02.03.2016

Jurij Mihevc v zgodovini slovenske glasbe

Marina Horak, poznavalka najbolj skritih kotičkov pianistične literature, ki s posebnim zanimanjem odkriva in oživlja raritete je l. 2015 posnela lepo število klavirskih miniatur Jurija Mihevca, ki ga sedaj Mihevca končno umešča v v »zgodovino slovenske glasbe«.

Tomaž Gržeta

Pièces caractèristiques

Jurij Mihevec/Georges Micheuz

Pièces caractèristiques

ZKP RTV Slovenija
2015

»Zgodovina slovenske glasbe« je skozi desetletja raziskovanja, zgodovinopisja in izvajanja glasbe iz naše nacionalne preteklosti postala neke vrste inštitucija sama po sebi, včasih pa (tako kot vsaka inštitucija) tudi zaprta sama vase. Predvsem prepogosto pozabljamo na slovenske (po)ustvarjalce, ki delujejo v tujini. Še huje, včasih ne le pozabimo nanje, temveč jih odslovimo iz svoje »zgodovine« s precej osebno nepravičnim, sociološko in kulturološko neutemeljenim ter puhlo kritičnim vprašanjem: »Kaj pa je on sploh naredil za svojo domovino?« Pozabljamo, da nacionalnost lahko vodi v nacionalizem, medtem ko naj bi ukvarjanje z umetnostjo in kulturo peljalo ravno v nasprotno smer – v svetovljanstvo ter v širše pojmovanje kulture, kot ga ponuja tisto, ki temelji na njeni narodnostni opredeljenosti.

Na srečo Slovenija premore lepo število umetnikov, ki te meje presegajo ter v naš alpsko-jadranski kotiček prinašajo vetrove, ki pihajo daleč višje in širše. Med njimi je pianistka Marina Horak, ki je tudi sama velik del življenja preživela v tujini in se je morda deloma ravno zaradi tega poistovetila z nekoč slavnim, danes pa žal precej pozabljenim pianistom in skladateljem Jurijem Mihevcem. Mihevca je življenjska pot že kot študenta popeljala daleč prek meja Kranjske, ne da bi ga kdaj pripeljala nazaj. Že preden je njegovo ime v domovini zbledelo, je po selitvi v Pariz postal znan kot Georges Micheuz. Kariero uspešnega koncertanta in pedagoga je oblikoval ravno v času razcveta meščanske kulture, salonskega muziciranja in virtuoznega pianizma, torej v Schubertovem in Chopinovem času.

S tem nosilcem zvoka je ovekovečen del Mihevčevega zanimivega in izjemno virtuoznega klavirskega opusa, z njim pa neponovljiva briljantnost, lahkotnost in slogovna prefinjenost pianizma Marine Horak.

Marina Horak, poznavalka najbolj skritih kotičkov pianistične literature, ki s posebnim zanimanjem odkriva in oživlja raritete ter jih predstavlja kot glasbene poslastice, je po Mihevčevih delih prvič posegla leta 2008. Od takrat jih uvršča v svoje koncertne sporede, leta 2015 (ob 210. obletnici skladateljevega rojstva) pa je lepo število njegovih klavirskih miniatur tudi posnela na zgoščenko Pièces caractèristiques, ki sedaj Mihevca končno umešča v »zgodovino slovenske glasbe«, inštitucijo, kamor upravičeno spada, čeprav je vrednost vsake glasbe, kot rečeno, mogoče oceniti le v veliko širšem kontekstu. O tem kontekstu govorijo izjemna priljubljenost, vplivnost, pogosto izvajanje in pogosti ponatisi Mihevčevih valčkov, polonez, mazurk, romanc, nokturnov ter parafraz in variacij takrat priljubljenih opernih uspešnic po vsej Evropi in celo Ameriki, ki so zabeleženi skozi celotno 19. stoletje. Slovenska glasbena stroka se je na glasbenika, ki svoje glasbene ustvarjalnosti ni namenil svoji domovini (razlogov za to se moramo lotiti iz družbenega, ekonomskega in še marsikaterega vidika), spomnila že v 50. letih minulega stoletja, ko mu je Lucijan M. Škerjanc namenil monografijo. Potem je spet utonil v pozabo, na koncertnem odru pa je njegova dela končno oživela ravno Marina Horak.

S tem nosilcem zvoka je ovekovečen del Mihevčevega zanimivega in izjemno virtuoznega klavirskega opusa, z njim pa neponovljiva briljantnost, lahkotnost in slogovna prefinjenost pianizma Marine Horak.