28.12.2015

Iskra trenutka

Nikki Louder tudi z novo ploščo ostaja bend, ki si še naprej dovoli odpirati številna vrata in segati globoko v kakofonijo različnih odtenkov, zaradi česar se seveda razvija in raste; kam, tega še sam ne ve.

Igor Bašin

Trout

Nikki Louder

Trout

Moonlee Records / ZARŠ
2015

Kamniški trio Nikki Louder je tiste sorte ekipa, ki nikoli ne čaka, ampak preprosto rine naprej. Ne ozira se nazaj. Če to naredimo namesto nje, se nam razgrne zelo plodovit opus – šest izdaj v osmih letih. Če se zakopljemo v biografijo benda, ne moremo mimo podatkov, kje vse je nastopil. Prav (pre)izkušnje različnih lukenj, podijev, klubov, pločnikov sproti dolivajo oktana njegovemu neusmiljeno hrupnemu rocku, ki maliči vse pred sabo. Če še pobrskamo za lastnimi koncertnimi srečanji z zasedbo Nikki Louder, bomo pritrdili tistim, ki pravijo, da je bilo vsako snidenje izkušnja zase. Ne gre samo za ekipo, ki jo je nedvomno treba ujeti v živo, med akcijo, na odru, kjer se utelesi otipljivost njenega zvočnega udara, ampak tudi za bend hipa. Vsak njegov akt je (kot) neponovljiv happening. Ob trdoglavi in neustrašni trmi ga odlikujejo prožnost, intuitivnost in katarzičnost, ki podpihujejo srboritost naelektrenih in brezkompromisnih eskapad energije in agresije.

Pomena hipnosti se zaveda tudi sama nerazdružljiva trojka, ki plošče snema v živo. Kitarist in vokalist Blaž Sever ter bratovska ritem sekcija bobnarja Luke in basista Petra Cerarja, ki rokuje tudi s sintetizatorjem, za vsako ceno lovijo iskro trenutka, naj bo na koncertu ali na plošči. Tudi zadnji, uradno četrti album Trout je bil posnet v (samo) enem julijskem večeru. Trditev, da fantje z njim ne odstopajo od začrtane poti, ni pravšnja oziroma v njihovem primeru ni najbolj posrečena, saj Nikki Louder ostaja bend, ki si še naprej dovoli odpirati številna vrata in segati globoko v kakofonijo različnih odtenkov, zaradi česar se seveda razvija in raste; kam, tega še sam ne ve. Čeprav se trdno drži ludistične vibre noise rocka, je ves čas s korakom zunaj. Nenasitno širi in bogati fluidno litino izbruha. 

Nikki Louder se ne pusti ujeti v pasti vzorcev in zanke ponavljanja. Tudi s ploščo Trout ne okoliši, brez oklevanja in na en, dva, tri udari ter tleskne iskro.


V novo ploščo nas Nikki Louder vpelje s kratko ambientalno industrijsko zanko Don’t Believe Your Own Bullshit, ki se zdi bolj zametek nečesa, kar šele sledi na kakšnem koncertu ali naslednji izdaji. Druga, Courage, postavi stvari na svoje mesto. Ritem sekcija zamelje gromko repeticijo, prek katere se razlije kričeč vokal, kitara pa stopnjuje zadirčnost. Ko nas dvignjena vihra povleče vase, je že konec komada. Nikki Louder ne dopušča užitka, zato dramatično nadaljuje z dovršenim Feline Bluesom, v katerem se bratijo Mule, Cows, Ha Det Bra in God Bullies. V zajazziranem stampedu CV še posebej izstopi vokalizacija, ki nesramno zasmrdi po odštekanosti Ala Johnsona iz zasedbe US Maple, s katero Nikki Louderja med drugim druži raztrgana šizofrenija posthardcora, noise rocka, rocka v opoziciji, postrocka in drugih spolzkih odklonov od standardov. V drugo polovico albuma nas vpelje sonični udar Para Cargo, ki se crustovsko sprevrže v truščarski naval. Z njim nastopi vrhunec albuma, ki ga nadaljujeta nasršena poskočnica Shareholder in Trout. S slednjo sonični pankerji pomežiknejo Sonic Youth in še več, v šestih minutah koncizno stkejo rdečo nit cele plošče, ki ni brez razloga naslovljena prav po njej. Soočimo se z uglašenostjo tega spontanega tria pri (raz)gradnji zvočnega zidu, katerega potenco stopnjuje skoraj do maksimuma. Zaključna ekshibicija Salsa Ass odzveni v slovo kot pomirjevalo.

Nikki Louder ni studijska zasedba. Bolj kot perfekcija jo zanima akcija in raje ima nepredvidljivost kot pa natančnost. Četrti album Trout bi zagotovo zvenel drugače, če bi bil posnet nekega drugega dne. Nikki Louder se ne pusti ujeti v pasti vzorcev in zanke ponavljanja. Tudi s ploščo Trout ne okoliši, brez oklevanja in na en, dva, tri udari ter tleskne iskro.