05.06.2013

Itak

Miha poslednjič o tem, kako se prej ali slej vse vrača, kar pa ne pomeni nujno, da se splača.

Miha Šalehar

Miha Šalehar na poti, kjer se vse vrača. (Foto: Arhiv avtorja)
Foto: Arhiv avtorja

Iščem navdih za poslednje mnenje, berem zadnji dve in ugotavljam, da sem se nehote, ali pa me je gnalo nezavedno, zataknil v domačijski (psevdo)diagnostiki. Jap, taki, ki spominja na poplavo avtohtonega angažiranega hiphopa: najprej oznaniš, da si tukaj; razložiš, da pravzaprav nisi kompetenten razlagalec družbe, a da govoriš iz srca in draveljske ali fužinske izkušnje, kar edino šteje; nato vse skupaj zabeliš s koncentratom svetobolja in dvoma v obstoječe. Izica: nobene invencije, nobene zamere.

Težko je povedati kaj novega in ostati nedolžen, sploh kadar mešaš pop kulturo, spoznavanje narave in družbe ter zgodovino. Nekoč sem o tem spraševal mojstra Lovšina, čigar Pankrtom je spominsko obeležje – za spodkopavanje preživelega režima – na moščansko gimnazijo nabil sam minister boljših časov Školjč. Dve dekadi in pol po »železni zavesi« je Pero priznal, da so nas izredno slabo osvobodili. Zgodovina uči, da je vedno problem v tistih, ki pripenjajo medalje. Nekaj podobnega mi je pred kratkim zaupal tudi drugi in, Vlado, ki je parafraziral lastno narodobuditeljsko liriko: »Nocoj smo mi prižgali dan, in se zbudili v temi.« Da o kolcanju tretjega »in«, ki je na ustanovitveni maši Foruma 21 sedel na sami desnici gospodovi, ne govorim. Ubožec, od vseh treh je učvrstil najglobljo vero v strukture, ki so nasledile tiste, ki jih je spodkopaval s Franzi, zdaj pa opremljen z bypassom reklamira olje za cvrtje. Ironija je še večja, ker se blagovna znamka ponaša z rumeno zvezdo. V času rdeče nam je priklical evropsko rumeno, na koncu pa z njo in vsem, kar predstavlja, pristal v infernu friteze. Pekel na tem svetu, oziroma za neverne, opekel se je že na tem svetu.

Kdo bi si mislil, da lahko isti song hkrati pojejo revolucionarno navdihnjena množica in nosilci politične moči. Akcija in reakcija. V prvi vrsti zlagana gosposka na VIP vabilu, zadaj zlagana masa s plačanimi vstopnicami v žepu. Spredaj tisti, ki uvažajo razloge za revolucionarni potencial, zadaj revolucionarji.

Zgodovina je ciklična kurba brez občutka za metaforo. Še za časa življenja te lahko spet ujame. V dobrem ali slabem. Kako ti skoči v hrbet, je oni dan v Stožicah lepo pokazal partizanski pevski zbor Pinka Tomažiča. Po sedemdesetih letih so subverzivni pomen spet dobili hiti, ob katerih se je mladini, do konca siti političnih proslav z govorancami zapitih herojev, v osemdesetih dobesedno kozlalo; a povsem drugačnega. Trenutek je bil boleče unikaten. Kdo bi si mislil, da lahko isti song hkrati pojejo revolucionarno navdihnjena množica in nosilci politične moči. Akcija in reakcija. V prvi vrsti zlagana gosposka na VIP vabilu, zadaj zlagana masa s plačanimi vstopnicami v žepu. Spredaj tisti, ki uvažajo razloge za revolucionarni potencial, zadaj revolucionarji.

Internacionala je v Stožicah postala himna Ezekiela Bluffa, legende, revnega proletarca, čistilca ulic, ki dojame, da je edino herojstvo, ki pritiče njegovemu razredu, vdanost v usodo; odtlej jemlje sirotam v ozadju avditorija in daje tistim spredaj. Skozi razodetje, da revni nikoli ne bodo bogati, bogati pa so lahko bogatejši, Ezekiel postane Superhik, pijani junak gnilega zadaha. Tako sta zgodovina in partizanski pevski zbor poskrbela, da smo feni Alana Forda strip končno doživeli. Kaj doživeli, presegli. Preživeli? Zgodovina res nima nobenega občutka.

Računati s tem, da bo zgodovinskih bizarnosti, s kakršnim so stregle Stožice, v maju tega čudovitega leta konec, je optimistično. Kadar zadnja vrsta ne šteka prve in obratno, je vse mogoče. Te dni je nad nas v slogu Ezekiela Bluffa vsekala sprevržena reklama Mobitelove znamke za smrkavce, imenovana Itak. Takole gre. Kravatarji in sodniki v divjem begu pred razjarjeno množico. Revolucija? Nekdo jim bo končno pravično sodil. V agoniji cepajo po tleh, sodnikom z glave padajo lasulje, seksi direktorice direktoratov v kostumih se spotikajo po gozdu, bankirjem letijo delnice iz rok, politiki padajo. Smrtni strah. Nekdo jih lovi, tega nekoga pa policijski robokopi s psi, pendreki, solzilcem. Drama. Slutimo rdeče zastave? Kdo je ta nekdo? Čigave so zastave? V čigavem imenu se rola revolucija? V nekaj spretnih režijskih potegih dojemamo, da ne gre za idejo, temveč za produkt. Nad osvobojeno Ljubljano zaplapolajo od boja scefrane rdeče zastave. Na njih piše Itak.

Itak: podjetju v državni lasti, ki je simbol za jakobinske jeze vredne kravatarske podgane, zdaj že blago postani vunderkind Bagola zrežira visoko proračunski spot, ki imitira tisto, kar bi se moralo zgoditi, pa se ravno zaradi njih, njega in njemu podobnih ne zgodi. So nosilci gospodarsko politične moči in njihovi oglaševalski vazali, monopolisti razlaganja sveta, res tako butasti, da ne dojamejo, da so oni tisti, ki bi morali teči pred razjarjeno množico? Ne, niso butasti; bolj verjetno je, da gre za koncentrirani cinizem, ki odseva njihovo nabreklo samozavest, zaverovanost v lastno vsemogočnost: da te lopov krade z idejo, da njegova roka v tvojem žepu pomeni njegov konec. Kar hočejo mulariji dopovedati, je, da je pot do svobode mogoča samo pod zastavo okupatorja. Bližnjico, ki je udobnejša, ponujajo s sloganom: Prihodnost pripada tistim, ki si upajo. In imajo prav. To pa zato, ker si upajo misliti bolje in več kot tisti, ki jih nagovarjajo.

Tragično, a tako zelo v duhu časa. Superhiku bi stopile solze v oči. A kdor še ne deli vdanosti v usodo z njim, lahko mirno zakolne: jebem ti čase, v katerih na avtorski honorar v en sam oglas mobilizirajo več rdečih zastav in jezne mularije kot vse vstaje skupaj. Ampak, hej, zgodovina rada skoči v hrbet. In ko bo skočila, boste tisti, ki boste ostali čisti, lahko v preroško zdolgočasenem »a sem vam reku« slogu nabacili: itak! Ampak takrat to ne bo ne cinizem niti blagovna znamka.