19.06.2011

Kaj razkrivajo Sozvočja Slovenije?

Dvojni album Sozvočja Slovenije je plod sodelovanja glasbenika Janeza Dovča in muzikologinje Jasne Vidakovič, ki sta s sodelavci obiskala trideset krajev ter z vso etnografsko natančnostjo zabeležila njihova sozvočja.

Katarina Juvančič

Sozvočja Slovenije

Različni izvajalci

Sozvočja Slovenije

Celinka / KED Folk Slovenija
2011

Da v le petih mesecih pri treh različnih založbah (ZKP RTV Slovenija, http://www.sigic.si/odzven/ko-zapojeta-katica-in-sokol-iz-slovenskega-obrobja\" target=\"_blank\">ZRC SAZU, Celinka) izidejo štirje albumi z arhivskimi in sodobnimi posnetki slovenskih ljudskih pesmi in viž, je morda zgolj naključje. Po drugi strani pa na implikacije magične besede »kriza« (poslušamo o ekonomski, finančni, politični, moralni krizi, krizi vrednot) niso imuni niti diskurzi o nacionalni identiteti, ki se artikulirajo tudi skozi ideje avtohtonosti in čistosti, domačnosti zvoka, zvena, zvočnosti, sozvočij.

Sozvočja Slovenije že v naslovu potrjujejo tezo o imanentni harmoničnosti ljudskega zvoka (sozvočja so v angleščino tu prevedena kot Sounds of Slovenia in ne kot harmony ali chords, kakor se sozvočje sicer prevaja), ki ni nikoli interpretiran ali razumljen kot disharmoničen, disonančen, problematičen. Čeprav s tem zgodbe še zdaleč ni konec. Pravzaprav se na tej točki šele začne.

Še preden vas pobožajo harmonična sozvočja, vas o avtohtonosti in edinstvenosti slovenskega jezikovnega in glasbenega izraza, ki mu grozijo globalizacijske uravnilovke, poduči večina spremnih besedil. Verjetno mora tudi zato ljudsko gradivo svojo legitimnost dokazovati z izpolnjevanjem potrebe po unikatnosti in rezistenci tistemu, kar je moderno, tuje(rodno).

Tako sodobna Sozvočja na primer ne vključujejo godb slovenskih »drugih« (Romov, priseljencev, etničnih manjšin) in tako, žal, zopet nehote opozarjajo na globok ideološki razkorak med »nami« in »drugimi«. V so-zvočju s kom ali čim naj torej ustvarjamo in predstavljamo »našo«, slovensko ljudsko muziko?

V razkošno opremljeno dvojno zgoščenko, ki vsebuje 63 posnetkov petja in godenja avtohtonega slovenskega življa »tukaj in zdaj« (sozvočja potemtakem išče znotraj sebe), nas vpelje zemljevid Slovenije, na katerem so prikazane lokacije snemanja. Te odslikavajo klasično geografsko reprezentacijo nabiranja folklornega gradiva po malone vseh slovenskih pokrajinah in zamejstvu. Glede na to, da je avtorja projekta, harmonikarja in vodjo založbe Celinka Janeza Dovča na teren iniciirala Jasna Vidakovič, radijka in muzikologinja z bogatimi terenskimi izkušnjami, predstavljeni godci in pevci prihajajo večinoma iz tistih regij in krajev, kjer radijske in strokovne etnomuzikološke ekipe ljudske pesmi snemajo že skoraj pol stoletja. Na preverjenem in hvaležnem terenu torej. Med ljudmi, ki jih je stroka označila za nosilce izročila in ki so (povečini) vajeni takšne pozornosti, prilagajanja snemalnim razmeram in obnašanja pred mikrofoni zvedavih raziskovalcev.

