30.09.2018

In kaj zdaj?

V oceni kompilacije klubskih maratoncev iz leta 2014 sem se v naslovu vprašal: In kaj po tem? Zdaj, štiri leta kasneje, se sprašujem: In kaj zdaj? Odgovor je isti: Nič! Psi ne lajajo, karavana seveda gre naprej. Na srečo.

Igor Bašin

Klubski maraton 2018

Različni izvajalci

Klubski maraton 2018

ZARŠ
2018

Lahko bi začel z razglabljanjem o pomenu Klubskega maratona, a ne čutim potrebe. Bila bi izguba časa, nepotreben balast, saj je že osemnajst let, od kar se vsako jesen zavrti karavana bendov in izvajalcev po slovenskih cestah in klubih. Opravka imamo torej z utečeno institucijo, klubskim cirkusom domačih glasbenih imen, ki ga ni treba posebej predstavljati. Ali pač!?

Čez poletje v živo posneti komadi v studiu Radia Študent prinašajo šest svežih imen, ki se ne uklanjajo. Vsako zase razvija svoj slog, ima svojo držo in glasbeno govorico, ki bi vsako čuječe uho moralo pritegniti k posluhu, vsaj za hip. Sicer ne odkrivajo posebej novih obzorij, ne rušijo starega babilonskega stolpa in se ne grejo prevratništva in subverzij, so pa vsi zamaknjeni v svoje početje, kar je po svoje odraz današnjega razpršenega individualizma. 

Lahko bi nadaljeval z razpredanjem o domačem klubovju. Tudi ni potrebe, ker je živo z vsemi svojimi vzponi in padci, križi in težavami ter dokončnimi padci ali ponovnimi vzponi. Lahko bi bentil nad status quo lebdenjem, ki podpihuje ignoranco, krepi apatijo in goji letargijo. Lahko bi premleval razloge in posledice, lahko bi iskal krivce in žrtve, lahko bi mlatil novo staro slamo. Brez haska. Ali se motim? Pravzaprav bi bilo dovolj, če bi samo skopiral in prilepil zadnji odstavek iz ocene kompilacije klubskih maratoncev iz leta 2014, ko sem se v naslovu vprašal: In kaj po tem? Zdaj, štiri leta kasneje, se sprašujem: In kaj zdaj? Odgovor je isti: Nič! Psi ne lajajo, karavana seveda gre naprej. Na srečo.

In prav je, da gre. Bendi morajo igrati, morajo nabirati kilometrino, morajo se seznaniti z realnostjo na terenu, morajo biti pripravljeni na marsikaj, recimo na to, da jih mediji ne bodo povohali, in nenazadnje na to, da naklonjenost in zvestobo občinstva pridobiš predvsem s špili. Summa summarum, to ravno je poslanstvo Klubskega maratona. 

Tudi letošnji polnoletni maraton Radia Študent je, kot vselej doslej, pospremljen s kompilacijo izbranih skupin in, zanimivo, na njej prevladujejo kitarsko, rockovsko orientirani bendi. Ni trapa, ni rapa, ni elektronike, ni elektroakustike, ni zvočnih abstrakcij. Se letos avtorji iz nerockovskih krogov sploh niso prijavili? Niso bili dovolj dobri? Morda ignorirajo Klubski maraton? Jim ta ne nudi dovolj vzvodov in ne odpira poti do zaželene slave in uspeha? Ker nisem član družabnih omrežij, ne morem vedeti, če se po njih ni psovalo in komentiralo izbora, kot se je svojčas, ko je bil še živ Novi rock, predhodnik Klubskega maratona, to počelo po časopisih, kuloarjih in na ulici. Po kompilaciji sodeč, pa (tudi) letošnja selekcija ni nezanemarljiva, je dovolj reprezentativna, da se nam ni treba bati za novo dobro muziko. Spet smo dobili dober namig, kje so potenciali.  

