16.03.2018

Intervju z zaslužno profesorico Bredo Oblak o osebnostnih vrlinah in poslanstvu glasbenih pedagogov

Kljub temu vse prej kot rožnatemu stanju šolskega sistema še vedno obstajajo in vztrajajo številni učitelji, ki v svojem poklicu najdejo poslanstvo in s svojimi osebnostnimi vrlinami navdihujejo svoje učence/dijake/študente. Ena takih je zaslužna profesorica dr. Breda Oblak.

Katarina Habe

dr. Breda Oblak (na sredini ) ob prejetju Sokratovega odličja.
Foto: © ZPTU

Zadnja leta v medijih večkrat spremljamo živahne polemike o vlogi učiteljev v sodobni družbi. Zdi se, kot da bi bil poklic učitelja čedalje manj cenjen, na neki način celo degradiran. Še posebno je to opazno pri umetniških predmetih. Beremo lahko o tem, kako šolski sistem ni prilagojen sodobnim generacijam otrok in kako učiteljem zaradi kurikularne prenatrpanosti zmanjkuje časa v razredu. Že prve civilizacije so se zavedale, da se znanje gradi, oblikuje in plemeniti v odnosu, v dialogu; potrošniško naravnana družba pa je s seboj prinesla tudi potrošniški pogled na znanje, kjer je forma pomembnejša od vsebine, kjer je intelekt pomembnejši od čustveno-družbenega vidika, kjer je kvantiteta še vedno pomembnejša od kvalitete. Kljub temu vse prej kot rožnatemu stanju šolskega sistema še vedno obstajajo in vztrajajo številni učitelji, ki v svojem poklicu najdejo poslanstvo in s svojimi osebnostnimi vrlinami navdihujejo svoje učence/dijake/študente. V tem prispevku želim osvetliti ravno področje osebnostnih vrlin in občutka poslanstva pri glasbenih pedagogih, saj je to jedro uspešnega učnega procesa. Osebnostne vrline so eden ključnih konceptov pozitivne psihologije. Lahko jih opredelimo kot pozitivne lastnosti z visoko moralno vrednostjo, ki se v posamezniku pojavijo kot že obstoječe kvalitete, ki vzniknejo naravno in povečujejo možnost pozitivnih izidov na različnih področjih posameznikovega življenja. Občutek poslanstva pa lahko opredelimo kot delo, ki ima za posameznika velik smisel, je v svoji osnovi pro-družbene narave in pogosto vznikne kot rezultat notranjih ali zunanjih klicev. O teh dveh ključnih konceptih pozitivne psihologije sem se pogovarjala z zaslužno profesorico dr. Bredo Oblak

Profesorica Oblak, ste oseba, ki svoj poklic doživlja kot poslanstvo. O vaših osebnostnih vrlinah pričajo vaša strokovna dela, predvsem pa izpovedi tistih, ki ste jih poučevali. Kogarkoli vprašam kaj o vas, vsak mi s posebnim žarom ob spominu na vas poroča, kakšne so bile vaše ure, kakšen srčen, oseben odnos ste imeli do svojih učencev in kako ste marsikomu spremenili celo življenje, vsekakor pa močno vplivali na njegovo poklicno in življenjsko pot. Zato se mi zdite prava oseba, da vas povprašam, katere so po vašem mnenju ključne osebnostne vrline, ki so pomembne za opravljanje poklica glasbenega pedagoga?

Kot prvo bi izpostavila pozitiven odnos do otrok, mladostnikov. Odgovor, ki resnično velja, je enostaven: imeti jih moraš rad in jih spoštovati. V svojem spominu ohranjam številne učence vse od predšolskega obdobja do študentov akademije. Če so zavzeti, se jih veseliš, če ugotoviš njihove primanjkljaje, jim moraš pomagati. Bistveno je, da slehernega izmed njih iskreno sprejemaš. Osebnostno torej izstopa predvsem empatija. Druga ključna vrlina je učiteljeva pripravljenost za glasbeno pedagoško delovanje. Učne ure je treba strokovno kakovostno uresničevati, obenem pa oblikovati  na kožo učencev. Pri tem ne gre zgolj za formalne priprave, ki so včasih lahko celo zaviralne; ure morajo prerasti v zanimive scenarije glasbenih dejavnosti in vsebin s prepričljivo komunikacijo med učiteljem in učenci v določenem okolju in času. Odsevati morajo razvojni napredek, novosti. Učitelji jih morajo prilagajati populaciji učencev in njenim posameznikom, s katerimi se soočajo. Prilagajanje terja od njih individualno ustvarjalno premlevanje zastavljenih učnih ciljev v sebi. Če tega osebnega pristopa ni, učna enota običajno ne uspe oziroma se sprevrže v stereotipno formo. Pozornost velja nameniti tudi sprotnemu navdihu, ki ga sproščajo nastajajoče situacije. Predvideno rdečo nit ure lahko na svojstven način obogatijo in nadgradijo s kreativnimi pristopi, kar je zanimivo za učence in učitelja. Vprašanje naj sklenem z motom, da je ustvarjalnost neodtujljiva sestavina vzgoje za umetnost in tako tudi za glasbeni pouk. 

