pozicija, ki se loči od ustvarjalnega impulza nekoga, ki je izviren. Posnemovalec je največji sovražnik izvirnosti. 'Svoboda' umetnika je zanj dolgočasna, saj vloge umetnika v svobodi ne more uprizoriti.« Različne zakasnitve, poodmevi, transpozicije, filtriranja, modulacije in drugi posegi modularnega sistema v igro dveh inštrumentalistov razkrivajo implicitno jedro Feldmanove glasbe, ki je mirna in tihotna le na površju. Statične harmonije, dolgi izzveni in tihi premolki pri Feldmanu niso pasivni, zveni vselej aktivno zvenijo, tišine tišinijo in Bergerjevi subtilni elektroakustični pretrgi, širitve in krivljenja tolkal, klavirja, zvenov, šumov ter tišin se s sodobne razdalje zazrejo v to tiho resnico.

Mrežo zgodovinskih referenc, v katero se spleta Bergerjev kompozicijski koncept, dodatno veže Bergerjevo zanimanje za različne dele zapuščine šestdesetih let 20. stoletja; svojim branjem strani iz zbirke grafičnih partitur Corneliusa Cardewa, navezavi na freejazzovsko tradicijo in svobodno improvizacijo torej dodaja še ameriškega skladatelja eksperimentalne glasbe. Pa vendar odločitev za Mortona Feldmana kot vir navdiha in konceptualne zamisli ni v disonanci z omenjenimi delčki tradicije šestdesetih, saj gre za tistega med newyorškimi skladatelji eksperimentalne glasbe, ki je bil zvočno in idejno morda najbolj univerzalno dostopen tudi drugim, zlasti britanskim improvizatorjem in eksperimentatorjem.

Ne moremo niti mimo sodobnega in lokalnega konteksta: Bergerjeva odprta kompozicija in izvedba z Berdenom sta eden v vrsti znakov, da se domači improvizatorji vse bolj zavedajo pomena razklenitve polarnosti med skladanjem in improviziranjem. Glasbenika na posnetku delujeta kot improvizatorja, ki potopljena, posvečena v igro, obdelujeta material tukaj in zdaj, hkrati pa se v naravi glasbenih idej in njihovi razvrstitvi prikazuje določena identiteta. Ali drugače, vnaprejšnja predstava o tej identiteti je očitno uglasila glasbenika, da sta na visoki stopnji koncentracije in medsebojne čuječnosti izvedla dobro uro odlične glasbe. Še ena kontekstualna plast, s katero se plošča dotika domačega glasbenega dogajanja, je Bergerjeva izdatna, a natančno odmerjena, le zelo poredko preoblina raba modularnega sistema modifikacij igre, kar z njegovim ustvarjanjem in ustvarjanjem Staša Vrenka, Domna Gnezde, Vitje Balžalorskega ter drugih na sceno prinaša pri nas dolgo slabo izkoriščeno orodje elektroakustičnih eksperimentiranj.

Po začetni zadregi ob poslušanju, ki uho z le nekaj zgodovinskega spomina res premočno spomni na Feldmana, si skladba I'm Dead And I'm In Feldman's Heaven in njena posneta inkarnacija izborita možnost, da učinkujeta kot iskren hommage Mortyju in vanj prineseta nov premislek skladateljeve estetike. Če se sprva zdi, da Bergerja zanimajo sredstva Feldmanove pozne glasbe, harmonija, gradivo, njegova kompozicija, atmosfera, ki jo to spleta, se v konkretni izvedbi pokaže, da ga iskreno »zanima, kaj je umetnik naredil«. Različne zakasnitve, poodmevi, transpozicije, filtriranja, modulacije in drugi posegi modularnega sistema v igro dveh inštrumentalistov razkrivajo implicitno jedro Feldmanove glasbe, ki je mirna in tihotna le na površju. Statične harmonije, dolgi izzveni in tihi premolki pri Feldmanu niso pasivni, zveni vselej aktivno zvenijo, tišine tišinijo in Bergerjevi subtilni elektroakustični pretrgi, širitve in krivljenja tolkal, klavirja, zvenov, šumov ter tišin se s sodobne razdalje zazrejo v to tiho resnico.