Čez poletje v živo posneti komadi v studiu Radia Študent prinašajo šest svežih imen, ki se ne uklanjajo. Vsako zase razvija svoj slog, ima svojo držo in glasbeno govorico, ki bi vsako čuječe uho moralo pritegniti k posluhu, vsaj za hip. Sicer ne odkrivajo posebej novih obzorij, ne rušijo starega babilonskega stolpa in se ne grejo prevratništva in subverzij, so pa vsi zamaknjeni v svoje početje, kar je po svoje odraz današnjega razpršenega individualizma. 

Še najbližja sta si Apory Museum in China Traffic. Čeprav prvi bend odlikujejo nežnejši podtoni, drugi pa nastopa kanec ostreje, oba črpata iz zelo podobnih kanalov alter rocka oziroma, če hočete, indie rocka. Zasanjane Ljubljančane Apory Museum odlikuje ekspresionističen vokal, ki doliva emotivni in artistični fluid večplastnemu prepletu grungerske melanholije in shoegoezerske odmaknjenosti. Kamničani China Traffic so direktnejši in bolj odprti. Ostreje razvijajo svoje izbruhe, a pri tem ne izgubijo uzde iz rok in ne podivjajo, ampak skrbijo za niansiranje trdote v sinergiji z mehkobo. Če Appory Museum rado zanese v severnjaški hlad, China Traffic ne more iz zadimljenega postpunka. V trdem koraku s tem je dvojec Balans, ki presune s svojim ošabnim minimalizmom. Ves čas hodi po robu, pušča vtis, da bo vsak hip razpadel in se raztreščil. V tej suicidalnosti najdemo tako frenetične odmeve newyorških Suicide (v Na isti strani reke) kot aluzijo na odtujenost in zdolgočaseni vsakdan v ljubljanski kotlini (V vrsti stojim), ki prav nemarno dobro zasmrdi po Čao pičkah, Otrocih socializma in Vii Ofenzivi (mimogrede, odmev rifa slednje uleti in odleti v koncu komada P 17 skupine China Traffic). Kot kontrapunkt stoji prav tako v Ljubljani delujoči bend Maskardh, ki zastopa metalske barve v letošnjem izboru Klubskih maratoncev in je še najbolj ujet v konvencije. Vendar nikakor ni regresiven v svojem muziciranju. Z vso zvestobo metalu do groba progresivno melje in tehnično natančno strelja njegove »death« ostružke ter si pri tem malce preveč gleda pod prste in šopiri. Nakazuje potencial, le verige bi bilo treba sneti. Te je raztrgal tandem Baltazar, ki ne skriva porekla iz plodovitega kraja muzičistov in idej, Bistrice ob Sotli. Izstopa po vrlini kruto uigranega in vesolju povsem odprtega zanosa do eksperimentiranja. Vozi skozi zvočne širjave, s preskoki stopnjuje, hkrati zapeljuje s presnavljanjem žanrskih odvodov, ki na koncu pripeljejo v izhodišče za naslednjo avanturo. Ploščo zaključi one-man-band Samuel Blues z Jesenic, ki si je še pred maratonom pridobil opazen ugled v domačih miljejih. Vsekakor gre za enega najbolj vročih in prodornih domačih izvajalcev tega trenutka, ki je z eno nogo v močvirnatem bluesu, z drugo gravitira proti rockovski nadčasnosti in se izmika retromaniji. V šestih letih je zajetno in produktivno diskografijo oplemenitil s septembra izdanim, že petim albumom Sammy Automatic, na kompilaciji pa je skromno zastopan s komadom s tretjega iz 2016 in inštrumentalom z letos spomladi objavljene Alpske psihedelije. Skromni fant debelega kalibra stoji na koncu plošče kot v opomin, da šele ko se spraviš iz svoje sobe oz. garaže in glasbo seješ naokoli, lahko tudi žanješ.