Poglavitno vodilo poslanstva današnjega glasbenega pedagoga ostaja dosledno uresničevanje kvalitetnega pouka, ki s svojimi dejavnostmi in vsebinami presega cenene stereotipe in učence prepričljivo usmerja v kritično presojo in notranje vrednote umetnosti. Zavedam pa se, da je naloga v nastali globalni dekadenci zelo zahtevna. 

Psihologa Peterson in Seligman sta leta 2004 oblikovala klasifikacijo 24 vrlin, ki se uvrščajo pod šest temeljnih vrlin: modrost in znanje, človečnost, pogum, pravičnost, zmernost in transcendentnost. Kako bi razvrstili navedene vrline po pomembnosti za uspešno opravljanje poklica glasbenega pedagoga?

V pogledu glasbenih pedagogov znotraj klasifikacije temeljnih vrlin postavljam na prvo mesto človečnost, ki poudarja pozitivno delovanje v odnosu do soljudi. V vsakodnevni stvarnosti je to pogosto idealistična postavka, pa vendar je tista kvaliteta, ki človeško vrsto ohranja. Še zlasti je nepogrešljiva v šolskem življenju in učiteljevi osebnosti. V nadaljnji niz temeljnih vrlin zatem umeščam modrost in znanje. Gre za to, kako spodbujamo radovednost, ustvarjalnost, ljubezen do učenja, kako znanje razvijamo in nadgrajujemo v modrost, kar je umetnost. Pomeni, da ju znamo v različnih situacijah uporabiti v pozitivni smeri. Tu pa sta pojma nenazadnje spet povezana s človečnostjo. Močna vrlina, ki sledi, je pravičnost. Učitelj jo mora dosledno uresničevati v odnosu tako do vseh učencev kot tudi do lastnega predmeta, šol, institucij, okolij, kjer deluje. Še zlasti učenci so izredno občutljivi na pravičnost. Če ta izostane, se lahko pojavljajo rane, ki ostanejo za vse življenje. Za to vrlino se je potrebno konstantno prizadevati in se vanjo odgovorno poglabljati. 

Sledi pogum, v povezavi s katerim postavljam v ospredje zavzemanje za kakovost in, ponovno, pravičnost, čemur je treba vztrajno in premišljeno slediti, tudi če so v določenem okolju mnenja drugačna. Gre za zagovarjanje lastnih stališč, ki smo jih pridobili s pozitivnim izkustvom. Dandanes bi morali, denimo, učitelji pogumno opozoriti, da pogosto izgubljajo svojo avtonomnost, da so obremenjeni s stereotipno zastavljenimi normativi, navodili, neprestanimi prenovami, »pisarjenjem« …, kar jim jemlje čas in voljo za njihovo temeljno pedagoško poslanstvo. Za pogum je treba razviti  avtonomno odgovornost in samozavest, da počnemo nekaj, kar je prav. V šolskem okolju obenem ne kaže zanemariti zmernosti. Izpostavljajo jo številni dejavniki, kot so zahtevnost in obseg vsebin, dejavnosti, zmožnosti in interesi učencev, posebno pa jo poudarja današnja informacijska in tehnološka poplava. Glede na to tudi zmernost terja poglobljene premisleke, dialog in spoštovanje strok. Na področju glasbene umetnosti to pomeni zastavljati ustrezne cilje v smeri splošnega in specifičnega glasbenega šolstva, ki so sprejemljivi za razvoj učencev in obenem podpirajo kakovostno raven širše glasbene kulture. Ostaja še transcendentnost, ki sem jo opredelila kot končno med vrlinami. Čeravno je na videz najmanj oprijemljiva, je po svojem bistvu zelo aktualna v svojem preseganju zavesti, izkušenj in vodi v abstraktne pojme, ideje, duševnost, duhovnost … Kot taka ima pomembno vlogo v vzgoji, svojo razsežnost in kritično moč pa še posebno poudarja znotraj umetnosti. Odstira različne vzgibe, pozornost, zaznavanje, doživljanje, čustvovanje … Ob zaključku odgovorov na vprašanje o razvrstitvi temeljnih vrlin naj opozorim, da jih po svojem pomenu ne vidim nanizane v vertikali, temveč v krogu, večnem kroženju, v katerem se značilno povezujejo in prepletajo. 

