14.10.2020

Iz moje poslušalnice: Laura Krajnc

Današnji izbor petih komadov domače glasbe je pripravila Laura Krajnc, ki skupaj s Svenom Horvatom deluje v duetu Zajtrk.

SIGIC

Laura Krajnc
Foto: iz osebnega arhiva Laure Krajnc

Počeni škafi – Peter Piton

Laura: Tile počeni škafi mi zarišejo nasmešek do ušes vedno, ko požgečkajo moje bobniče. Pa naj je to spontano srečanje na ljubljanskih ulicah, na njihovem koncertu, ali pa ko s prijatelji kuhamo večerjo in vsi skupaj vpijemo »Peter Piton!«, medtem ko se Škafci vrtijo v ozadju in barvajo naše vzdušje.


Čompe – Repa

Laura: Čompe v svoji glasbi srce vedno nosijo na dlani. In ko »špilajo«, jim verjamem. Sežejo vedno globoko. Se nikoli na površju ne ustavijo. Ko imata pripoved in izpoved za medij svojega razlitja muziko.


Patetico – Za en sam smehljaj

Laura: Od nekdaj sem rada igrala igre vokala in raziskovala takšne in drugačne bolj ali manj bizarne interpretacije. Pevka Nika pa je to odpeljala še čez in čez. In oh, kako deluje! Obenem naivno in tako zrelo, boleče in tako lahkotno. Seveda ni samo to vokal tisti, s katerim me je Patetico očaral; tudi glasba in besedila.


Bakalina Velika –  Čudežn svijet

Laura: Vsekakor ena izmed mojih ljubših pesmi. Nekako mi odpre srce. Lepa modrost. Ne vem zares kaj bi drugega še rekla.

Jože Štucin: recenzija albuma Prvi krajec (Odzven)


Uršula Ramoveš in Fantje z Jazbecove grape - Popovn dan

Laura: Tole pesem od njih sem izbrala, ker je ena izmed mojih najljubših priredb. Priredb v večini sicer ne maram preveč, tale je pa zares nekaj posebnega. Besedilo, ki je v svoji preprostosti doseglo veliko globino in čudovito samo vzdušje pesmi. Na splošno pa se mi zelo dopade sam zvok te zasedbe.

Jože Štucin: recenzija albuma Talisman (Odzven)


Laura se predstavi:

Laura: Od nekdaj me je zanimala umetnost. Likovna, literarna, gledališka, performativna in glasbena. In vse sem si skusila. Študiram likovno pedagogiko, hodila sem v šolo uličnega gledališča, od nekdaj pisala kratke zgodbe, besedila in poezijo, predvsem pa sem od nekdaj nadvse ljubila glasbo. Ne vem če bi razlagala kje vse, s kom in zakaj sem pela. Lahko pa povem to, da ko pojem, včasih čutim, kot da bi čez noge nekaj vlekla ven iz zemlje in potem to z glasom potiskala v nebo. Dolgo sem iskala, oz. bolj čakala na nekaj, kar bo iz mene izvleklo še nekaj, kar imam pa ne poznam. Pela sem pop, jazz, blues, rock, underground, se izkušala na sceni muzikala ipd. Pa je prišla in me našla ljudskost, njena globina v preprostosti, pa šanson, pa pripovedništvo, pa še kakšna huda muha. Z etnom in folkom sem potem začela počasi spet tipati violino, ki je po sedmih letih igranja v glasbeni šoli kar nekaj časa nisem prijela v roke. In pred slabimi štirimi leti se je zgodil dvojec Zajtrk, kjer svoje strasti in demone lahko izjokam, izderem, izpojem, kjer se lahko presmejim in razjočem skozi besedila, v katerih so moje zgodbe, pripovedi in izpovedi ter glasbo, ki jo delam skupaj s Svenom. In ko človek najde neko tako strast, je to nekaj zares lepega.


Zajtrk - Nar'dila bom raj