V nasprotju s folkloristično paradigmo slavljenja zgodovinskih in »čistih« oblik tradicije se Sozvočja Slovenije osredotočajo na življenje ljudske pesmi danes. Tako vključujejo heterogene zasedbe, njihovo razumevanje ter zapopadanje ljudskoglasbene in pevske dediščine. Na zgoščenkah se tako soočajo glasbeni svetovi, estetski okusi, godčevske ter pevske spretnosti etabliranih folk revival skupin, kot so Marko banda, Vruja in Volk Folk, družinskih zasedb, entuziastičnih posameznikov in posameznic, uveljavljenih folklornih skupin (rezijanske viže v izvedbi »maroltovcev« ne zvenijo nič manj prepričljivo kot tiste iz matične Rezije) in vaških ljudskopreporodnih pevskih ali godčevskih kolektivov, ki jim estetiko in repertoar sugerirajo strokovne komisije za ljudsko glasbo pri JSKD.

Tako lahko vse to sodobno pevsko in glasbeno slavljenje ljudske dediščine na neki način tolmačimo kot preverbo tega, kako je teren opravil domačo nalogo avtohtonizacije.

Ljudska pesem in ljudska glasba se s to kompilacijo (še) nista emancipirali, raz-narodovali, raz-folklorizirali, raz-geografili, četudi vsebujeta nekaj spodbudnih nastavkov za drugačno, to je sodobno razumevanje ljudske ustvarjalnosti in njene reprezentacije.

Sozvočja Slovenije so ambiciozen projekt, ki si ga je s pomočjo sodelavcev in sodelavk (iz KED Folk Slovenija in Celinke) v razmeroma kratkem času zamislil, ga krmaril in izpeljal tandem etno glasbenika mlajše generacije (Dovč) in prekaljene terenske raziskovalke (Vidakovič). Seznanjanje mlajše generacije glasbenikov z metodološkimi, tehničnimi, teoretskimi, etičnimi in čustvenimi dimenzijami etnomuzikološkega raziskovanja je vsekakor vredno pohvale. Vendar zahteva mojstrenje terenske etnomuzikologije v Sloveniji 21. stoletja prevrednotenje terena, preizpraševanje naše pozicije v njem, refleksijo metodoloških in teoretskih premis, preseganje sozvočij, ki so zazrta v regionalne in lokalne distinkcije, kulturno, ideološko in performativno opolnomočenje terenskih pevcev in godcev, pošten, drzen (morda za mnoge tudi neprijeten) razmislek o avtentičnosti, avtohtonosti in politiki etnične ekskluzivnosti. Ljudska pesem in ljudska glasba se s to kompilacijo (še) nista emancipirali, raz-narodovali, raz-folklorizirali, raz-geografili, četudi vsebujeta nekaj spodbudnih nastavkov za drugačno, to je sodobno razumevanje ljudske ustvarjalnosti in njene reprezentacije. Enega takih nastavkov vsekakor predstavlja ljubljanski koncert vseh na zgoščenki sodelujočih (po)ustvarjalcev in (po)ustvarjalk, na katerem so ti peli in godli skupaj z uveljavljenimi etno glasbeniki, ki se navadno srečujejo bolj ali manj zgolj s komodificiranimi produkti terenskega dela, z glasovi tradicije, ne pa z v živo pojočimi in godečimi posamezniki in posameznicami.

Šele z razgrajevanjem klasičnih pozicij moči (raziskovalec – raziskovanec), s sodelovalnim, tovariškim pristopom, aktivnim godenjem in prepevanjem skupaj z raziskovanci, s premagovanjem strahov, predsodkov in stereotipov o tem, kdo in kaj spada ali ne spada v kategorijo »pojočega Slovenca ali Slovenke«, in z vključevanjem marginaliziranih, neslišnih in nevidnih, po narodnjaških kriterijih »neavtohtonih« slovenskih prenašalcev in (po)ustvarjalcev tradicije, s smelim in premišljenim korakom naprej se lahko o sebi in »drugih« naučimo dovolj, da slovenska sozvočja zares spremenimo v sozvočja Slovenije. Od tako propulzivnih raziskovalcev, mislecev in glasbenikov, ki so ustvarili to zgoščenko, si v naslednjih korakih tega srčno želim in željno pričakujem njihovih dragocenih novih spoznanj in sodelovanj.