Raziskave kažejo, da predšolski otroci pri presojanju všečnosti učitelja postavljajo v ospredje zunanji videz (npr., radi imajo učitelje, ki se veliko smejijo, ki so lepo urejeni), nato se nekje okrog sedmega, osmega leta usmerijo na osebnostne značilnosti (prijaznost, komunikativnost, sproščenost, smisel za humor ipd.) in šele od obdobja mladostništva naprej učenci presojajo učitelja tudi po strokovnih kompetencah. Se vam zdi, da so za poučevanje na različni ravni vzgojno-izobraževalne vertikale potrebne različne osebnostne vrline? 

Prilagajanje učencem, ki sem ga že omenila, vsekakor vključuje tudi njihove razvojne značilnosti na različnih ravneh vzgojno-izobraževalne vertikale. Učitelji so jih večinoma spoznali v okviru teorije didaktičnih principov, pomembno pa je, kako jih upoštevajo v svoji pedagoški praksi in kakšne osebnostne vrline so razvili v tej smeri. Na svoji poklicni poti sem dobila dragoceno priložnost neposredno doživeti faze razvoja na vseh stopnjah glasbene vzgoje in izobraževanja od predšolskega obdobja preko osnovnega in srednjega šolstva do univerzitetnega študija. Od tod povzemam tudi nekatere odgovore na zastavljeno vprašanje. Predšolski oddelki so za otroke pogosto prvi intenzivnejši stik z glasbenimi dejavnostmi. Na splošno morajo otroci v tem obdobju v polni meri občutiti učiteljevo vedrino, naklonjenost, ki izstopata v njegovih pestro zastavljenih glasbenih in z glasbo povezanih dejavnostih. V takem odnosu se otroci nanje odzivajo spontano, z interesom, a tudi s svojo značilno hevristično strukturo. Če so izkušnje pozitivne, se domala večina njih odloča za nadaljnji vpis v glasbeno šolo, pri čemer je glavni motiv igranje glasbil. 

Glasbena šola tako predstavlja novo razvojno stopnjo. Tu se učenec sooči z dvema predmetoma, kot sta instrumentalni pouk in nauk o glasbi, preko njiju pa običajno tudi z dvema učiteljema. Pri tem izstopa vrlina njunega učinkovitega strokovnega sodelovanja in povezovanja instrumentalne igre z zaznavnimi in elementarno-teoretičnimi znanji učencev. Poleg tega morata vsak za sebe razviti še specifične kvalitete znotraj svojih predmetov. Pri individualnem instrumentalnem pouku kot primer navajam sposobnost učinkovitega motiviranja učencev za dnevno vadbo, pri nauku o glasbi pa sposobnost smotrnega uresničevanja skupinskega muziciranja in od tod izpeljavo predvidenih pojmov in zakonitosti. 

Vzporedno z glasbeno šolo se odvija glasbena vzgoja v vertikali splošnega – osnovnega in srednjega šolstva, ki v pogledu realizacije in potrebnih osebnostnih vrlin zastavlja vrsto vprašanj. Omenim naj predvsem odgovornost učiteljev do glasbenega razvoja učencev in od tod do kakovostnega glasbenega pouka, a tudi njihov osebni odnos do glasbene umetnosti in kulture.  

Najvišjo stopnjo glasbenega izobraževanja predstavljajo univerzitetne institucije s svojimi pedagoškimi fakultetami in akademijo za glasbo. Znotraj njih se usposabljajo potencialni učitelji za splošno in glasbeno šolstvo. Skupaj z njimi se pojavljajo tudi njihovi visokošolski učitelji, ki jih zopet označujejo njihove osebne vrline. Ena izmed njih je, da skozi svoje delovanje in odnos do študentov prerastejo v mentorje. Osredotočajo se na oblikovanje značajev, osebno etiko, samozavedanje, pedagoške vrednote in odgovornost. Svoje delo pojmujejo ne le kot poklic, temveč poslanstvo.

Na pedagoškem področju se bolj ali manj še vedno govori zgolj o kompetencah, čeprav naj bi se te nahajale v zgornjih slojih večplastnega Korthagnovega modela dobrega učitelja, jedro pa naj bi zajemalo poklicno poslanstvo in osebnostne vrline. Kako bi vi opredelili osebnostne vrline v odnosu do poklicnih kompetenc glasbenih pedagogov? 

V poklicnih kompetencah glasbenih pedagogov, ki so kombinacija glasbenih in potrebnih pedagoških, didaktičnih znanj, čustvene energije in vrednot, gre za tesno povezanost z osebnostnimi vrlinami. Z njimi namreč kompetence zaživijo in dobijo svoj smisel. Od tod zveza potrebuje s strani učiteljev kritično samopreverjanje, zanesljivo refleksijo pa imajo v odzivih in vzgibih učencev.

