12.05.2020

Iz moje poslušalnice: Nina Novak

Glasbo za vas tokrat izbira kritičarka, publicistka, pesnica in pisateljica Nina Novak.

SIGIC

Nina Novak
Foto: Urška Lukovnjak

Ditka Haberl: Vse je igra (Vse je igra, 2006)

Nina: Ta skladba mi je zelo dolgo ostajala neznana. Prvič sem jo spoznala šele pred skoraj desetletjem, ko sem v arhivu Glasbene zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice raziskovala zabavno glasbo devetdesetih let minulega stoletja. Po več skrajno monotonih dneh, v katerih so prevladovale zares plehke izdaje, mi je neko dopoldne pozornost vzbudil album Ditke Haberl in na njem skladba Vse je igra Jožeta Privška ter Elze Budau. V trenutku me je ponesla … Energija same pesmi, prav tako vokala, poudarjen bas, za katerim skoraj gotovo stoji Karel Čarli Novak, čeprav tega v resnici ne vem, nekoliko neustaljena forma in saksofonski solistični vložek poskrbijo za plesne ritme ter prav neverjetno pozitivni naboj, ki ga v zakladnici slovenske glasbe najdemo le redko.

Marko Čepak Maki 4tet & John Stowell: Major Sphere

Nina: Ob vprašanju, ki so mi ga kot nekomu, ki se je v otroških in najstniških letih resno učil igranja kitare, vsi neprestano zastavljali – kdo je tvoj najljubši slovenski kitarist? – mi je bilo dolga leta precej nerodno. V nizanju preštevilnih tonov se nisem našla, a mi blizu niso bili niti eksperimentalni pristopi. Tako sem se skušala odgovoru vsakič znova nekako izogniti, saj je bilo dokaj nenavadno, da kot poznavalka slovenske glasbe ne morem izpostaviti niti enega imena. Potem pa sem spoznala Marka Čepaka Makija, od katerega drugačnosti nisem pričakovala, vendar me je pretočnost njegovega muziciranja, prelivanje kompozicij, ki so jasne, a obenem odprte, že prvič dobesedno ohromila. Gre za kitarista, ki estetiko in čustva postavlja daleč pred tehnični ekshibicionizem, navedena skladba pa je le vzorčni primer, ob katerem že nekaj let z veseljem odgovarjam na zgoraj postavljeno vprašanje, kajti ni dvoma: moj najljubši slovenski kitarist je Marko Čepak Maki!

Nina Strnad: Vila z rimskega zidu (V luči življenja- Zgodbe Slovenske popevke, 2016)

Nina: Ta skladba je tako bogata … avtorski izraz Jureta Robežnika in Dušana Velkavrha sta se zlila do potankosti ter ustvarila popolno dramsko glasbeno sliko, ki je nisem zasledila nikjer drugje (na svetu). Iz nekega bežnega trenutka v življenju slehernika, iz hipne sanjarije, sta izrodila zgodbo, ki bi jo zlahka postavili na gledališke odre ali filmsko platno. Čustva je moč dobesedno zatipati in kot pesnici mi ta skladba (v glasbenem smislu) predstavlja pesniški ideal. Če k temu dodam še interpretacijsko dovršeno izvedbo Nine Strnad, ki sodi med izrazno najmočnejše vokalistke, in sofisticiran spoj repertoarja slovenske popevke z elementi jazzovske glasbe, je doživetje pravzaprav tako globoko zaradi umetniškega presežka.
Matej Krajnc: recenzija Vile, ptice in svitanja (Odzven)

Kristijan Krajnčan: Snow of Ashes (Abraxas, 2019)

Nina: Kristijana Krajnčana sem pred projektom DrummingCellist poznala le kot bobnarja in niti slutila nisem, da se za imenom skriva tako velik umetnik. Z veliko začetnico. Že prvi koncert, ki sem ga obiskala, me je povsem očaral in tudi začaral, saj je bil izredno razgiban. Skladbe, tako klasični repertoar kot avtorske kompozicije, razprostirajo uporabo različnih tehnik, kar si izvajalec lahko privošči le zaradi obvladovanja obeh instrumentov, Snow of Ashes pa je moja najljubša skladba, saj ima sočasno poudarjeno tako ritmično kot melodično komponento, pri čemer je osnovna tema tako pripovedna, da bi bile besede povsem odveč. V tej skladbi je pravzaprav zajeta kultura različnih krajin sveta, zaradi česar ob njej zaprtih oči popotujemo. Menim, da je prav to čar glasbe: da nas ponese.

Nina Novak: Pogovor (Pre)stopanje v neznano (Odzven)

Mia Žnidarič: Včasih tu (Pobarvanka, 1998)

Nina: Generacijo, rojeno v osemdesetih letih minulega stoletja, kamor sodim tudi sama, je zaznamoval film Babica gre na jug z glasbeno spremljavo Mie Žnidarič, marsikomu med nami pa je ponudil prvi stik z jazzovsko glasbo. Tudi meni, čeprav je moralo preteči še nekaj let, da bi se srce dokončno zavezalo temu žanru. Nekaj let kasneje, leta 1998, je Žnidaričeva izdala album Pobarvanka, ki v mojih očeh vse do danes ostaja merilo, saj je na njem prav vse na svojem mestu. Glasbena estetika celotnega albuma, še posebno pa te skladbe kar prikliče vonj poletnih trav ter spokoj, medtem ko njen glas z barvno toplino leže nad instrumentalno spremljavo, znotraj katere klavir in kitara mirno sobivata, kar sicer ni najobičajnejše. Zvok nekako zalebdi nad občutji, vibracija obeh pa privede do popolnega skladja.

Iz uredništva:
Nina Novak je kritičarka in glasbena publicistka, med drugim strokovna sodelavka Odzvena. Trenutno piše še za portal Jazzetna, katerega ustanoviteljica je, in spletno revijo Primus. V mediateki Knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani vodi mesečni avtorski ciklus Nova frekvenca in je urednica ter avtorica treh izdaj Jazzopisa, v preteklosti pa je vodila tudi ciklus TradEtno in avtorsko televizijsko oddajo Jazz z Nino. Kot pesnica in pisateljica je doslej izdala pet samostojnih knjižnih naslovov, s katerimi se je predstavila na več mednarodnih festivalih izven meja Slovenije, napisala pa je tudi libreto za prvo tamburaško opero na svetu Ambrož in Katarina.