17.01.2016

Kaj so napisali za evfonij

Evfonij je glasbilo, ki so mu slovenski skladatelji namenili malo repertoarja. Slovenski ambasador glasbila je že nekaj let Luka Einfalt, ki je s svojim umetniškim delovanjem pripomogel k temu, da se je do leta 2015 vendarle nabralo dovolj del za zgoščenko Slovenska glasba za evfonij.

Lev Fišer

Slovenska glasba za evfonij

Luka Einfalt

Slovenska glasba za evfonij

DSS
2015

Evfonij je glasbilo, ki so mu slovenski skladatelji namenili malo repertoarja. Zgovoren je podatek, da do preloma tisočletij zanj pri nas ni nastala niti ena skladba. Slovenski ambasador glasbila je že nekaj let Luka Einfalt, ki je s svojim umetniškim delovanjem pripomogel k temu, da se je do leta 2015 vendarle nabralo dovolj del za zgoščenko Slovenska glasba za evfonij. Vse skladbe na plošči je v sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija (dirigent Simon Krečič) in s pianistom Zoltanom Petrom izvedel on in se pri tem izkazal s posebno glasbeno zrelostjo. Ton se nahaja med skrajnostma mehkobe in nosljave prodornosti, prav tako mu leži karizma solista; ena izmed najmočnejših izvedb zgoščenke je interpretacija že tako tehtnega Koncerta za evfonij in godalni orkester Črta Sojarja Voglarja.

Voglarjeva tristavčna kompozicija ob površnem poslušanju morda deluje kot zgolj neoklasicistična stvaritev, toda avtorjevo pisanje je domiselno. V Koncertu bdijo ideje drznejše instrumentacije (solistu Einfaltu se v neki misli pridružita čelo in kontrabas) in mišljenja zvočnosti: akordi so ponekod zasnovani zelo na široko, drugod pa se note tako rekoč spojijo v grozdom podobne tvorbe. Neoklasicistični idiom pride jasno na dan v motoriki prvega stavka. Njeni ostanki se v drugem delu, Lentu, pretvorijo v ponavljajoče se figure pizzicata v spremljavi godal. Motivično gradivo torej živi skozi stavke in menja vloge: najprej je pomemben gradbeni dejavnik, nato le še usedlina minulega glasbenega značaja.

Prvi posnetek plošče je izdelek Tomaža Habeta. Dvojica Preludij in caprice je močno vsrkala vase vpliv tonalne prakse in se mu nato skušala izogniti z utripanjem male sekunde v spremljevalnem klavirju in s kompleksnimi akordi, ki jo približajo jazzu. Značaj je izrazito liričen in Einfalt se ga dobro zaveda. Zdi se, da se zaveda tudi tega, da ne gre za ambiciozno pisanje, ampak za spogledovanje z lahkotnejšimi žanri, ki ga opazimo še pri Treh preludijih Davida Beoviča. Prvi preludij tako obarva sinkopirana ritmična podlaga v klavirju, medtem ko je drugi izrazito speven. Tretji stavek zaznamujejo hitrejše skupinice šestnajstink, ki po zahtevnosti ne prekašajo virtuoznega zadnjega stavka orkestralnega dela So Einfalt! Jake Puciharja.

Vse skladbe na plošči je v sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija (dirigent Simon Krečič) in s pianistom Zoltanom Petrom izvedel on in se pri tem izkazal s posebno glasbeno zrelostjo. Ton se nahaja med skrajnostma mehkobe in nosljave prodornosti, prav tako mu leži karizma solista;  ena izmed najmočnejših izvedb zgoščenke je interpretacija že tako tehtnega Koncerta za evfonij in godalni orkester Črta Sojarja Voglarja.

Einfalt se je pri podajanju Puciharjeve ritmično intenzivne teme izkazal s tehnično dovršenostjo, ki pa ni rinila v ospredje – zopet utemeljeno, saj skladateljev jezik solistove vloge ne pojmuje kot vodilne, temveč ji kvečjemu daje vlogo komentatorja splošnega zvočnega dogajanja. Orkestrski zven je ključnega pomena, saj prinaša nekakšen bigbandovski topos – igra je pogosto sinkopirana, poudarjena s činelami, škoda je le, da mirnejši odseki zapadejo v klišejsko godalno spremljavo. Kljub temu se take banalnosti skrijejo za pogostimi menjavami razpoloženj. Puciharjevo pisanje je nedvomno jazzovsko, a hkrati stremi k raznolikosti in v tem smislu deluje kot centrifugalna sila od bigbandovskega izhodišča.

Pavel Mihelčič je za kompilacijo prispeval tristavčno solo skladbo Sam v sobi. Njena cikličnost govori o ambicioznosti, ki pa bi se bolje odrezala, če bi šlo za le dva stavka; prva dva, Quieto in Lo stesso tempo, sta si namreč precej podobna in zato razvodenita dramaturški potek oblike. Nenad Firšt je k skladbi za solo evfonij pristopil drugače in je ves material združil v eno gmoto. Na ta način je v Euphoriji utrdil oblikovno zgradbo.