Glasba je najbolj izvorna govorica človeštva. Jezika glasbe se ne da govoriti, ne da bi ga čutili kot del sebe. Po drugi strani pa, če želimo s tem jezikom komunicirati z drugimi, moramo poleg erosa do glasbe v sebi nositi eros do poučevanja. Pri tem po mojem mnenju ne gre brez globokega doživljanja poslanstva na poklicnem področju. V čem vidite poslanstvo glasbenih pedagogov?

Poslanstvo glasbenih pedagogov težko posplošujem. Posamezni učitelji v izbranih okoljih ga prav gotovo dokazujejo, na splošno pa je zastavljene vzgojno-izobraževalne cilje na področju umetnosti težko dosegati spričo nastalih razmer v našem in globalnem okolju. Učenci so namreč pogosto razdvojeni med glasbenim poukom v šoli in glasbo zunaj nje, ki jih vodi v prevladujočo glasbeno modo. Tam je umetnost postavljena na obrobje, pod vprašaj, kar ponovno izpostavlja Adornovo napoved o njenem morebitnem koncu. Njene bistvene vrednote se izgubljajo, izkazuje se v cenenih stereotipih, apoteozi zunanjega blišča. V njej je prevladalo potrošništvo.

Večkrat lahko v medijih preberemo, da je naše šolstvo v krizi. Prav tako lahko spremljamo na eni strani poročanja učiteljev o doživljanju stresa na delovnem mestu, po drugi strani pa vidimo, kako vloga učitelja iz leta v leto zgublja svojo veljavo. V luči tega me zanima, ali se vam zdi, da je poslanstvo glasbenih pedagogov v današnjem času drugačno, kot je bilo včasih?

Ob krizi umetnosti smo priče tudi krizi v šolstvu, ki posebej zadeva učiteljski kader. Tako sem ob osebnostni vrlini poguma že opozorila na izgubljanje učiteljeve avtonomnosti. Sicer pa moram na vprašanje o primerjavi poslanstva glasbenih pedagogov nekoč in danes odgovoriti, da so se morali na splošno učitelji od nekdaj prizadevati za svojo veljavo in pravice. Res pa je tudi, da so v svojem okolju znali v večji meri ohranjati spoštovanje, ki se dandanes pogosto zgublja v odtujenosti in nerazumevanju. Poglavitno vodilo poslanstva današnjega glasbenega pedagoga ostaja dosledno uresničevanje kvalitetnega pouka, ki s svojimi dejavnostmi in vsebinami presega cenene stereotipe in učence prepričljivo usmerja v kritično presojo in notranje vrednote umetnosti. Zavedam pa se, da je naloga v nastali globalni dekadenci zelo zahtevna. 

Pogostokrat slišimo, da imajo tisti najboljši na svojem poklicnem področju posebno iskro, ki nam je zapisana že v genih. Se vam zdi, da se da občutek poslanstva za opravljanje poklica glasbenega pedagoga razvijati ali pa je to naravna danost? 

Odgovor na vprašanje, ali je biti glasbeni pedagog naravna danost ali pa dosežek usposabljanja, je v bistvu v njuni kombinaciji. Na področju glasbe se to že zgodaj izkazuje bodisi v smeri potencialnih poustvarjalcev ali ustvarjalcev. Bodoči glasbeni učitelji svoj naravni potencial navadno izkažejo kasneje oziroma tedaj, ko se znajdejo v vlogi posredovalca določenih glasbenih znanj. Naravna danost je vsekakor dragoceno izhodišče, potrebno pa jo je nadgraditi in oplemenititi s študijem ustreznih disciplin in prakso. Sleherna uspešna učna ura kandidate opogumlja in vodi v globlje doživljanje njihovega poslanstva. Če zadovoljstva ob poučevanju ni, se izgublja tudi poslanstvo. 

Na koncu bi vas želela še vprašati, kateri so po vašem mnenju poglavitni izzivi opravljanja poklica glasbenega pedagoga v sodobnem času?

Naj ponovim, da so poglavitni izzivi glasbenega pedagoga v tem, da učencem odpira bogastvo glasbenih vrednot in da slehernemu izmed njih omogoča glasbeni razvoj v skladu z njegovimi zmožnostmi in pozitivno naravnanimi interesi. Ob tem naj svoje razglabljanje sklenem z verzom iz pesmi raziskovalke umetniške kreativnosti G. Anderson Fleming»Pomagajte mi zrasti, / da bom, /kar sem/ in hočem, /da bom.«